Ponosno zaljubljen/a vate ! Yes

In kdaj si ti nazadnje to rekla/rekel svojemu/svoji najdražjemu/najdražji ? Hm, veš, plaža je po svoje tudi zanimiva. Saj nudi tudi obilo koristnega, poleg namakanja v tem našem že pregretem Adriaticu. Pozicija mi je namreč omogočala pregled nad malodane celim kopališčem. Tudi brez reševalnega stolpa. In tako mi je pogled krožil naokoli in bil še posebej pozoren na neverbalno komunikacijo parov in parčkov, ki so bili naokoli. Občasno me je zmotil le “o shit” moje dobre znanke s katero sva delila brisačo, ki je v …..……polnem zanosu prepričevala Sudoku. In po tretjem “o shit” se je v polni odločnosti spokala po sladoled. Ob nje povratku, ko je vidno opustošila bližnji sladoledni hladilnik, sem ji predstavil svoje početje, kateremu se je urno pridružila. Le da je ona videla vse drugo kar jaz – od zgrešenih ženskih kopalk, celulita, moške zavaljenosti pa tudi kakšnega žrebca ni izpustila v svojih razlagah. Ob sladoledu je domišljija itak bolj tekoča. Ko pa ženski začne teči……..
Najprej sem se spotaknil ob par tam kakšno leto čez 30. Medtem, ko jo je on mazal po hrbtu se je ona živahno spogledovala s tipom čez, nekaj metrov oddaljenim. Seveda do odhoda ni imela časa vrniti mazanja uslugo njenemu spremljevalcu, ki se je kasneje namazal sam. Tudi po hrbtu. Na drugem koncu plaže pa on, ki je deloval resno v spanju, medtem ko je ona ob njem sedela, nekaj pisala in se občasno naklonila do njega glave, mu nekaj rekla in ga poljubila. In ga vmes še parkrat pobožala. Najbolj pa se mi je vtisnil v spomin par s otroci. On in ona med 37 – 40, sin okoli 10-11 in hčerkica 5-6 let. Bila sta mož in žena, da ne bo pomislekov. Preverjeno. In medtem, ko je mali zabaval svojo sestrico in obratno, je ona njega mazala. Ko je končala je namazal on njo. Skupaj, z roko v roki in seveda otroci poleg, so se potem odpravili v morje. Ob povratku, čez nekaj časa, sta z roko v roki stopila po sladoled in se tako vrnila. Skratka, eno samo harmonijo in spoštovanje je bilo čutiti in videti. Ali ljubezen, če ti je ta izraz bližje.
Možen je bil le en zaključek – da se temeljito posvečata drug drugemu, tudi po letih zakona. In posledično sem zavrtel film nazaj – svojega, pa tudi doživljanja svojih znancev in prijateljev. In prišel – spet – do spoznanja, ki je lahko kaotično, kruto in resno zaskrbljujoče ali pa ne. Odvisno kako gledaš, vidiš in delaš.


Alora, če upoštevam po seštetem, se dva v resni vezi praktično čez dan zaradi službenih in ostalih obveznosti spravita skupaj šele v poznih popoldanskih, če že ne večernih urah. Ko ostane le toliko časa, za kak sprehod, kolesarjenje, rolanje ali kino. Ali karkoli že. V boljših dnevih. Spanje, ki sledi koncu dneva ne štejem, po tistem staroljudskem ‘ko spiš ne živiš’, Torej “imajo” partnerko ali mene čez dan vsi več kot jaz oz. ona mene – časovno. Moje statistično gledano v današnjem času je, da na teden torej preživimo s partnerjem, tudi če skupaj živita, od 15 – 20 ur. Na teden. Koliko ur že ima teden ? Ali mesec ? Ali leto ? Po enostavno seštetem imata dva torej aktivno skupnega – le zase – časa na mesec v vsega 4ih dnevih. In dva, ki imata čiste resne namene in se ljubita, jih bosta seveda preživela zase. Željno in temeljito. Se tudi med službo poklicala za minutko. Ali celo na kavico skočila, če je možnost. Oziroma bosta zase izkoristila dobesedno vsako sekundo dneva. In se tako dopolnjevala in kvalitetno gradila njuno razmerje. Seveda me na osnovi tega izračuna ne presenečajo ne tisti, ki so skupaj že po 20,30 in več let, kot tudi tisti ne, ki odisejo zaključijo že po kakem mesecu. Mogoče bo tvoj izračun celo drugačen. Mogoče
.

In v čem je sploh fora, da so eni večnost skupaj, drugi pa sekundo v primerjavi ? Po mojem v želji drugega po drugem. Iskreni. Kar se ne omaja ne v skušnjavah, ne v dobrem, ne v slabem. Ker se šele v slabem vidi, koliko je dobrega. In koliko ostane za še boljše. Ker, zaljubljenost se lahko pritaji že po nekaj mesecih – in potem ostane tista usodna privlačnost (strast), naklonjenost, spontana pripravljenost po skupnem, spoštovanje, kar je temelj plodnega skupnega nadaljevanja dveh. Misliš drugače? Imaš pravico.
Ne vem zakaj nekateri mislijo, da je samoumevno da sta skupaj. Pa seveda ni. Ker je (po)treba kvaliteto veze vzdrževati iz sekunde v sekundo – ker ni nič samoumevnega.
Ker, partnerstvo je tudi “garanje”. S smislom. Tistim, ki sta si ga dva izbrala. Skupnim. A to je “garanje”,ki osvobaja neprijetnega in ustvarja prijetno homogenost. In je namenjeno le temeljitim, pozornim na malenkosti – v dajanju in sprejemanju. Ker le malenkosti ustvarijo velike podvige. Le da ne vem še, zakaj danes večina svojo površnost poskuša opravičiti s pomanjkanjem časa oziroma nekem kao hitrem tempu življenja. Čeprav, ko si s najdražjim, najdražjo bi se moral čas ustaviti. In trajati. In tistim odločnim in spretnim traja. In traja. In bo trajalo.

Ker, če ne daješ niti dobivaš ne. Ker sta za kvaliteno uspešno, plodno razmerje potrebna dva – oba. Če ima eden slab dan, ga drugi nadomesti in obratno. Brez vzajemnosti ni bodočnosti. Zadostuje že tisto nekaj več – faith. Za večni začetek. In svojemu najdražjemu/najdražji pogosteje priznati – PONOSNO SEM ZALJUBLJE(NA) VATE ! In mu/ji tako tudi v praksi dokaz(ov)ati. Kdaj nazadnje že si ji/mu to rekel/rekla ?
Seveda pa vsak zase najbolje ve kaj mu/ji je najbliže – vsesplošno razdajanje ali odločna zvestoba, pripadnost le enemu/eni v harmonijo nepozabnosti.

Sem ti dovolj moraliziral ? Tudi prav. Pa pomisli, kako je bilo meni, da sem vse to razmislil in zapisal. No, zdaj pa skočim in zaplavam en krog. Ker se moram kondicijsko ojačat za sladoled “o, shit”, ki bo serviran potem, po tem.

 

Don Marko M

Deli:

1 pred teboj je povedal za zapis “Ponosno zaljubljen/a vate ! Yes

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *