Pokal konfederacij 2009

Nogometni pokal konfederacij je poskrbel, da bo to poletje hitreje minilo brez nostalgije po kakovostnem nogometu. Prvi teden tekmovanja sicer nisem spremljal preko tv zaslona, sem pa prisluhnil povzetkom. Sem se pa zato drugi teden bolj posvetil tekmam v prenosih. In že po drugi tekmi komentiranja na naši nacionalki zaključil, da mojemu testoteronu in ulkusu lahko prihranim nepotrebne vibracije komentatorjev v prenosih, zato sem srečanja spremljal kombinirano na italijanski in hrvaški tv. Z vsem spoštovanjem do Igorja E. Berganta, ki je svetlobna leta pred ostalimi našimi komentatorji. Čeprav tudi njemu ni manjkala kakšna bistroumna, sploh na račun Špancev. Ampak on to pove na simpatično sprejemljiv način, ki kaj drugega kot salvo smeha ne more sprožiti. Skratka, ko sem od vseh štirih komentatorjev prenosov slišal opravičevanje pisnih favoritov (Španija, Brazilija, Italija), da so “fantje pač utrujeni od napornih sezon” po eni strani in… po drugi strani, da sta JAR in ZDA, sploh slednji, totalno presenečenje in senzacija, me je pa res čisto minilo še kaj naprej poslušati. Kot bi gledali različne tekme. In to so tako lajnali,da res ne vem kaj so sploh hoteli povedati. Vsekakor si profesionalni komentatorji česa takšnega ne bi smeli dovoliti.
Dejstva na igrišču so bila zgovorna sama po sebi. Prvo dejstvo je vsekakor, da glavnino Egipta, JAR in ZDA tvorijo igralci, ki igrajo v evropskih najmočnejših ligah in so bili torej ravno toliko utrujeni, kot Italijani, Španci ali Brazilci.
In potem je tu zelo razširjeno drugo dejstvo.
Italijani so očigledno prišli na dopust in računali na njihovo standardno spremljevalko Fortuno. Ki pa jim je tokrat obrnila hrbet. Povsem upravičeno. Sreča pač spremlja pogumne in italijani tokrat niso pokazali ne poguma, kakor ne neke spretnosti nepozabnosti igre. Razen 2-3 eh posameznikov, ki pa so itak vedno na nivoju. Mogoče sem malo pristranski, ampak igra italijanske reprezentance me res nikoli ni fascinirala. Ker me njih predpotopni slog igre pač ne more navdušiti. Kot bi gledal želvo v polnem šprintu, ki zadane žogo le, če žoga zadane njo.
Egipt me, razen zadnje tekme, ni presenetil, saj je prikazal igro, ki ga je uspešno pripeljala proti vrhu v kvalifikacijah za SP. Ampak, očigledno morajo fantje kaj postoriti na samodisciplini. Pa ne toliko na igrišču, kot izven njega. Profesionalci si pač nekega žuranja ne smejo dovoliti, dokler ni odpiskan zadnji žvižg turnirja. Njihova poslovilna tekma proti ZDA je bila enostaven dokaz. Medtem, ko je glavnina ekipe v mislih še vedno podoživljala nočno zabavo, so jim američani polnili mrežo brez vsakega usmiljenja. Če bi jih dobili še tri zraven ne bi bil noben čudež.
JAR me je, kot domačin, presenetila v dodanem elementu igre – disciplini. Kar na videz ne bi smelo biti tako zakoplicirano, saj večina igralcev igra po evropi. Ampak, eno je klub drugo reprezentanca. Še vedno pa jim manjka tisto, kar premorejo šampioni. Zavedanje, da je tekme konec šele, ko sodnik odpiska konec. In ko uigrajo še napad bo to pomenilo le, da bodo naslednje leto krepko mešali račune marsikomu.
ZDA so se svojega koncepta igre držale praktično od začetka do konca. Edino kar so stopnjevale je bila nacionalna samozavest. Srčnost. Zavedanje, da služijo svoji državi na katero so ponosni in obratno. Čeprav praktično celo reprezentanco tvorijo igralci iz evropskih klubov američani, vsaj na oko, ne izstopajo po neki tehniki posameznikov ampak po disciplini sistema “eden za vse in vsi za enega”. ne, to ni presenečenje saj američani tak slog gojijo že zadnjih šest let in zato so mi tiste opazke komentatorjev o presenečenju še toliko bolj smešna. Bilo je pač le vprašanje časa, kdaj se bo stroj zalaufal v takšni podobi. Ampak že dolgo nisem gledal igralca kot je Donovan. Bilo ga je dobesedno povsod. In da je možganski del ekipe ni več dvoma. Čeprav, mene je impresioniral mladinec Altidor. Strahota eksplozivnega potenciala, ki utegne v pravih trenerskih rokah poseči po samem svetovnem vrhu. In drugi, ki me je navdušil je bil Howard. Golman, ki bi, razen naziva naj vratarja turnirja, po mojem mirne duše odnesel tudi naziv najboljšega igralca. Tip je dejansko branil tudi neubranljivo in pri golih, katere je dobil, razen mogoče zadnjega proti Braziliji, res ni bilo varijante boljšega posredovanja. Američani so turnir pač vzeli resno in do naslednjega leta imajo še dovolj časa, da obstoječi srčnosti in nacionalni pripadnosti dodajo še tisto malo taktične zaloge. Seveda spet ne bodo nobeno presenečenje ampak golo dejstvo.
Španci pa so čudežno pristali na tretjem mestu. Če kdaj, potem si tokrat tega sigurno niso zaslužili. Ni dvoma, da premorejo furije tehnično močno podkovan kader s posamezniki, ki so sposobni sami prevzeti vajeti v roke v določenih trenutkih. Ampak tokrat je razočaral njih pristop. Nadut, daleč od samozavesti in na trenutke vidno podcenjujoč do ostalih ekip, kar se je odlično videlo pri drugem prejetem golu proti ZDA. Svojo igro, ki je daleč od galaktične, so prikazali le v uvodnih tekmah. Dokler niso nabasali na američane, potem še JAR, ki so jasno pokazali, kako se furijo lahko spremeni v pokoren vetrič. Povsem jasno je, da ko špancem odvzameš sredino, jim odvzameš možgane. In kaj potem še ostane velikim ?
Brazilci so pa pokazali, da so turnir resno vzeli, čeprav so v določenih trenutkih dobesedno mučili žogo. Motivov jim ni manjkalo, poleg finančnega tudi ta, da so zdaj številka 1. Ampak te motive so imeli tudi Španci. Je pa res, da so prvaki postali dosti težje, kot izgleda po rezultatih. Če so do tekme z JAR še nekako razkazovali svojo igro, so v tej tekmi naleteli na minsko polje in le izkušnje v obliki izsiljenega ugodnega položaja za prosti strel praktično pred koncem, so jih rešile. Dejansko bi bilo čisto ok in zasluženo če bi tisto tekmo dobila JAR. Kot bi bilo čisto ok, če bi finale dobile ZDA. Zmagale so pač izkušnje posameznikov, katerih brazilcem nimoč oporekati. Sploh ne Kaka-ju, ki me ob vklopu turbo pogona in prefinjenosti dotika žoge znova in znova navdušuje. Je pa bilo zanimivo gledati že obupan izraz obraza Dunge proti američanom. Sploh ne dvomim, da ga bom še kdaj takšnega videl na SP.

In še o navijačih. Kapa dol je lahko enostavno kar imam za povedati. Simpatično, navihano opremljeni v obvezni zvočni folklori in spoštovanja navijanju so bili zgled sodobnega navijanja. Lahko si le želim, da bodo naslednje leto na SP navijači prišleki iz preostalega sveta delili z njimi takšen način. Zelo pohvalno.
Čeprav za Pokal konfederacij velja neko nepisano pravilo, da je ta turnir generalka za svetovna prvenstva, tokrat seveda ne zdrži kaj prida. Namreč, do naslednjega leta se bo še marsikaj spremenilo tudi v reprezentancah, ki so bile udeležene na turnirju in na osnovi tega turnirja si niti jasnovidci ne bi upali napovedati svetovnega prvaka naslednje leto v Afriki. A nekaj je jasno že sedaj – na SP 2010 se bo igralo hitreje. Dosti hitreje.

Marko M

Deli:

3 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Pokal konfederacij 2009

  1. ha,furije so bile res nadute in zato so pušnili,…..sploh mi je pritisk dvignil Ramos v obrambi,po mojem si take napake v Realu ni nikoli privoščil

  2. italjani mižerja,španci mižerja,brazilosi con si con sa,kaubojci ku da su bli na rodeu,forza Milan.Ala legenda pičimo na biro

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *