Hja, tudi to, kar pišem v nadaljevanju so me seveda naučile – ženske. Jaz sem le oplemenitil v podrobnosti. Ker, saj veš, podrobnosti so tiste, ki dajejo velike rezultate. Vendar pa večini današnjih žensk tega raje ne omenjaj. Podrobnosti. Seveda zato, ker nimajo časa. Pa še zaradi katerega drugega razloga. Blond je itak vedno in. Tudi barva. Učili in naučili so me, da se človeka ne sodi po videzu. Imam vsaj miljon razlogov, da tega ne počnem po rutini. Praktičnih. A tu pa tam me začne najedati črviček preverjanja zmotnosti ali pravilnosti “ocenjevanja” žensk, ko so v stand by-u, torej…... brez besed. In mirne duše lahko verjameš, da niti do gležnjev ne dosežem ženskemu načinu ocenjevanja svojih kolegic. Ko v nekaj stavkih pravzaprav razgalijo vse svoje komplekse, čeprav komentirajo kar tam eno. V tej panogi bi moški res potrebovali emancipacijo. Čeprav so nekateri moški ta prag že krepko prekoračili. A le zato, ker prevladuje ženska v njih.

“Poglej to. Moja bivša sošolka. Glej kako zgleda – kot kurba”, je dahnila B in s tem poskrbela, da me je tresnila naravnost v čelo, saj od nje še nisem slišal kaj takšnega. Seveda sem postal pozoren na prihajajočo terasi gospodično, ki se je vsedla tri mize proč, a v direktno vidno polje. Odložila je očala, nakar sta se s B celo pozdravili. Čeprav le na tisti ženski način. Tudi po minuti še vedno nisem prišel od nje iskrenosti šoka k sebi, torej sem moral poskrbeti za antišok in si podrobneje tisto njeno sošolko ogledati. Puder na obrazu. Sredi poletja. Fino. Boljšega začetka se ne da.

Okoli oči namazano v črno s potegnjeno črto od sredine očesa proti sencam na obeh očesih. Še bolje. Trepalnice skoraj v ravnini z nosom. Malo manj, no. Vsaj pričeska je bila simpatična. Ustnice živahnejše rdeče. Uhani zveriženih kičastih oblik viseli skoraj do ramen. Na obeh rokah zapestnice. Na prstih roke več prstanov kot prstov. Na nožnih po eden na prstu vsake noge. Pa še verižica okoli gležnja. Ma super. Res mini turkizna kiklca in rdeča majčka brez rokavov. Ma super. “Ti”, sem se obrnil po nekaj sekundah B v oči, “črta na očesu se ti je razmala. Ne tam. Tam v kotu”. Pobrisala je. Obe. “Pa šminka ti je ostala. Ma ne tam. Na skodelici” sem nadaljeval. Ofenziva pač ne pozna umika.

“In kaj ti sploh pomeni ta verižica okoli gležnja, pa prstan na nožnem prstu? Tej na roki so verjetno vsi od tvoje none”, sem bil okolju prijazen. Začudeno me je pogledala, a ničesar izdavila. “Ma kaj te ne kuha pod tem pudrom? Meni bi tej uhani potrgali ušesa. Ma, tista tvoja sošolka pa res zgleda tako drugače” sem še navrgel in pospešeno spil vodo. Tako je bila osvežujoča. “Ma čaki, kaj me zajebavaš? Pa ne da me primerjaš s tisto kozo tam čez'” “Daj no, bodi pametna. Kako le. Toliko skupnega pa tudi nimata. Če odštejem število prstanov”. V tistem tenutku se je B spomnila, da sva se dobila pravzaprav zaradi podpida pogodbe.

“Daj podpiši, pa se za ostalo naslednjič dobiva. Se mi mudi”, je v nekako drugače mi znanem nje tonu pristavila. Pa saj nisem nič takega rekel. In res se ji je mudilo. Čeprav ji je uspelo še račun poravnati pa sošolko res na hitro pozdraviti. V ponedeljek B itak spet pride. Da nadaljujeva začeto. Poslovno je pač sposobna. Pa mi intuicija nekako narekuje, da v ponedeljek njene sošolke ne bo niti daleč, kaj šele blizu.
Videz seveda vara. Ker odraža le trenutno počutje. Ali trenutno nezmožnost prikazovanja svoje zunanjosti po dejanski notranjosti. Ali pa ravno to. Kar pa lahko itak izveš le na en način – osebno – in večkrat. Sicer pa je še najbolj poučna na to temo tista – ne sodi, če nočeš biti obsojen.
p.s.
Današnja temperatura morja v KP znaša 24 stopinj, zraka 34, vlažnost pa je odvisna od okoliščin postavitve. Kar velja tudi za jutri in nedeljo.

Don Marko M