Žvižgati ali se požvižgati seveda ni isto, čeprav ne škodi obvladati oboje. Ma, meni gre to kar dobro v izpeljavo, če se odločim. Sploh tisto drugo. Eh, vsakič znova, ko si rečem, da me ne more več nič presenetiti, se najde kje kakšna izvirna akcija, ki sicer bolj šokira v smeh, a tudi preseneti. Ko sem že mislil, da so dolenjci svetovni geniji čaranja neverjetnega v verjetno, ko so psom prepovedali gensko prirojeno lajanje na luno, je prišla nova finta, ki je povozila še dolenjce. Zakon, ki prepoveduje žvižganje. Žvižganje za ženskami…..

Seveda sem v pretehtavanju tega zakona prišel tudi do enega od zaključkov, da je takšen zakon diskriminatoren za moške. Poznam kar nekaj žensk, ki nesejo v žvižganju večino moških, čeprav jim tega, na prvi pogled, nikakor ne bi prisodil. In ja, žvižgajo za moškimi. Zakaj pa ne, če je dober tip.

Ravno tako ne morem mimo dejstva, da je žvižganje, eden od simbolov oglašanja človeštva od pamtiveka, celo tako razvejan, da poznamo številne različne metode žvižganja, pa tudi končne namene. Zažvižgati za svojim psom seveda ni isto, kot če bi zažvižgal za hot bejbo migajočih bokov, kateri poletna sapica pozibava tisto kiklco, čeprav še vedno ne vem, kako to pes in ženska ločita, kateremu je kateri žvižg namenjen.

Sicer človeku, ki žvižga lahko rečemo tudi žvižgač, ampak ugotavljam, da je v naši mali podalpski pravih žvižgačev ravno toliko, kot je ledu v Sahari. In po tej plati bi se lahko celo razpisala tiralica – išče se žvižgač, ki ne poserje hlač.

Verjetno ne bom nikoli pozabil, kako smo se mulci na vasi učili žvižganja. Pravo žvižganje je seveda tudi umetnost, prepleteno s številnimi tehnikami uporabe. Pa brez prstov, pa z enim prstom, pa z dvema, pa s tremi….s pestjo v ustih žal ni šlo.

Ko smo izpilili osnove tehnike žvižganja, je seveda sledil prehod v individualnost, v kateri je vsak razvijal svoj in svojstven zvok, ki je bil na nek način celo prepoznavnost. Razdelati je bilo treba cel kup raznolikosti, da si lahko skozi žvižg lahko pričaral začudenje, opozarjanje na posebnost, lepoto, avtoriteto, veselje, pa vse tja do “bolimekištažvižg”. E ja, niso bile lahke.

Sledilo je praktično prikazovanje na terenu in takrat sem začel spoznavati, da se večina žensk, če jim moški nameni žvižg, pa ne kar enega, ampak točno njej namenjenega s sporočilom insajd, odzove z nasmehom. Nasmeh pri ženski pa je začetek….saj veš no. Ne, ni čeljustni krč.

Seveda pa žvižganje nikakor ni zgolj moški šport, ker tudi ženske obvladajo. Nekatere celo tako hudo, da zmagujejo na svetovnih prvenstvih v žvižganju. Ampak te naše podalpske bejbice niso tekmovalne do te stopnje in svoje, moškemu namenjeno žvižganje, raje opravijo v ženski družbi ali pa moškemu, ko je že v skoraj osebnem prostoru. Če ne bi na lastni koži doživljal tega ženskega žvižganja, ne bi verjel kar tako.

Ta svet je šel celo tako daleč, da premore tudi najbolj žvižgajoče mesto na svetu – Louisburg, v ameriški severni Carolini.  Žal pa na tej lestvici žvižgajočih mest ni niti med prvih 100, niti med prvih 1000, naprej seznama itak ni, prav nobenega mesta naše male podalpske. Verjamem da zato, ker se nam bolj žvižga, kot bi znali žvižgati.

Ob uvajanju tega zakona prepovedi žvižganja ženskam sem se seveda vprašal, kako in koliko je moral biti bister predlagatelj zakona, čeprav je že na prvo jasno, da je takšen predlog plod – ženske. Ampak očitno ne prave ženske. Prava ženska, kot sem že omenil, moškega žvižganja, tistega ki potrjuje njeno privlačnost in všečnost seveda ne jemlje kot spolno nadlegovanje.

In kakšna je potem ta ženska oz. več njih, ki so to zahtevale ? Verjetno takšne, ki so za spolno potešitev slišale zgolj iz kakšnih žajfnic ali Dr. romanov. Dodatno prezirajo še svojo senco in seveda moški svet sovražijo na polno (hvala mama), popolnost kompleksov in zafrustriranosti pa dodatno nadgrajujejo še s pomanjkanjem samozavesti.

Gre torej za takšne ženske, katerih vsak normalen moški ne bi hotel gledati in/ali poslušati niti iz vesolja ob 2eh zjutraj, kaj šele, da bi za njimi zažvižgal. Torej koristno povsem neuporabne kvazi ženske, ki praviloma delajo prej sramoto, kot korist pravemu  ženskemu rodu. Torej takšne, za katerimi noče zažvižgati niti ekonom lonec.

Zanimivo pa postaja tudi vprašanje, kako bodo takšne depresivne ženske dokazale, da ji je/so jim moški žvižgali. kako bodo vedele, da moški ni zažvižgal frendu čez cesto, ali svojemu psu, ali pa ker ima lep dan ali enostavno, ker se mu žvižga. Še bolj pa bo zanimivo, ko bo ženski zažvižgala ženska. Ja, še veselo bo.

Če si se slučajno zasekiral/a za svoje žvižganje po naši mali podalpski, potem naj te potolažim. Ta zakon prepovedi žvižganja za ženskamii spravljajo v pogon v Veliki Britaniji. Z utemeljitvijo, da je žvižganje za žensko spolno nadlegovanje ženske.

In noben čudež ne bo, če se bodo tiste sorte ženske kaj takega spomnile tudi v naši mali podalpski. Že itak izgleda, da vse naše zakone pišejo babe. Babe, ne ženske.

Torej, če boš kdaj v VB, po živalsko divjem nepozabnem seksu z žensko na koncu veselo navdušeno zažvižgal, lahko za to žvižganje fašeš tožbo za spolno nadlegovanje. Tisto pred žvižgom to seveda ni bilo.

Ma, žvižga se mi……

Don Marko M

httpv://www.youtube.com/watch?v=51V1VMkuyx0