Evropska vas v Kopru

Vsakič, ko se znajdem na določenem prizorišču, četudi za dogodek prej nisem vedel, kjer osnovnošolci predstavljajo svoje nove podvige se ustavim in si zadevo ogledam. Včasih hitreje, včasih pa me pestrost dogajanja zadrži malo dlje. Nekako mi ob pogledu na njih ustvarjanje film zavrti v tista moja osnovnošolska leta, ko smo kreativnost poganjali na vseh možnih tekmovanjih, proslavah, primerjalno pa me vedno zanima če še vedno in kako na mladih svet stoji. In danes smo imeli v Kopru pravo vas, kar je sicer Koper že po protokolu, a danes je bila posebna in drugačna, ker je bila Evropska vas.
Minute službenega kosila sem sicer sprva hotel uporabiti zgolj za druženje z mojo najmlajšo Koki in njeno mamico tam na kopališkem parku, ki sicer za mojo Koki trenutno nosi status ‘adrenalinski’, pa smo po poti tja zastali na Karpačovem trgu, ki se skriva za Taverno.
Sprva smo dogajanje, kakšno minuto, opazovali iz stikajoče Kidričeve ulice, ampak tako smo lahko videli v glavnem na oder, ne pa tudi ospredja predstavitvenih stojnic, ki so bile postavljene polkrožno pred odrom, tako, da se je bilo treba prebiti v center dogajanja, kar pa je bilo z otroškim vozičkom že podobno najnovejši, še neposneti, verziji Džejms Bonda.
Znotraj kroga se je namreč odvijalo pravo multi kulturno in kulinarično življenje prebivalcev Evropske vasi in niti poskušal nisem skrivati navdušenja nad predstavitvami osnovnošolcev južno Primorske regije, ki so svoje vloge odigrali sila prepričljivo in doživeto, da je lahko vsak obiskovalec za trenutek začutil drugačnost v zraku in vse, kar je bilo potrebno je bilo zgolj to, da si se prepustil njih predstavitvam.
Medtem, ko so se na odru izmenjavale plesne, pevske skupine in solisti, ki so izmenično poosebljali utrip kulture  različnih evropskih narodov,  smo si mi trije, tudi mi trije, privoščili obiske po različnih državah EU, kar seveda pomeni, da smo vsako stojnico posebej, kar je pomenilo vsako državo posebej, spoznavali na razne možne načine.
Začeli smo z Litvo, ki je sicer bila v sredini polkroga, ampak gneča okoli nas je zasidrala ravno tam, kar se je izkazalo kot odlično izhodišče, saj smo bili deležni toplega sprejema tako dijakov te stojnice, kakor tudi njih mentorja, ki mi je razsvetlil tudi ozadje priprav na ta dogodek. Vsekakor si priprave zaslužijo najmanj poseben zapis, ampak tokrat smo se zadovoljili s pristno kulinariko Litve, kakor tudi njenimi znamenitostmi, ki so bile predstavljene na različne načine na stojnici.
Po dobrih 10ih minutah smo se začeli premikati po preostalih državah in čeprav sem se v Nizozemski nekako najbolj kreativno, čeprav ležerno, počutil, sem se nekako spomnil, da me utegne moja šefica stisniti za vrat, čeprav moja najdražja trdi, da ima le ona polno pravico me zanj stisniti, če se ne bom priguncal do 16h nazaj v službo, kar je seveda pomenilo le še nekaj fotk in gas.
Moji vtisi Evropske vasi pa so ostali prijetni in mislim, da je ta projekt EU ena boljših zadevščin, sploh če pomislim, da so dijaki v preostalih evropskih državah na današnji dan, tako kot naši njihovo, predstavljali tudi Slovenijo, kar bi si seveda tudi z zanimanjem ogledal. Seveda je najpomembnejše sporočilo Evropske vasi to, da si mladi kreativci, pa tudi starejši obiskovalci, širijo obzorja splošne razgledanosti, kar jim je, mislim da 5ič zapored, čisto odlično uspelo.
In tako lahko edino kritiko izrečem krovni organizaciji tega projekta zgolj zaradi termina izvedbe. Iz delovnega dneva v tednu bi projekt zaživel v bistveno večjih razsežnostih, če bi se predstavljal v soboto ali nedeljo, kajti že starši teh otrok, ki so predstavili projekt na odličen način, si težko privoščijo zaradi službenih obveznosti obisk takšnega dogodka v dopoldanskem času, kar velja tudi za večino potencilanih obiskovalcev.
Poleg zabavnih trenutkov in novih spoznanj, pa smo domov odnesli v prvi vrsti podarjeno dlan prijateljstva oz. dve, dodatno pa še kopico kulinaričnih receptov iz vseh držav, kar je seveda več kot odlično za moje kuharske eksperimente. Odločitev je že padla, prvi internacionalni EU meni bom sestavil (in pripravil) iz avstrijskega Fiakerskega golaža, z madžarsko papriko, katerega bodo oplemenitili italijanski njoki, zamesil bom še ciperski Kruh z olivami, ki bodo sicer grške, za posladek pa bodo portugalski Pasteis de nata z  dodanim slovenskim mlekom. Bacek Jon pride na koncu.

Don Marko M

 

Deli:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *