Mizogini – moški, ki (ne)upravičeno sovražijo ženske

Mislim, da je bolj malo moških, ki v celem svojem življenju niso vsaj 1x slišali od ženske “Prasec, pa ti sovražiš ženske”. V bistvu niti ni potrebno kaj dosti, da bi bil deležen takšnega opevanja, dovolj je že skočiti na kakšen feminističen,vegetarjanski ali vsevednih mamic forum in vprašati : “A so kokoške v kurniku znesle kakšno jajce ?”. Še nisi probal ? Probaj, ovacije bodo deževale…..

Dobro, pustimo zdaj moške, ki znajo taktno, navihano spretno in za zabavo pritisniti na pravo tipko, ki ženskam dvigne adrenalin.

Tokrat bomo o onih drugih – mizoginih. Ja, tako se jim reče. Misogyni. Mizogini so moških, ki sovražijo ženske oziroma verjamejo v moško večvrednost, čeprav včasih to izkazujejo celo nezavedno. In ne, to ni dedno.

Gre za moške, ki imajo vsajeno seme nezaupanja in razočaranja, ki vpliva na njih spomin, čustva in sprejemanja racionalnih odločitev. Prvi znaki mizoginije so sicer komaj opazni, a ob dodatnih zavrženostih in zlorabljanjih stopa to obnašanje vedno bolj v vidno polje.

Seveda mizogini, kot vsi ostali določenih posebnosti, ne hodijo naokoli z žigom na čelu, da so lažje prepoznavni, celo nasprotno – večina teh moških se zelo rado predstavlja kot ljubitelji ženskega roda in jim izkazujejo že pretirano ustrežljivost. Vsaj v uvodnih korakih.

In ne, nikar mešati mizoginov z recimo “mačo” moškimi, kateri lahko tudi v resnici in iskreno spoštujejo prave ženske in so takšni bolj zaradi vpliva kulture okoliša v katerem se nahajajo, čeprav ne dvomim, da utegne kdo tudi mačote, alfa samce, označiti za mizogine.

Tako nastanejo mizogini….

Zelo zanimivo je, kar seveda ni opravičilo, da se v večini primerov mizogini moški sploh ne zavedajo, da sovražijo, prezirajo ženske.

Takšna drža jim je bila namreč vcepljena že v zgodnjem življenskem obdobju in je rezultat travme, ki je vključevala žensko osebo, kateri so verjeli, zaupali.

Praviloma so to matere, ki so jih vzgojno psihično mučile, zlorabljale, zavračale že od zgodnjega otroštva, nič manj pa niso pomembne vloge sester, učiteljic ali nenazadnje tudi njih deklet.

Ena od navedenih žensk ali celo dve in več so s svojim obnašanjem, ravnanjem tem moškim povzročile travme in najpogosteje tudi podzavesteno negativno stališče do žensk .

A tudi ko tej mizogini zrastejo iz otroka v moža in postanejo zrele osebnosti, tega svojega obnašanja ne zmorejo prepoznati, ne oni sami, pa tudi ne ženske v njih okolici, praviloma vse dokler ni že prepozno in se zadeve končajo tudi tragično.

To skrivanje osebnosti je za mizogine nujno, kajti v nasprotnem ne morejo doseči tistega zadovoljstva poniževanja žensk. Razlog spet leži v prvotnih travmah, zaradi katerih jih možgani po poniževanju žensk “nagradijo” z dopaminom in zaradi tega si želijo vedno znova ponavljati takšno poniževalno obnašanje do žensk.

In to so simptomi prepoznavnosti mizoginov….

Seveda je že izdelana tudi lestvica simptomov, po katerih bi moral/a lažje prepoznati mizogine in poglejmo si tiste temeljne.

Na dogovorjena srečanja z ženskami zamujajo, tudi ure, a na srečanja z moškimi bodo prišli vedno točno. Obljube, katere delijo ženskam praviloma ne izpolnijo, medtem ko tiste dane moškim vedno izpeljejo.

Imajo izrazit tekmovalni naboj, še posebej do žensk. V kolikor je ženska na družbenem ali profesionalnem področju uspešnejša, se zaradi tega počutijo grozno.

Radi nadzirajo ženske in njih željam namenjajo zelo malo pozornosti, če sploh. Ženske, s katerimi so v razmerju, serijsko varajo, ker je monogamija v njih očeh zadnje, kar so dolžni partnerkam.

Iz partnerskih razmerij znajo izginiti, ne da bi jih poprej formalno zaključili, nekega dne pač izginejo in pogosto se potem čez par mesecev spet pojavijo s kakšnim bednim izgovorom in poskušajo nadaljevati razmerje, kot bi se nič ne zgodilo.

Seveda, da imaš prav, če si pomislil/a, da imajo lahko te iste simptome tudi ženske v odnosu do moškega, a tokrat pač govorimo o moških mizoginih.

Resnična zgodba iz plaže

Iskreno povedano, sem se te tematike zapisa lotil z razlogom, na osnovi praktičnega primera, kateremu sem bil priča dva dni nazaj in mi še vedno ne gre iz glave. In dvomim, da mi bo kdaj.

Lep sončen dan. Plaža in igrala ob njej polna otrok. Vriskajočih, navihanih, igrivih. Med njimi tudi naši mali talenti. Tekli so, plezarili, tudi padali in se pobirali, v peskovniku brskali za zakladi, na morsko gladino poganjali žabice.

In seveda se je, kot običajno, tu pa tam oglasil tudi otroški jok. A en jok je bil drugačen. Histerično drugačen. Zaznal sem ga za hrbtom, med pogovorom s prijatelji. Sprva sem si rekel “pač še eno vriskanje”, a to vriskanje ni ponehalo.

Eden prijateljev je namignil, da pogledamo v smer otroškega histeričnega dretja. Obrnil sem se in tam na klopci, 15m proč, je sedela ženska, mati, okoli 25 let, ki je v naročju držala sinčka, mladega okoli 4ih let.

A ženska tega otroka ni držala v naročju, kot v običajnih prizorih. Hrbet otroka si je prislonila na prsa in ga objela s svojima rokama tako, da sta bili na otrokovih rokah med ramenom in komolcem, tako da sta bili roki otroka zviti, kot bi bili v tistem belem prisilnem jopiču. In je stiskala.

Malček pa se upiral, tulil in se poskušal rešiti njenega prijema. Minilo je 5 minut. Še vedno ga je stiskala s prijemom, mali je še vedno tulil in vmes še dodal : “Mami, boli me !” A mami ni popuščala.

Minilo je 10 minut. Mali se je še vedno drl, mati ga je še vedno stiskala okoli rok. In potem….Ker je mali očitno v upiranju preveč bingljal z nogama, je mati njegovi nogi vrinila med svoji. In stisnila. Zdaj ga je s “strokovnim prijemom” stiskala za nogi in roki. In erupcija dretja malega je šla v višave.

Minilo je 15 minut. Mali se je konstatno drl in upiral, zdaj že hripajoče kot žival pri zakolu, in materi vpil : “Mami, boli me!”. A mati ga je še vedno stiskala na vso moč, le nogi mu je spustila izmed svojih nog. Zdaj je že večina prisotnih odraslih namenjala poglede temu dogajanju.

Kmalu za tem je do klopce pristopil moški, očitno oče malega, ki se je ves ta čas “igral” z drugim mulcem na travniku za klopjo. Mati je še vedno stiskala, mali se je še vedno drl. Kaj takšnega še nisem videl v življenju.

Oče se je samo pasivno nasmehnil in nič rekel. Ženska mu dobesedno lomi otroka kot najhujše klinične primerke, on nič. So moški, katerim bi morali odvzeti status moškega.

Mali pa še vedno drl, kot bi mu snemali kožo. In že ne vem katerič prijavil “mami, boli me, pusti me”. In takrat se je končno oglasila tudi mati : “Ne, ne bom te pustila. Ker ne ubogaš. 2x sem ti rekla, da ne smeš tja.” Kam ? Tam so bila zgolj otroška igrala in travnik.

“Mami, boli me. Pusti me. Zakaj ne smem tja ?”, je mali, v malenkost nižjem tonu dretja, a še vedno objemu rok, prijavil. “Zato, ker sem tako rekla. Zdaj pa gremo domov”.

Strokovni prijem umirjanja otroka matere je popustil, postavila ga je na tla, prijela za dlan ene roke in vlekla proti izhodu, mali je dretje spremenil v jok, oče pa jima je, z dugim mulcem, ki je nemo spremljal vse to dogajanje, sledil. Upam, da sem prvič in zadnjič gledal sodobnost permesivne vzgoje “strokovnih” prijemov umirjanja otrok.

A da kakšne možnosti ima mulček postati mizogini ?
Pa če bo njega mati tako nadaljevala s takšnimi prijemi, prav vse. In noben čudež ne bo, če bo nekega dne, ko mu bo počil film do konca, tresnil na gobec tudi lastno mater, ki se bo seveda čudila zakaj, obenem pa gladko pozabila in ignorirala svoje “vzgojne metode”.

Nenazadnje, koga sploh briga, se bodo že kazenski domovi in razni strokovnjaki z antidepresivi ukvarjali s “hiperaktivnimi” otroci, ko se bodo preobražali v mizogine. In ko bodo postali mizogini, bodo vse bodoče ženske izjemno hvaležne vzgojiteljskim kolegicam ženskam za plačevanja posledic, namesto odpravljanj vzrokov.

Naslednjič pa rečemo kakšno o ženskah, ki sovražijo moške…..

Don Marko M

Mizogini (blog Don Marko M)

Deli:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *