Ko te hoče te pač zadane….

Drage moje in dragi vaši. So dnevi. In so dnevi. In danes je (bil) dan. Ki je od mene, kot vedno v takšnih dnevih, zahteval fizično pripravljenost Ramba v vseh delih, spretnosti Indiane Jones-a in Eisteinove logike razmišljanja. Ja, za arhivirati nekaj potrebnih pečatov, katere ti prilimajo birokrati po uradih, mora človek res biti na vse pripravljen. In tako sem tudi štartal od doma. Že po nekaj metrih, ko sem iz ulice zavil na kolesarsko stezo ob cesti, je mimo mene pribrzel pilot na skuterju. Vztrajno je pritiskal na hupo ali kakor se pač reče tistemu trobentalu, ki je bilo več kot očitno namenjeno damici, ki se je zibala po pločniku na drugi strani ceste kakih petdeset metrov naprej. Čeprav je motorist v primerjavi… z mojo turistično vožnjo že pridobil cca dvajset metrov prednosti, me je tam tudi počakal. Res uspešno zamaskiran, ga je tam namreč ustavil policaj. Ležeči.

In medtem, ko je skuter horizontalno na cesti ob robu dajal še neke čudne zvoke od sebe, se je motorist poleg pobiral medtem, ko je na glas omenjal Boga. “Bo šlo? Ti pomagam?” sem mu rekel, ko sem ustavil ob njemu. Pri svojih trideset in kaj letih, me je sprva pogledal, kot bi ga jaz spotaknil, a se je le zbral . “Je v redu. Bom sam” je bolj v brado prijavil, pogledal strgane hlače na kolenu in že je bil na skuterju. Peljal sem naprej. Njemu pa tista damica kar ni dala mira. Sto metrov naprej ji je spet trobil in zapeljal pred njo na pločnik. Verjetno še pod vplivom prej dogodka je pristal v živi meji s skuterjem vred. Pred očmi damice. Ki se ni mogla vzdržati smeha.

Seveda sem zaključil, da je usodna privlačnost opravila svoje in moje pomoči zdaj ne potrebuje več.
Na naslednjem križišču sem čakal zeleno na semaforju. Čeprav obožujem tudi podvige prečkanja na rumeni. Opazoval sem dve ženski v prvem golfu na nasprotni strani ceste, ki je bila namenjena na levo. Sončna očala, turbo folk do fula v zvočnikih in nevrotično premikanje prstov za volanom. Zelena. Oba sva štartala v nizkem položaju, ampak en konj proti stotim skupaj je ravno toliko hiter. Na polne obrate mi je zapeljala pred nosom, ko sem že bil na kolesarkem prehodu, kot bi me tam sploh ne bilo in če ne bi zabrenzal bi ta zapis pisal kot “Spomini značke nekega avtomobila”. Na otočku čez sem ustavil in čakal za dodaten prehod.

Medtem pa sem, sto metrov v smeri kamor je prej peljala re(a)lly woman, videl kako ji je policaj ob cesti kazal liziko. Tisto ki ponavadi izžemlje kar je za izžeti. Če bi sodil po tem, kako vneto je policaj pisal po tistem A4 formatu, potem je bila njena telefonska številka res dolga.
Prav dobro se počutim, ko mi pred uradi ni treba iskati parkinga. Kolo naslonim kar pred vrata uradov. Dobesedno. Avantura se je začela. Aktiviral sem uvodoma zapisane značilnosti, pa na juriš. Ko sem stopal proti prvemu predvidenemu okencu mi je kar malo zameglilo ob pogledu na vrsto desetih oseb, ki so bile tam zaradi istega razloga kot jaz. Le da pred mano. In ko sem bil že nevarno blizu enajstega mesta se je zgodilo. Možakarju, v tistem trenutku na prvem mestu pred okencem, je v komunikaciji s uslužbenko nekaj zavrelo. In ko je svoj glas poviševal že v oktave, katerim bi tudi Celine Dion zavidala in se je varnostnik približeval, se je odprlo okence dva metra proč. Za isti pečat. Kjer sem bil seveda prvi v vrsti. Prav mi je, kaj pa sem zadnji prišel. Tudi za preostala dva pečata sem bil prvi v vrsti in tako zapustil poslopje v nekaj manj kot desetih minutah. Skoraj rekord.

Potem sem se, easy seveda, zapeljal po obvoznici proti pomolu. Ki je sicer enosmerna za motorizacijo, zato pa dvosmerna za pešce in kolesarje. Zatopljenega v razmišljanje poročnega dne me je iz dvotaktnega kolesarskega ritma predramilo hupanje. Modrega forda, ki je ravno pripeljal nasproti po cesti. V katerem so bila štiri dekleta in res dvomim, da jih je imela katera več kot dvajset. Odprta okna in, spet, turbo folk do fula. Ker so pomahale sem jim pomahal. Čeprav nimam pojma s katerega planeta so. One pa takrat v histeričen smeh. Ni panike, zabava mora biti. Samo, da sem jim polepšal dan. Po nekaj metrih nadaljevanja pedaliranja pa za seboj slišim pok. Obrnem se in vidim avto tistih deklet in njih poleg. Pok je sprožil prometni znak, ki se jim je znašel na poti in se lepo zasidral v sredino sprednjega dela haube, ko so, sklepam predčasno, hotele zaviti na desno. Saj sem vedel, da dobro zgledam ampak, da se bejbe zaradi mene kar v znake zaletavajo….no, ta pa je nova.

Tam pred kopališčem, kjer avti parkirajo na cesti, je redar ob avtu pisal zapisnik zase in položnico za žensko poleg. Moja bivša znanka, ki je nekoč imela preveč prostega časa, da je vsem po vrsti razlagala, da sva par. Čeprav ji več kot ‘ciao’ nisem nikoli rekel. Razen takrat, ko sem ji rekel, da naj neha s temi neumesnimi in nepotrebnimi govoricami. Res je nehala s temi. A sprožila nove, da sem pač nič človeku podobnega in še nekaj škodnih zraven navrgla. Razlog ve le ona. Za položnico redarja pa tudi ona.
Po teh “naporih” se je res prilegla kavica. In medtem, ko sem, obrnjen proti morju, prelistaval današnji tisk, sta si dve damici za mojim hrbtom privoščili zelo dinamičen pogovor. “…in potem sem si kupila še sobno kolo. Pa v savno sem začela hodit. Pa joške si bom dala povečati. Sem že vplačala” je rekla ena.

Takrat mi je padel vžigalnik in seveda sem ga moral pobrati. In spotoma še pogledal to govornico. Ki pri svojih okoli trideset ni bila nič posebnega, čeprav nakičena v vseh pogledih. “Pa jaz te ne razumem kaj delaš” je zdaj rekla druga. “Komaj leto si poročena, pa ti grejo takšne neumnosti po glavi namesto, da si družino urediš, pa namesto zapravljanja raje otroka narediš ali dva.” “Pa kaj, saj bo Miro vse to plačal. Če me je hotel poročiti naj plačuje. Za otroke je vedno čas” je spet rekla prva. “Ma kako lahko pustiš, da Miro dela cele dneve ti pa samo zapravljaš? Jaz bi te že brcnila. Če bi jaz tako mislila in delala ne bi bila z mojim poročena deset let in ne bi nič ustvarila. Pa še nič nisem porabila ne da bi se z njim pogovorila prej. Glej, jaz te ne poznam več od kar si se poročila. Dokler boš takšna ne morem več biti tvoja prijateljica. Če pa boš spet takšna kot si bila nekoč me pa pokliči. Ciao.” In je vstala in šla. Mene pa je imelo, da bi jo poročil v tistem trenutku. Tisto, ki je šla. Če ne bi bila že poročena.

Modrosti o tem, kaj naj bi moški moral narediti za svojo ženo, sem pred tem nazadnje slišal pred nekaj dnevi, ko je teta moje najdražje zetu kar jasno povedala, da “če hoče imeti lepo ženo, mora za to plačati”. Ker pač obiskuje solarij medtem ko on dela, da bi to plačal. Res bi rad imel takšno taščo.
Po dobrih dveh urah dogodivščin sem se spokal proti domu. Kot bi vozil motokros, saj je Koper že krepkih mesecev podoben ničemer drugemu kot progi za motokros. In doma na terasi me je pričakala moja muca. Majhno kosmato bitje, polno iskrenosti in zvestobe. Tako malo rabi a tako dosti daje.
E ja, kaj vse človek preživi za nekaj pečatov…..

Don Marko M

Deli:

8 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Ko te hoče te pač zadane….

  1. MARKO …DANES JE NASPLOH BIL ČUDEN DAN. nEKAJ JE BILO V LUFTU, KOT SE REČE.
    No vidiš še končal sem ga tako, da sem z velikimi pisal ne da bi prej opazil 🙂
    Sam sem imel skoraj dva karambola in na banki niso delali računalniki, pa tega ni povedala blagajničarka pol ure.Šele ko sem izgubil živce in vprašal zakaj stojimo kot >Titov kip v Velenju ..je razložila baba bedasta in še ostalih dest, ki so stali z mano kot kure v mesariji??

    Jebi ga …smo res sami čudni ali nas neklaj ali nekdo take dela??

  2. Mucek,vse to doživel v dveh urah?Kot pa sem razumela tebi res ni bilo hudega.Tistim ki so te srečali pa se je res dogajalo.Res imaš neko magično moč. 🙂 Bom pa popoldne si vzela dve uri,da vidim kaj dela moj medo.Ponavadi drema pa nisem merila če dve uri.Se mu bo pa zdaj dogajalo če bo dremal več kot 30 minut. 🙂

  3. en passant

    seveda sočustvujem s tvojimi peripetijami….ampak, kot si dobro prebral, sem bil jaz pri svojih le opazovalec ne pa glavni igralec….za spremembo nisem nič dal in vse dobil…. 🙂
    pa kako lahko po komaj pol ure zgubiš živce ?….hitreje se bo treba odzivati….sploh na banki….drugič že ko vstopiš zakriči “Živeo Tito” in sploh ne dvomim, da boš zunaj najmanj tako hitro, kot si prišel noter…. 🙂
    in zdaj si že tudi ugotovil, da sploh nismo čudni….jebeni pa… 😎

  4. Ivonca

    če mi ti rečeš, da imam magično moč, potem mi ne ostane drugega, kot da ostanem pokončen kot kocka ledu pri +50 pod soncem…..upam le,da nisi uporabila peščene ure, ko si medu merila čas relax aktivnosti….ker če si, potem se mi res smili….ura…. 😎

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *