To zgodbo enostavno moram začeti v tistem dnevu vročega poletja, ko smo se, še mulci, skupinsko zabavali med pešakanjem proti plaži. Po spuščanju iz hriba, po poti ob obmejni črti, koder je praviloma stopala le noga naših graničarjev, se je pot iztekla naravnost pred benzinsko črpalko ob mejnem prehodu, ki je v sezoni, sploh v sezoni, doživljala okupacijo v 24 slikah. In danes, toliko 10 let kasneje, se zgodovina ponavlja….

Razlika je le v tem, da je tisti mejni prehod postal zgolj prehod, čeprav meja ni premaknjena niti cm. Benzinska črpalka pa stoji in obratuje, malo sicer estetsko dodelana, Italijani pa, po nekaj letih zatišja, spet navaljujejo in vozijo svoje avtočke na polnjenje rezervoarjev. Zgodovina se ponavlja, le avtomobili drugače izgledajo.

Skozi brezčasna leta….

Tistega vročega poletnega dne, sem bil tudi sam prisiljen svoj avtoček, iz avtoceste, zapeljati proti benzinski črpalki. Lahko bi se sicer delal francoza in ignoriral tisto občasno osvetljeno rdečo lučko pod števcem, ampak potem potem bi verjeetno avto ignoriral mene v zahvalo.

Upanje in želja, da bom tankanje na opravil hitro, po sistemu F1, je splahnelo v tistem trenutku, ko sem zavil na benzinsko črpalko. Pred vsemi 12imi točilnimi aparati so, po Murfiju, stali avtomobili, za vsakim od njih v vrsti še po 7-8 razbeljenih pločevin in potem sem bil že jaz na vrsti. Sovražim vrste in to čutim kot državljansko dolžnost.

Ker sem bil tako, spet, prisiljen poiskati dobro v slabem, sem se lotil opazovanja raznolikosti tistih, ki so tankali gorivo v avte. V glavnem moški, ki so vtikali v tisto luknjico. To že ne more biti naključje, praksa pač. Vse je potekalo v hitrosti kot res dooooolgo metražni film brez vidnega konca.

In medtem, ko so fantje odcedili tisto svojo pipico v luknjico, študentka in študentek pa sta z zagnanostjo polža v polnem šprintu čistila samo sprednje šipe avtov, so prej omenjeni fantje odcepetali v notranjost benzinske črpalke. Drama se je začenjala, mi smo pa vroče čakali.

Po dobrih 5ih minutah se je ven prikotalil prvi, z dvema pivskima pločevinkama v eni in dvema v najlonu panina v drugi roki. Še minuto, da se je namestil v avtu in speljal, da ga je lahko nadomestil naslednji v vrsti. Še naslednjih 5 minut pa je trajalo, da se je iz notranjosti benzinske ven prikotalilo še ostalih 7. In ja, vsi so imeli polne roke nečesa – čipsov, paninov, sladoledov, čokoladic…..takrat sem prvič upal, da v benzinski prodajajo tudi bazuko.

Po 30 minutah sem, vsi so pač v notranjosti benzinske morali še nekaj zraven kupiti, končno, bil le za 4 kolesa pred tem, da vtaknem svojo pipico v luknjico. Ko je drama dosegla vrhunec. Iz Z3 pred menoj je stopila, kar je res je res, dapopizdišhudamačka, v poletnem lahkotnem hipi krilu, dolgih do tal in celo z minimalno petami odličnim parom nog, kodrasta brunetka, kateri bi airbag zavidalo celo balonarsko društvo, sedalo pa večina žensk.

Stopila je pred točilni aparat in začela mencati, kot Merlinka nad tistim pihajočim jaškom. Ko sem že v sebi hotel zaključiti, da noben pravi frajer ne bo nasedel na to finto, je iz notranjosti priletel, kot supermen naspidiran kreptonita, benzinskega servisa uniformiran uslužbenec in že je tiščal benzinsko pipico v njen avto.

Evo, takšni moški delajo sramoto moškemu rodu. Namesto, da bi jo napizdil, ker ovira promet in jo napotil, da si kupi kolo če ne zna tankati avta, ji je model tlačansko potem še, ob boku in v pametovanju, sledil v notranjost benzinskega servisa. Tiste njegove sledi sline verjetno še do danes niso uspeli zribati.

Medtem sem jaz, kot bi ravno osvobodil benzinsko črpalko, že na pol sedel na havbi svojega kolesnika in čakal, da končno vtaknem svojo pipico. Sonce nabija, a v meni energija. In evo ti nje. Celo prej kot v 5ih minutah. Rokenroll. Eksplozija rokenrolla. Vetrič je, uf končno, ravno dovolj potegnil, da je njeno krilo zaplapolalo kot zastave slave, lasje pa kot….hja, kot bi jim manjkali samo še moji prsti.

In ko je prišla do Z3 je odprla vrata, se sklonila v notranjost, tako, da sem lahko gledal samo še njeno sedalo, kar je bilo sicer že na meji prijave kaljenja javnega reda, pa ne mislim na gledanje, se potem dvignila iz avta in stopila tiste tri korake do moje havbe, z levico prefinjeno snela sončna očala, da ja nisem mogel zgrešiti tistih njenih vulkanskih rjavih oči, navihano privzdignila desni kot mesnatih, a nenaličenih ustnic – like it – in mi z desnico pomolila vizitko, kateri je dodala še pomežik desnega očesa.

Pa samo natankati avto sem hotel.

V bistvu sem hotel povedati, da mi grejo današnje šoping benzinske črpalke na organ.

Če ne prej, potem se bo oviranje ali celo zastoji prometa zagotovo zgodil na benzinskih črpalkah. Dovolj butasto je že to, da si mora človek sam natankati v avto, torej sam delati in za to delo potem še plačati, medtem, ko se uslužbenci v notranjosti praskajo po mednožju in gledajo v kamero, da jim prideš plačat.

Sploh pa bi benzinska črpalka morala biti, kot včasih, zgolj in edino to. Torej en benzinajo ti natoči gorivo, vsakemu vozniku seveda, brez svetlih izjem, drugemu pa noter plačaš, če že ne bi kasirali, kot včasih, kar pri avtu, da ti sploh iz avta ni bilo treba, kar je bilo pozimi sploh cool.

In kot včasih bi na benzinskih črpalkah v notranjosti lahko kupil zgolj kakšen avto del ali olje. Ker to šoping masturbiranje, ko na benzinskih črpalkah lahko kupiš nema da nema, celo alkohol, čeprav greš od njih direkt na cesto, zunaj pa medtem avta vozniki ne premaknejo in se čakalnih nabira, ni podobno več ničemer.

Bemti, ta kapitalizem sem si predstavljal kot – narediš, plačam, ne pa benzinsko črpalkarsko – narediš, plačaš.

Na italijanskih črpalkah so se, v totalnem kapitalizmu, črpalkarji prilagodili in vsakemu vozniku, ki si sam natoči gorivo ponudijo cenejšo ceno goriva, kar je pošteno, čeprav jih je šele kriza morala opozoriti na ta prijem.

Sicer pa, nič se ne bom finega delal……daje me občutek, da sovražim benzinske črpalke in….ja, to čutim kot državljansko dolžnost.

Don Marko M