Eazy…

Poletja mi gredo vedno na ‘eazy’. Kot nedeljska jutra. To, da poletje traja celo leto je pa že druga, svoj(stven)a zgodba. Celo moja bicikleta gre bolj na eazy. Po gospodarju. Sinhronizacija pa že mora biti. Na plaži ne bi škodilo, če bi kakšno nadstropje dodali. Pritličje je namreč zabukirano tudi brez prednostne liste. Joj, da se jim da med 12 in 16 cvreti pod tem soncem. In vlago, kateri bi marsikatera ženska zavidala v realnem času. Nak, jajca s klobaso si raje….spečem doma v ponvi na štedilniku. Ob pogledu na zveriženo pločevino po mestu, kar je v tem letu zaščitni znak Kopra in strpnemu slow moušn gibanju na plaži, se moja bicikleta samodejno odloči zaviti. Na zanjo primeren parkin. Pa zame tudi.

Pivska krigla je bila snežno bela, sveže iz skrinje, steklenico piva poleg pa je hitro začel kondens rositi. Ampak oboje dovolj hladno za dva zavitka tobaka do konca žerjavice. “Kaj je stari, teče a?” mi je Buco v nasmehu namignil, ko je polagal pivo na mizo. Buco je eden tistih kelnerjev katerim ženske pravijo ‘pičkohvatljiv’. Simpatičen fantina. Sploh ker je do žensk že na meji osladnega prijazen. A se ugrizne v zadnjem trenutku. Njegova je, od ljubosumnosti, potegnila črto, pa ima zdaj čas. Buco. Ona je bila zasedena in sveže zapolnjena že naslednji dan.

Pa sploh naju z Bucom druži neko posebno poznanstvo, katerega gojiva že 10 let. Mali ima smisel za črni humor. Takšni so vedno po mojem okusu. Mah, teh kelnerjev in kelnerc znancev pa res poznam od Škofij do Pirana. In vse vmes. Moje najdražje so imele večne težave, ker sem vedel kje in s kom so bile še preden so utegnile povedati. Ali zamolčati. Kaj češ, kelnerce so vedno svež vir informacij. “Ma ja mali, teče, teče. Ampak zdaj bo steklo tudi noter”, sem mu odvrnil. Nakar je kriglo napolnil toliko, kolikor je steklenico poleg izpraznil. Pravi kelnerji. “Stari, daj povej, kaj tista brunetka, ki je bila zadnjič s tabo tukaj, ti je kaj podrejena?”, si je nadel v pričakovanju zanj pravega odgovora obraz. “Ma ne mali, zdaj ne več. Bilo pa prošlo. Zdaj je druga zgodba. Te muči,a?” “Uf, samo da veš.”

Njega sline so bile že na poti. Upravičeno. Ona, L, je dejansko mačka zavidljivih oblin, dolgi črni lasje pa v sodelovaju njenih rjavih, a iskrivega pogleda oči, napeljujejo na fatalnost. In najpomembnejše – ve,da je podstrešje sestavni del celote, ki se obiskuje in ureja vsakodnevno. Saj ni čudno,da sem podlegel. Nekoč. Večkrat. “Ok, ji omenim, pa jo pripeljem s seboj naslednjič Ampak mali, pazi se, da te ne povozi”, sem mu v nasmehu dodal. Malo se je zresnil in obenem aktiviral nasmeh ‘zmorem to’. Kako minuto kasneje me je L poklicala. Naključij itak ni.

Še vedno se dnevno slišiva in dokaj redno kramljava ob pijači. “Se spomniš tistega kelnerja zadnjič v tem lokalu? No, mali se pali nate. Kaj boš naredila?” “A res? Hm, tudi meni je simpatičen. Saj greš naslednjič z mano, pa naju predstaviš?” je v umirjeno ženskem glasu, ki se pripravlja na podvig odvrnila. “Saj veš,da bom. Čeprav zmoreš to tudi sama. Samo obljubi mi,da ga ne povoziš, ker je dober človek.” L namreč res nikoli ni imela težav omrežiti moškega s svojimi čari. Vidnimi in slišnimi. A tokrat ji je izgleda srček malo drugače začel utripati. Jutri se bosta osebno spoznala. In verjamem, da bom lahko napisal o njiju prijetno zgodbico. Ker poznam oba in vem,da si pašeta – karakterno in vizuelno.
Zato jima ne bom rekel ‘srečno’, ker je ta za luzerje. Onadva sta dovolj prizemljena, trezna, bistra in prijetna, da sreče ne rabita. Ker znata (po)prijeti usodo v svoje roke in jo tudi peljati, kamor želita.
Tudi to poletje bo dolgo in vroče. In jaz sem že ‘prešaltal’ na tudi bolj eazy glasbene ritme. Stil pač mora biti.

 

Don Marko M

Deli:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *