“Ti boš zamudil še na svoj pogreb”, me je znala gospa mati pogosto motivacijsko premikati  v pionirskih letih. In to je bila v tistem mojem otroškem obdobju čista resnica. Zamujal sem serijsko. In celo zavestno, tudi namerno. A to je bilo selektivno zamujanje. Načrt zamujanj pa prilagojeno izdelan do potankosti….

Redno sem zamujal dogodke in osebe, za katere sem ocenil, da mi ne morejo ničesar prispevati k nadgradnji novih spoznanj širine in globine. Tako sem recimo še najraje in redno, praktično vsak dan, zamujal v šolo, pa z domačimi opravili in še marsikaj, a nikoli nisem zamudil nobenega od športnih treningov, tekem, nastopov ali katerega od 32 krožkov.

In potem se mi je zgodilo služenje vojske, kjer sem moral zamujanje, kljub hrepenenju po le tem, opustiti. Eno je namreč, če za svoje zamujanje kazensko nadrsaš sam, nekaj drugega, če zaradi tvojega zamujanja pade komanda kazenskega marša 20km ob 3eh zjutraj za cel vod, torej še za tvoje sotrpine. Drugim namerno škoditi, razen če te sami izrecno prosijo za to, pa so me naučili že zgodaj, se ne sme početi.

Po vojski sem sicer ohranil še nekaj tega zaleta zamujanj tako pri šolanju, izobraževanju, kot službi, še najbolj redno sem zamujal na randije, a potem se je zgodilo….Splet okoliščin, lahko jim rečeš usoda, mi je prav porinil v roke službo, katero sem sanjal od otroških let in ravno toliko časa goreče verjel in čakal, da bo nekega dne moja.

Samo eno malo napakico je imela ta služba – če sem zamudil, kar sem že kar prvi dan, za moje zamujanje ni vedel zgolj šef, pa še kateri sodelavec, ampak najmanj 30k oseb. In to je bilo preveč celo zame. Razumel sem, da je temelj profesionalnosti tudi točnost in z zamujanji sem opravil.

Celo tako orto, da danes toleriram največ 5 minut zamude druge strani čez dogovorjen termin, če ni poprejšnjega obvestila o zamujanju, in potem enostavno grem, pa mi je čisto vseeno v čigavem interesu je bilo srečanje. Tako poslovno. Privat pa odvisno od primera do primera, torej tako kot primer, tako tudi jaz.

Sam se tako danes uvrščam med hobi zamudnike prostega časa, s katero dejansko ne škodim nikomur. Sem pa skozi leta ugotovil, da je zamujanje zelo virusna zadeva in ne le nacionalna, temveč kar svetovna športna disciplina, za katero sicer ne obstajajo zmagovalci, a tudi ne rok trajanja.

Imamo recimo tudi kronične zamudnike, ki redno zamujajo celo življenje in katerim je prihod ob dogovorjenem določenem času dejansko misija nemogoče. In takšnih je po zadnjih strokovnih analizah nekaj čez 20%. V svetovnem merilu.

Blizu 2em milijardam torej. In če potem dodamo še 30%, ki so prisiljeni zamujati, ker tistih 20% zamuja, pridemo do osupljivih posledic na vseh nivojih življenja družbe.

V današnjem sodobnem času, ko vedno več ljudi zamudo na dogovorjeni sestanek označujejo kot nespoštovanje časa drugega in ko se prerado forsira krinka izgovora “hitrega življenja”, kar seveda nisem in nimam namena “kupiti”, je pogosto potrebno v dan planirati “tisoče” obveznosti.

In sodobna tehnologija zamudnikom dejansko ni v nobeno pomoč, prej obratno. Namreč s tem, ko kronični zamudnik pošlje sms, mail ali kaj z vsebino, da bo zamudil, praviloma tik pred zdajci, ustvarja sam sebi občutek, da v bistvu ne zamuja, kar je seveda povsem napačna predstava.

Dvoma sicer ni, da lahko redna zamujanja še kako krepko zamajajo ali celo pogosto porušijo tako poslovne odnose, kakor tudi odnose z bližnjimi. Vsak pač ni pripravljen v nedogled tolerirati redna zamujanja najmanj 10 minut, tudi ko gre za poroke, pogrebe, razgovor za službo….

Ker je ta problem zamudnikov začel povzročati že gospodarske probleme, se ga je morala lotiti tudi znanstvena stroka, ki je ugotovila, da nekaj čez polovico zamudnikov tega dejansko ne počne namerno in da si sicer želijo priti pravočasno, ampak vedno krenejo v naglici, ker zamujajo že pri prvem opravilu dneva. Ja, problem je v štartu.

A tudi ta problem štarta ima svoja nadaljevanja oz. podlago. Redni zamudniki namreč uporabljajo tudi enako bazo obnašanja in določene lastnosti – nosilni problem je samokontrola (prenajedajo se, preveč pijejo, hazardirajo, impulzivno šopingirajo), sledi notranji nemir in otežena koncetracija.

Za večino teh se je ta problem začel že v otroštvu, povezan z drugačnim delovanjem možganov, in ga niso (z)mogli prerasti. Dejansko tej zamudniki drugače doživljajo minevanje časa in tako škodijo okolici in sebi, pogosto pa jih ta navada stane tudi službe, čeprav imajo vedno, ampak vedno pripravljene izgovore, od prometne gneče, izrednih okolnosti, itd….

In čeprav so kronični zamudniki pogosto deležni kritike, da so sebični, neobzirni, celo da tako namensko privlačijo pozornost ali se izogibajo vsakršni kontroli, to v glavnem nima veze z zamujanjem, saj se tem zamudnikom vse dogaja na nezavedni stopnji dojemanja in zato imajo velike težave pri urejanju svojega obnašanja.

Seveda pa obstaja rešitev tudi za kronične zamudnike, a se, kot za vse na tem svetu, nič ne bo spremenilo, dokler se najprej in za začetek sami ne odločijo za spremembo te, v bistvu grde in pogosto škodljive, navade. Ker je vse v glavi je seveda treba najprej spremeniti miselnost, ne samo obnašanje.

Že v naslednjem koraku pa sledi spopad ugotavljanja, zakaj sploh se vedno zamuja. Razlogi so najpogosteje tehnične ali psihološke narave.

Tehnično pomeni, da zamudnik ne zna dobro oceniti čas trajanja posamezne dolžnosti, naloge, še posebej rutinskih opravil, kot so recimo tuširanje in podobno. Naslednjo tehnično težavo pa predstavlja tudi nezmožnost reči nekomu “ne”, čeprav je zamudnik s časom že zelo na tesno.

Psihološki razlog pa je predvsem videnje odpora, kot ostanek uporniške faze iz otroštva, zaradi katere posameznik pač noče narediti, kar se od njega pričakuje.

Za terapije “zdravljenja”, pa stroka priporoča zamudnikom enostaven recept in sicer začrtanje smernice, da na določen dogodek pridejo 15 minut prej. V kolikor tega ne bi uspeli in zamudili kakšno minuto, čeprav bi dejansko še vedno prišli prej, je treba sprejeti, da je bila (spet) zamuda.

Obenem priporočajo tudi beleženje potrebnega časa vsake od dnevnih aktivnosti po občutku, po tednu dni pa zapisovanje, kolikok časa je bilo dejansko potrebnega za te aktivnosti. Dosti ljudi ima namreč v glavi zabetonirane časovne okvirje, ki niso realni. Po teh redno izvajanih terapijah “zdravljenja” bi praviloma že po mesecu dni zamudniki morali zaživeti bistveno manj stresno življenje kot prej, obenem pa bi dajali vtis odgovorne osebe.

O tistih sprejemljivih zamudah pa kdaj drugič. Recimo o tistih – “Dragi, zamuja mi…..”

Don Marko M