Na današnji dan je padel drugi največji zid tega planeta – Berlinski zid. Zid, ki je en narod, posledično tudi lep del Evrope,  delil narazen polnih 28 let in če bi slučajno stal še danes, bi točno letos dosegel že častitljivega Abrahama. Človeštvo Zemlje je sicer vesoljsko znano po svojih neumnostih, med katere se je Berlinski zid uvrstil praktično v sam vrh. Človeška  omejenost ga je spočela, da ga je lahko druga človeška neomejenost podrla. Začetek podiranja pa je sprožila “napaka” uradnika, drobna napaka, malenkost, ki je osrečila milijone. Pa naj še kdo reče, da malenkosti niso pomembne….

Uradnik te malenkostne napake je pred 22imi leti slišal na ime Günter Schabowski in je bil, zelo zanimivo, član  Enotne socialistične partije Nemčije, tega istega političnega mastodonta, ki je leta 1961 ukazal vzhodnonemški vladi začetek gradnje berlinskega zidu, da se je lahko tudi iz vesolja videlo ločilo med Vzhodno in Zahodno Nemčijo, čeprav je bil uradno Berlin neodvisen in naj ne bi pripadal ne eni ne drugi polovici.

167 km dolg berlinski zid je bil zgrajen pod pretvezo velikih preseljevanj prebivalcev NDR v Zvezno republiko, skoraj 3 milijone v slabih 10ih letih, kar naj bi resno ogrožalo gospodarstvo in celoten obstoj države, obenem pa vzhodnonemška propaganda seveda ni pozabila dodati, da je postavitev zidu obenem tudi protifašistično varovalo, ki bo državo branilo pred vohunstvom, sabotažo, tihotapstvom, agresijo iz zahoda in podobnimi strahotami.

Kdor ne zna z možgani, pač zida zidove.

Število žrtev, ki so pri poskusu prebega v boljše življenje ostale večno zapisane berlinskemu zidu je vse prej kot zanemarljivo, sploh če upoštevamo, da se je to dogajalo v obdobju že zelo civiliziranega 20. stoletja. Preko 300 svojih sodržavljanov so pobili policisti in vojaki NDR, neuradno naj bi jih bilo vsaj 3x več, pri teh poskusih prečkanja zidu, preko 80.000 pa se jih je moralo zagovarjati na sodišču zaradi poskusa prebega. Odslužiti so morali najmanj 2, pa do 5 let zapornih kazni.

Statistično, pa tudi življensko in večni poduk, je kot prvi ubit zaradi poskusa prebega ostal zapisan 24-letni Günter Litfin, ki so ga avgusta 1961, torej še v času gradnje zidu, ustrelili pripadniki policije. Medijsko svetovno najbolj odmevajoč pa je bil poskus prebega Petra Fechterja avgusta 1962, ko je pod streli policije in vojakov na očeh celotne javnosti izkrvavel do smrti. Posnetek, ki je in bo krožil po svetu.

Uradno zadnja smrtna žrtev poskusa prebega pa je bil Chris Gueffroy, katerega so ustrelili februarja 1989, torej le nekaj mesecev pred dokončnim padcem zidu.

Praktično takoj po padcu zidu so se začeli tudi sodni procesi proti odgovornim za te številne poboje in zaporne kazni., kjer so sodili tudi znanim Erichu Honeckerju, Egonu Krenz, Erichu Mielke itd. Skupaj so sodili 90im za ta dejanja, a jih bolj malo obsodili, zgolj 55, od česar jih je 44 dobilo le pogojne kazni, samo 11 pa zaporne do največ 7 let.

Nepozabna izjava omenjenega Günter Schabowskega, ki je dobesedno porušila 167 km berlinskega zidu, pa je postala zgodovinska tistega jesenskega dne 1989, čeprav na prvi videz nič kaj posebna : “V tujino se bo lahko potovalo, ne da bi bilo potrebno na podlagi posebnih predpostavk zaprositi za dovoljenje.”

Ta izjava je bila namreč totalen razlog, da je že praktično v istem trenutku več 1000 Berlinčanov stopilo do mejnih prehodov zidu in zahtevalo (po)polno odprtje le teh. In čeprav vojska do takrat o odprtju še ni imela nobenega ukaza so do večera, zaradi množičnega pritiska ljudstva, odprli najprej prehod Bornholmer Strasse, kateremu so sledila verižna odprtja, tudi v tv prenosih. Zid je začel padati.

Ker tistega 9. novembra 1989, ko je, po 28 letih, berlinski zid tudi dokončno padel, ljudje niso ravno imeli časa organizirati javni dogodek večjega dometa, čeprav je bil že sam padec zidu največji, so veliko praznovanje organizirali v Božičnem času istega, z velikim glasbenim koncertom, kjer ni manjkalo zvezdnikov svetovnega kova.

A najpomembneje je bilo, da so si v nemoten objem lahko segli ljudje, ki so dolga leta točili solze žalosti, obupa, katere so zamenjale solze sreče. Nič manj pa ni pomembno, da se Nemci vsako leto spominjajo te nekoč pozidane more, predvsem v opomin in poduk, da se ne ponovi nikoli več. Ja, Nemci so modro ljudstvo, ki se učijo iz svoje zgodovine, da je slučajno ne bi še kdaj ponovili, tisti slabši del seveda.

Čeprav Nemci niso ponosni na ta delček svoje zgodovine, pa je vseeno, za razliko od slovenskega naroda, niti ne poskušajo izbrisati ali se sprenevedati. Zato so, v spomin in opomin, berlinskemu zidu odprli muzej leta 93′, kjer so postavili na ogled, poleg slikovnega in dokumentarnega gradiva tudi “znamenitosti” pripomočkov za prebege čez zid, od zračnih balonov, posebej predelanih avtomobilov, tudi Trabantov, dvigal, skratka vse, kar so idejnega ustvarili prebežniki oz. tisti, ki so to poskušali

Poleg muzeja so še edini originalni preostanek berlinskega zidu, ki stoji med Hauptbahnhof in Oberbaumbrücke, leta 90′ imenovali za državni spomenik. Preostali deli zidu pa so postali koščki turističnih atrakcij, kateri so pomagali ustvariti finančno boljše življenske pogoje marsikateremu od tistih, ki so nekoč sanjali, kako preskočiti zid in preživeti.

In kakšno podobnost ima berlinski zid z našo malo podalpsko ?

V bistvu večjo, kot izgleda na prvo žogo. Berlinski zid je namreč padel, dobesedno, pa tudi v očeh, glavah in srcih ljudi. V naši mali podalpski pa je še vedno izjemno moderno postavljanje ograj in zidov okoli svojega. Da ne bi kdo noter gledal, kar pa pomeni tudi, da tisti noter ne vidi ven dlje kot do svoje ograje ali zidu.

Pa bi morali zaradi tega zdaj porušiti celo Slovenijo ? V bistvu ne bi škodilo, čeprav je že preveč porušenega kljub temu, da te ograjice in zidovi še vedno stojijo. Ampak berlinski zid je dokazal, da je brez zidov življenje lepše, kakovostnejše, predvsem pa okolju prijazno. Predvsem pa, da se da iz porušenih zidov ustvariti nekaj neprecenljivega – mostove.

Don Marko M