Referendume je treba ukiniti. Vsaj v takšni obliki kot so danes. Ker to nima več nobene veze z demokracijo oz. pravico glasu ljudstva. Če odštejem referendum za vstop v EU, za katerega se ne morem znebiti dvoma, da je bil prirejen, potem so bili vsi ostali referendumi v bistvu povsem brez potrebe. Totalno zapravljanje denarja brez učinka. Naši politiki v bistvu pod okriljem referendumov zgolj skrivajo vse svoje (ne)sposobnosti vodenja. Kar še ni tragično. Je pa tragično to, da tej isti politiki, ki izsilijo referendum, potem povsem ignorantsko spregledajo rezultate referenduma in jih celo ne upoštevajo. Čemur se enostavno reče poniževanje lastnega ljudstva. Tistega, katerih večina, so jih… tja gor spravili. Lepa zahvala. No ja, da bi volk prisluhnil ovci se pač ne dogaja. Referendumi so potrebni korenitih sprememb.

Najprej je treba določiti spodnji prag udeležbe. Jasno in nedvoumno. Kar zame pomeni, da vse kar je udeležbe pod 70% ni sprejemljivo in ne odraža glasu ljudstva večine. Referendum je lahko uspešen le v primeru, da se, od prej navedene udeležbe, vsaj 60% ljudstva odloči ZA. V teh primerih je dopustno, da davkoplačevalci krijemo stroške referenduma. In seveda ob upoštevanju, da so potem politiki dolžni sprejeti referendumsko voljo ljudstva brez pretvarjanja. Ampak, kaj pa če te kvote ne bi bile dosežene? Tudi prav. Potem pa naj predlagatelj(i) referenduma krije(jo) nastale stroške referenduma iz lastnega žepa. Točno tako. Kar je edino pravilno. Zagotovo bi predlagatelji referendumov potem vsaj tri krat krepko premislili preden bi razpisali referendume, sploh za banalne zadeve, katere so še otroci v vrtcih sposobni sami rešiti med seboj. Ta država pač potrebuje odločne in sposobne voditelje ki, tudi če ne sprašujejo ljudstva za mnenje, povlečejo pravilne poteze za ljudstvo. Zato pa so tam.

No, prav posebno poglavje pa je t.i. anonimnost. Tista anonimnost, ki omogoča razno razne anonimne prijave kogar koli za kar koli. Idealna možnost zlorab za zavistne in nesposobne. Idealna možnost za povzročanje škode sodržavljanu. Pravi čudež je, kako državni organi radi sprejemajo anonimne prijave. In jo še vzpodbujajo z raznimi telefonskimi številkami v ta namen. Ampak, a res še kdo verjame, v času “Big brotherja”, da je ostal anonimen, potem ko je oddal svojo željo  ? Kot je videti še obstajajo. Kar naj verjamejo. Mnenja sem, da bi bilo treba anonimnost ukiniti. Povsem in čisto. Če imaš kaj povedati, potem se najprej predstavi. Bonton pač. In poštenost. Če lahko stojiš za svojimi besedami v kao anonimnosti, potem imaš tudi dovolj prašnikov, da to poveš v obraz. Če pa jih nimaš, hja no, potem pa molči.

Anonimne prijave so nič drugega kot orodje maščevalnosti. Ubogih ljudi. V glavi tudi. Zakompleksanih do nezavesti. In totalno nesposobnih. Kdor pač pride do cilja s pomočjo anonimnosti ni vreden spoznavanja. Državni organi ščitijo anonimnost predvsem zaradi lastne nesposobnosti. Ker če bi bili sposobni in dosledno opravljali svoje delo, bi bili na tekočem tudi brez anonimnosti. No ja, saj na tekočem so. Če bi pogledali v predale. Politikom pa anonimnost pride prav predvsem, da se rešijo koga, čeprav neutemeljeno in brez dokazov, po najhitrejši poti in tja postavijo “svojega” človeka. V zreli in odgovorni družbi je dopuščeno vsakomur izraziti svoje mnenje tudi brez anonimnosti. Ker, če si sposoben na glas povedati ko zahtevaš vračilo preveč plačanega računa zaradi njih zmote, potem bodi sposoben na glas in v obraz povedati tudi tistemu, katerega ograja te tako moti. Čeprav je tista ograja nekaj kilometrov od tvojega doma.
Hm, kaj pa potem, ko se izve, kdo je bil anonimni klicatelj ? Slovenija je pač kurja vas, kjer se informacije širijo s svetlobno hitrostjo. Predvsem neresnične.

Don Marko M