Glas

Od vseh prispodob glasu, mi je še vedno najbolj ležeča tista – na glas. Kateremu je včasih dodan tudi naglas. Sicer mi je ta opcija ljuba le če sem pripeljan do te faze in jo praviloma ne uporabim več kot dva krat letno, kar pa je itak dovolj, ker do naslednje uporabe odmeva še prejšnji. Glas. Na glas. Nekoga, človeka ali žival, si lahko vtisnemo v spomin zaradi številnih njih posebnosti, ki itak vsakega posebej zaznamujejo. Ko sem začel spoznavati svet, sem mislil, da je posebnost prepoznavnosti lahko v laseh. Nakar je beneton začel prisegati, da je svet v barvah lepši. In če sem jo še včeraj videl temnih las, je naslednji dan pred mojim nosom čakala, v blond barvi, da jo opazim. In sem jo. Ravno tako kot vidim tartuf v rojstnem kraju. Seveda se nisem niti poskušal.. opravičiti, ker je bil njen že rdečkast obraz povsem sinhron novi barvi las. Toliko mi še nese, da če ne misliš pohvaliti ženske frizure, potem je bolje držati roko na ustih. Zaradi zobobola seveda.

Kasneje v odraščanju se mi je zazdelo, da bi lahko posebnost prepoznavnosti zasledil v očeh. Kar je ob dnevni svetlobi sicer odlično funkcioniralo, v temi pa je itak vsaka krava črna. Minilo je še nekaj let raziskovanja tiste posebnosti, takojšnje prepoznavnosti, ki tako zaznamuje živa bitja te kotaleče krogle. In potem, nekega lepega dne, sem za nekaj trenutkov vzljubil vrste pred uradniškimi okenci, čeprav se jih v loku izogibam. Zatopljenemu še v svojo senco, mi je na uho pripeljalo – glas.

Ampak ne kakršen koli. Takšen, da sem se moral obrniti, da sem spoznal, da ima tisti glas za nameček še stas. Hudo. Imela je takšen glas, da popustijo še šivi na gatah. Trže. saj so še nekje na podstrešju. Še danes bi jo prepoznal, če bi samo stavek rekla. Dileme specifike prepoznavnosti posameznika ni bilo več. Moč glasu je brez primerjave. Lažje si nekoga zapomniti ali hitro pozabiti res ne gre. Z leti, tudi poklicne deformacije, sem spoznal, da glas nudi neslutene razsežnosti. Čeprav, sam po sebi niti ni uporaben. Vse razkošje pokaže, ko ga vsak spravi v pogon. Dobesedno izda vse o človeku ali drugemu živemu bitju.

Njega barva, odtenki, vibracije in še kaj se hipoma uskladijo s trenutnim počutjem posameznika. Spreten in dober poslušalec zna iz njega razbrati praktično vse. Kdor molči in glas zadržuje pa je itak kriv. Ja, rad se pogovarjam, še raje poslušam. Če ima kdo kaj povedati še raje. Glas o človeku res vse pove. (Ne)skladnost gibov, ki spremljajo glas govorca pa le še tisti spremljajoči končni pečat oddajo. Glas ljudstva ni bil kar tako prijavljen. Čeprav zlorabljen. In kako sploh bi lahko minil dan brez pevskih glasov ?! Da pa nekateri mastno plačujejo glasovne terapije za potešitev svoje duše je že nova zgodba. Seveda je možno, kot vse na tem svetu, tudi glas zlorabiti. Še dobro, da vsi nimajo tega dara. Zato pa imajo imitatorji visoko ceno. Radio pa bi brez glasu itak bil le adio.

Prva ljudska modrost na temo glasu, ki mi je sedla je – ko volkovi tulijo, tuli z njimi. Ker pa volkov primankuje, so k temu dejanju pritegnili še – ovce. Vsak glas šteje. Ampak, volkovi so samotarji in skupaj tulijo le v izrednih priložnostih, v katerih pa še nisem bil. In naj kar tako ostane.
Eden od res posebnih, hipoma prepoznavnih glasov, pa se skriva v spodnjem videu. Ti pa, saj veš, na glas. Ker je tvoj glas poseben in prepoznaven. Ker je ti.

Don Marko M

Deli:

5 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Glas

  1. snow

    zakaj ga pa poslušaš? …mogoče bi bilo bolje, če bi tisti bil tiho in delal…kaj koristnejšega…da ne bi spala….sexy…

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *