Kamor gre tudi cesar peš, se dogaja…..

Modre glave pravijo, da četrtino življenja prespimo. Ne, seks ni spanje. Je pa četrtina tretjine četrtine tretjine spanja. Takisto modre glave pravijo, da četrtino življenja delamo. Ne, služba še ne pomeni delo. Pa če v službi kdo še tako vneto sanja o delu. Za tretjo četrino so modreci zaključili, da jo namenjamo prehranjevanju. Hrana je pač pogoj, da se prej zapisano sploh izvaja…..

In tako pridemo še do tiste zadnje četrtine, kjer pa si modreci niso več tako enotni. Čeprav so si enotni v zmedenosti izbora možnih dejavnosti zapolnitve te zadnje četrtine.

Je ta zadnja četrina namenjena ljubezni ? Kaj pa vem. Ljubezen je lepa, če ni slepa. A slepcev ne zmanjka. Je namenjena sovraštvu ? Kaj pa vem. Sovraštvo je vzročna izpostava ljubezni. Je mogoče smeh ? Kaj pa vem. Smeh je rezerviran samo za tiste, ki se znajo nasmejati sebi.

Skratka, teh opcij za zapolnitev te zadnje četrtine je v svoji zapleteni enostavnosti že toliko, da me tista zmedenost modrecev pri opredelitvi le te sploh ne čudi. Me pa čudi, da ne vidijo odgovora na dlani, čeprav ga imajo na jeziku.

Sranje. Ja, sranje je zadnja četrina. Bolj, kot sem sešteval vse družbene opcije zapolnitve te zadnje četrtine, bolj me je pestrost razlik pripeljala do tega zaključka. In zdaj trdim, da je sranje tista četrta četrtina, potek življenskega kroga pa tako zaključen.

Seveda je treba zdaj to utemeljiti. To, da se še ni rodil/a takšen človeček, ki ne serje, pač še ni zadosten argument, čeprav pove vse.

Sranje bi sicer moralo biti nek zelo intimen dogodek, a to je praktično izvedljivo le do določene stopnje. Meja med zasebnim in javnim oznanilom izvedbe tega dogodka je pač vse preveč krat zabrisana. Vedno se pač najde eden, ki je seznanjen, da ga nekdo serje ali ga je. Najmanj eden. Od tod tudi tista, da se sranje zgodi…..

Skrbni analitiki so seštevali v globino in obelodanili – povprečna oseba v svojem življenju serje – 3 leta !

A da sranje ne zapolne te zadnje četrtine življenja, si seštel/a ? No, v bistvu imaš na nek način prav. Seštevek je sproduciran na osnovi skupka v povprečje. Nekateri serjejo občasno, nekateri redno, nekateri pa ne nehajo.

V vsebine in oblike sranja se, za spremembo, ne bom poglabljal, bom pa kakšno rekel o namenskem prostoru izvedbe le tega.

Kot obče znano je temu početju določen namenski prostor.V današnjih časih namenskemu prostoru za sranje rečemo stranišče. Tudi. Ali wc (water closet), kraj služnosti, soba prestola, stari Izraelci so ga poimenovali Hiša ponosa, stari Egipčani pa Hiša jutra….

A ni bilo vedno tako. Tisoče let ga je človek sral, kjer je naletelo in še danes obstaja dovolj dokaznih primerkov, da pri človeku nekatere tradicije ne pojenjajo.

Kljub temu pa so že stari Rimljani znani v svoji naprednosti po tem, da so imeli prva javna stranišča in to celo na vodno splahovanje. Ne, zasebnih kabin takrat še ni bilo in v enem velikem prostoru so bile ob stenah kamnite plošče, v katere so bile izrezane luknje. In tam so svoje početje opravljali vsem na očeh tako moški, kot ženske. In brez toaletnega papirja.

Prva ločenost javnih stranišč se je zgodila šele leta 1739 v Parizu, ko so na neki zabavi za imenitneže razdelili sektorje na moške in ženske.

Odtlej je zadeva uradno (raz)deljena, tako, da odpade vsaka enakost med spoloma, pa naj se še tako nekateri trudijo.

Da pa zna biti wc tudi vse kaj drugega, kot cesarski prostor olajšanja, zgodovinsko priča dejstvo britanskega kralja Georga II, ki ga je nehal srati 1760 in to ravno na wc-ju, kjer mu je spodrsnilo še zadnjič v življenju. Ja, lepo pravim, da se dogaja tudi najboljšim.

V mestih je torej bilo tako, na podeželju pa je kraljevala inačica imenovana – poljski wc. In ravno ta inačica je, kljub izjemni in extremni uporabnosti wc-ja, do danes doživela še največ revolucionarnih sprememb, katerim danes rečemo prenosni wc.

Pa da še malo zasekiram tiste ljubitelje medicinsko globinske čistoče – na ročajih javnih wc-jev se običajno sprehaja do 40k mikrobov na kvadratni centimeter.

Zdaj pa k osrednjemu pripomočku početja, ki je enemu lahko olajšanje, spet drugim obremenitev. Njena visokost – wc školjka.

Originalna prednica wc školjke je seveda Mati narava. Ta je povzročila izum nadgradnje pod imenom – čučavac. Prednost čučavca je seveda v tem, da je bil praktično povsod dostopen. In bo to očitno tudi ostal.

Wc školjko, kot jo poznamo danes, pa je skreiral John Harington v Angliji leta 1596, a se proizvodnja nikakor ni začela še dobrih 300 let. Vse do 1880, ko so v Angliji pričeli s serijsko proizvodnjo wc školjk in jih, poleg Evrope, izvažali tudi v Ameriko.

A za uporabo teh školj je moral uporabnik s seboj prinesti vedro vode. In šele dobrih 10 let kasneje, torej 1890, je wc školjka dobila dodatek vodnega kotlička, torej vodnega splakovanja  in tudi današnjo podobo.

In od takrat wc školjka ni doživela praktično nobenih funkcionalnih sprememb, pa čeprav jo oblačijo v diamante za 20 miljonov $, jo računalniško podprejo z gretjem oblazinjenega sedeža in samodejnim odpiranjem/zapiranjem pokrova, dodajajo video igrice….

Tej lepotni dodatki so v bistvu bolj namenjeni daljšanju čakalne vrste pred vrati wc-ja, čeprav medicinska stroka zagotavlja, da nikakor ni priporočljivo sedeti na wc školjki dlje od 10 minut.

Medicina zagovarja tudi, da je za čiščenje anusa po uporabi wc školjke najbolj primerna hladna voda. Ko sem bil v vojski, so recimo šiptarji, s katerimi sem imel dobre odnose, za kar so mi v zameno redno podarjali svinjsko meso od obrokov, redno nosili s seboj kanglice vode v wc. In ko so prišli iz wc-ja so takoj in brez pipe veselo zagrabili sendvič in ga z užitkom pojedli.

A večina kljub temu uporablja – totaletni papir. In tukaj gre v globino tisti znameniti rek, “kamor gre tudi cesar peš”….

Ravno kitajski cesar je bil tisti prvi, ki se mu ni dalo več mazati rok. Zato je naročil svojim tlačanom, da mu izdelajo nekaj za brisat, kar po uporabi zavržeš. In so mu izdelali – prvi toaletni papir.

Na lesenem stojalu. In v posamičnih kosih dolžine 3 metrov, kar je bilo za eno cesarsko uporabo. Očitno pa je tudi ta cesarjev običaj še danes popularen nekaterim, ki ga uspejo ravno toliko metrov kot cesar oviti okoli dlani, za posamičen bris. Ni recesije za toaletni papir, razen v Venezueli.

No, toaletni papir v roli, kot ga poznamo in uporabljamo še danes, so prvič predstavili pri Scott Paper leta 1890, torej istega leta, kot vodni kotliček.

A šele par 10 let je minilo odkar je toaletni papir začenjal biti plemeniten z raznimi vonjavami, raznimi vzorci, zabavnimi motivi, kot recimo slovenske politične stranke parlamenta na vsakem lističu, pa vse tja do celih dr.romanov, kateri plemenitijo čas med opravilom na školjki.

Ne glede na vse človekove poskuse olepšanja tega procesa, pa v svojem bistvu dejstvo ostaja nespremenjeno. Sranje je pač sranje, ne glede na obliko in količino.

In človek ga serje. Eden bolj, eden manj. In čeprav vonj vsakega sranja prej kot slej izpuhti, se količina le tega neumorno nalaga. In ja, vsako sranje je za nekaj/nekoga dobro. Predvsem za tiste, ki očiščeni školjki zapirajo pokrov……

Don Marko M

O sranje

Deli:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *