Ne bi vedel iz glave, kdaj sem ga prvič slišal. Še manj se mi sanja, kdaj ga bom zadnjič. Vsekakor pa mu raje prisluhnem kot večini žensk. Lepo te prosim – komu pa se da, sploh pred prvo jutranjo kavo, poslušati ženski jezik navit na 33 obratov, ki sploh ne preskakuje kot vinilke nekoč. Niti ugasnit ne moreš. Če po naključju zmanjka elektrike je lahko samo še hujše. Čeprav še nisem dojel vzročne povezave med elektriko in ženskim jezikom. Bom drugič podrobnosti. Tokrat o moji ljubezni. Res veliki. Radiu – radijskih postajah in sprejemnikih. Da imamo meni podobni, drugače bistri, več sreče kot malih možganov, mi je bilo jasno že v otroštvu. Prvi tranzistor na baterije sem dobesedno zadel. Senzacionalno. Kot na loteriji. Kar se mi itak vsak dan dogaja. Loterija mislim. Pazi zdaj to – bil je topel spomladanski dan, proti… koncu šolskega leta.

Mislim da v petem razredu, ampak točnost tega podatka sem že prej omilil ob navedbi sreče. Kot ponavadi smo pred vstopom na avtobus zavili v trgovinico spotoma, kjer je bil vedno simpatičen in prijazen Oskar. Ker nisem bil nikoli komolčar, sem počakal, da so se ostali zrinili do škatle zavitkov, v katerih so se nahajale sličice motorjev in žvečk. Žvečke so bile za pozabo, že ko si jih pogledal. So pa bile sličice so zakon. Ampak bolj kot na same sličice smo vsi med odpiranjem zavitkov upali na glavni nagradi – 1 čelada. In druga nagrada – tranzistor. Za vso mularijo Jugoslavije. Danes tranzistorjev niti v praške nočejo več dajati gratis. Možnosti, da bi torej zadel kdo od nas ti nagradi so bile štete v milijone. In potem, ko se je tista gužva prečistila, sva v tisti trgovinici ostala sama z Oskarjem iz oči v oči. Obračun pri OK koralu.

“Deset jih bom” sem rekel Oskarju zelo odločen, čeprav sem bil komaj za celo glavo iznad pulta. Oskar je primaknil tisto kartonasto škatlo, še kako minuto nazaj polno zavitkov, pred moje oči in rekel : “Samo še dve sta ostali. Vzemi.” A veš kako izgleda, ko poljubiš prometni znak peš ? No, tako sem se takrat počutil ob pogledu v škatlo. Pa kako samo še dve ? Še Kalimero bi se zjokal. “Ampak Oskar, jaz jih hočem deset” sem bil neomajen. Že takrat se ni dalo ustaviti moje vztrajnosti. Sploh ker sem celih 14 dni zbiral tiste dinarčke za nakup teh desetih zavojčkov. “Marko, vzemi ta dva. Naslednji teden dobim druge” me je Oskar poskušal potolažiti. Pogledal sem ga, kot da je dežurni krivec dneva za mojo nejevoljo, odštel za tista dva zavitka in zaprašil do avtobusa. Ki je čakal le še mene.

Že takrat sem obvladal diplomacijo prihodov. Na busu smo potem serijsko odpirali zavitke. Če ni bilo nagradne smo si pa navadne sličice izmenjali. In potem sem prišel jaz na vrsto odpiranja. Odprem prvo. Žvečko v žep. In vlečem ven sličico. Vsi gledamo vanjo. Ko je prišla v celoti ven iz ovojčka se je pokazala podoba – ja, tranzistorja. Vsi smo zavzdihnili. Sledil je še zadnji preizkus adrenalina. Sličic s tranzistorji je bilo namreč kar nekaj v vsaki seriji, a prava je bila le tista, ki je imela žig na hrbtni strani. Obračal sem jo počasi. Zdelo se mi je celo večnost. Tišina v busu. In na hrbtni strani – ja, žig. Delirij. Končno imam svoj tranzistor. Čisto sem pozabil na drugi zavitek, dokler me sošolec ni spomnil. Pa še enkrat kot prej po istem postopku odpiranja.

Vlečem ven in prikaže se podoba – ja, čelade. Obračam in na hrbtni strani – ja, žig. Kasnejša izguba nedolžnosti je bila mačji kašelj v primerjavi s tem občutkom. Takrat sem prvič spoznal pregovorno ‘dve muhi na en mah’. Pa me je bolj kot nagradi pogrelo dejstvo, da sem bil prvi in zadnji v celi Jugi. Prvič, a ne zadnjič. Po dveh tednih sem prejel domov oba paketa. Takrat so bili časi, ko poštarji niso dostavili v enem dnevu niti pošte do sosednje pisarne.

Tranzistor je bil pravi za v mojo dlan, na baterije. In poslej sem lahko vsak dan bil na tekočem z glasbenimi novostmi, ko sem poslušal Luciana Mingettija – ciao balubini e balubine….Tip je bil brez konkurence. Tako svoj, tako (pre)drzen, tako prepoznaven. Vse to, kar dan danes stežka še slišim na radiju. Sploh slovenskih. In v naši podalpski se je namnožilo radijskih postaj kot gob po dežju. A ravno toliko tudi dežja ob njih poslušanju. Čeprav, kolikor je Saše Hribarja, toliko je še upanja. Na Obali smo lahko ponosni na radijske začetke v Sloveniji.

Imeli smo radio Morje, ki je naredil totalno revolucijo. Takrat se je prvič in verjetno zadnjič politika dobesedno morala ukloniti volji ljudstva. Žal pa radio Morje, katerega so zagnali in v dveh do treh letih poganjali entuziasti ni bil dorasel nepričakovani slavi. Slava je kurba, če ne znaš z njo živeti. Škoda res. Na Obali praktično več ni možnosti, da bi še katera radijska postaja dosegla zvezdnih trenutkov radia Morje. Pravzaprav na Obali sploh ni več lokalnega radia. Ne vem kako ti, ampak radio jaz poslušam vsakodnevno. Ker je še vedno hitrejši od TV in časopisa, čeprav zdaj že mogoče malo počasnejši od interneta. A radio poslušam zaradi informacij in voditeljev brez dlak na jeziku. Deloma zaradi glasbe. Za to imam svoje mp3-je.

In res ne razumem tistih radijev, ki reklamirajo sebe v stilu “najboljša glasba, mix, itd.”. Joj,joj. Smisel radia so voditelji. Tudi v kafič ne grem na kavo, ampak na okus in način postrežbe osebja. Aja, in tisti, ki tako reklamirajo svojo glasbeno kuliso za nameček potem ponavljajo iste komade vsakodnevno. Celo uro si lahko nastaviš ob ponovitvah. Še dva dni pa sem se smejal, ko sem izvedel, koliko krepkih tisoč evrov so plačali lastniki radijskih postaj, da so jim iz tujine prodali ta vzorec predvajanj. Praviloma ko kam grem, v tistem kraju poslušam lokalni radio. Zadnjič sem tako romal proti Celju in na poti se je izmenjalo kar nekaj lokalcev. V Lj je bilo malo več gneče frekvenc, a zato lažji izbor, saj je večina radijev oz. voditeljev slonela na izjavah “in zdaj bomo poslušali tega in tega”.

Ko slišim samo takšne izjave počakam še do naslednje napovedi in če je sorodna, se postaja avtomatično menja. Imam občutljiva ušesa. Mislim, da sem preposlušal praktično vse podalpske radijske postaje. A samo dve sta mi ostali in ostajata. Mariborski mestni in tista iz Lj, ki je dosegljiva tudi na Obali – ni privatna. Večina voditeljev iz obeh, kar je smisel radia, mi je všečnih zaradi svoje splošne razgledanosti, ki ne bazira na branju prežvečenih člankov iz neta, temveč na lastni sposobnosti. Nežaljiv humor, cinizem, (pre)drznost, retorične sposobnosti, predvsem pa lepa raba slovenskega jezika. Radio je namreč medij vzgleda in poučnosti. Sklepam, da imata obe omenjeni radijski postaji dobre urednike, ki so pravilno izbrali kader in jim puščajo svobodo izražanja. Pa da imajo tej isti uredniki verjetno tudi lastnike, ki jim to isto dopuščajo.

Kar ni enostavno ob upoštevanju, da ima prav vsak medij v naši podalpski politično ozadje. Seveda pa tudi ne more biti opravičilo. Kakor obrneš je radio (ne)prepoznaven ravno zaradi svojih voditeljev. Pa ne zato, ker bi delili nagrade, pač pa zato ker (ni)imajo kaj povedati. Mene pač bolj zanima, kako bo voditelj obračal svoje sogovornike, kot pa tisti, ki samo napove komad. Slednje zmore, brez naporov, prav vsak. Enostavno povedano, slovenski lokalci oz. njih lastniki morajo po mojem še dosti narediti in delati na svojih voditeljih. Za začetek veliko večino njih poslati v osnovno šolo na popravce slovenščine. Potem pa na teren – v šolo življenja. Nabiranje kilometrov. Kar še ni garancija, da bi postali Sašo Hribar, so pa možnosti, da bi se kdo vsaj približal. Šefica ene radijske postaje mi je pred časom rekla, da bi me imela v svojem programu, če bi spal z njo. Problem je le, ker jaz ne spim niti ko spim.
Ko bom velik, bom delal na radiu kot voditelj. Tako sem se odločil. Imam občutek, da obvladam svojega. Jezik. Druge sploh….

Don Marko M