Desant na gozdove se začenja. Z enim samim ciljem v veselem decembru – imeti prazničen drevešček pod svojo streho. Zakaj že ? Kar tako. Ker je to lepo. Koliko milijonov, mogoče celo milijarda, nedolžnih dreveščk se bo v gozdovih žrtvovalo za človeško neumnost sploh ni pomembno. Celo okoljevarstveniki, tako zeleni, bodo po večini poniknili tudi v tem decembru, medtem, ko se bodo sekala in sekala mlada in mala dreveščka. Ki tako ne bodo nikoli imela možnosti zrasti v velika drevesa, da bi ponosno prispevala v čistejše okolje tudi človeka. Bodo pa zato v veselje dobre tri tedne tam v kotih sobe, da bi nato končale kot kurjava ali kar v smeteh. Največja poanta v vsem pa je, da dejansko prav nihče točno ne ve, kaj je razlog, da mora drevo stati za praznike tam v kotu. V Sloveniji si še vedno nismo na jasnem niti, ali gre za novoletno, božično, smreko, jelko ali pa le drevo. Vemo pač, da ga je… treba imeti ne glede na ime.

Prihaja Božič. Praznik določenih verskih skupnosti v zaključku decembra in začetku januarja. Ko praznujejo Kristusovo rojstvo. Prav. Spoštujem tudi ta praznik, čeprav me osebno zaradi mojega prepričanja v bistvu ne gane. Ne razumem pa, kaj ima opraviti božična smreka, jelka, drevo s tem praznikom. Tam, kjer se je Jezus rodil namreč ni bilo čisto nič od drevesa v nobeni obliki. Bile pa so jaslice. In to je tudi edino smiselno vernikom postaviti za Božič. Jaslice. Vsak vernik, ki jaslicam dodaja še okranclane smrečice v bistvu le popačuje izviren pomen tega praznika.

Sicer imam o tem, še posebej o tem, verskem prazniku upravičene pomisleke. Mar je res dovolj, da en dan na leto družina diha skupaj na enem mestu, da se obnašamo dobro do soljudi, medtem ko pa so dnevi pred in po tem prepojeni s sovraštvom, škodoželjnostjo, nestrpnostjo in še hujšimi grozotami. Hinavščina, čista hinavščina vere in večine vernikov. V nasprotno me bodo prepričali šele, ko se bodo celo leto obnašali, kot zapoveduje osnovno sporočilo za Božič, kakor tudi ostali verski zapisi.

Še vedno ne razumem večine ljudi, ki se v decembru obnašajo, kot bi celo leto nič ne jedli ali dobili nobenega darila v enajstih mesecih prej. Bemti, kot da imajo družino in prijatelje samo v decembru. Še manj razumem, verjetno ker ni kaj razumeti, norijo okraševanja mest in trgovskih centrov že od prvega decembra dalje. Od vsega tega sem že 10ega decembra najkasneje že tako utrujen, da bi koledar najraje premaknil kar na 15i januar. Država bi vsekakor morala poseči na to področje in uzakoniti okraševanje nikakor pred 20im decembrom.

Kam je izginilo tisto hrepenenje, intimnost praznovanja, tista otroška iskra pričakovanja, ko se je praznovanje začelo šele teden pred prestopom v Novo leto. Ko je bila številka 7 res čarobna. Ko smo jo v vsem žaru klestili vsak dan posebej, dokler ni postala številka 1. Ko so bili ognjemeti v naših očeh. Kjer je bila zapisana itak vsa naša radost. In ko je bilo tisto majhno, skromno darilce, po večini lastnoročno narejeno in podarjeno, največje bogastvo sveta. Saj to še vedno obstaja, pri tistih, ki razumejo dejanski pomen praznikov. Na nas je, da o tem osvestimo svoje otomce. Ostale je na to opomnila recesija. Preostalim pa itak ni pomoči.

Tisti pa, ki tega ne razumejo ali nočejo in ne prakticirajo, letijo okoli po trgovinah, trošijo, nakupujejo, a ob vseh zajetnih prazničnih darilih pozabljajo tisto temeljno – ljubezni se ne da kupiti. Kakor se ne da kupiti vsake zamujene minute z našimi najdražjimi. Še manj se da vse to strniti v eno darilo, pa naj je stalo zajeten kupček denarja. Valjenje krivde darilnega nakupovanja do nezavesti in posledično zapufanosti še za naslednje leto na trgovce, ki pospešeno pritiskajo že od konca novembra, je seveda bizarno in smešno obenem. Vsak od nas se namreč čisto sam in s svojo pametjo zavestno odloča kaj bo in koliko bo, kakor tudi če bo.
Ok, vrnimo se prazničnim dreveščkom. Še vedno se ne ve, kdo je prvotni avtor te pogruntavščine. Še manj se ve kaj je ena in edina utemeljitev uničevanj dreveščk za praznike. Ve pa se, da so nekoč na slovenskem, v glavnem kristjani, smrečice, jelke, dreveščka obešali. Prav ali narobe obrnjene. Na različnih mestih, izven hiše. Praviloma ga niso okrasili, če pa, so ga z jabolki, orehi, lešniki. Slednje so včasih tudi pozlatili oz. posrebrili. Kasneje je bil sprejet protestantski običaj, ki je narekoval okrasitev dreveščka s svečkami.

In potem so prišli klovni, pardon, amerigosi. Prvotno človeško skromnost je nadomestil potrošniški kič okraševanja dreveščka. Čim več vsega, umetnega seveda. Od kroglic, trakov, lučk, zvezdic, figuric….skratka, toliko vsega je treba nametati na drevešček, da se dreveščka sploh ne vidi. Čeprav naj bi bilo poslanstvo ravno v dreveščku. Torej je tako okrašeno povsem vseeno, če je spodaj pleskarska lestev namesto dreveščka. Itak se od silnega okrasja ne vidi, na kaj je postavljeno.

Iskreno povedano, sam od sebe za praznike doma dreveščka ne bi niti imel. Ampak obstaja višja sila. Moji junior potomci. Katerih seveda nimam namena prikrajšati otroškega veselja zaradi lastnega prepričanja. Drevešček seveda nima božične ampak novoletno oznako. In ni sveže posekano iz gozda ali rastlinjaka, temveč umetno. Itak zgleda kot pravo. Preveč spoštujem živo naravo, da bi ji škodil. Okraševanje pa je čista kreativnost posameznega člana družine, stvar trenutne inspiracije lastnoročne izdelave okraskov iz reciklažnega materiala. Kar velja tudi za dodane viseče kekse. Podnožje dreveščka pa je, namesto jaslic, spremenjeno v pravo živahno druženje otroških igrač na plaži. Morsko ja. Malo morskih kamenčkov, školjkic, pobarvanega modrega papirja…. Skratka, dvodnevna kreativna družinska zabava na katero je potem ponosen vsak zase in vsi skupaj. In ja, vsako leto drugače izgleda ta ritual dizajna in postavitve.

Res malo je potrebno, da okraševanje dreveščka postane prava družinska zabava. Pa saj je to namen praznikov, mar ne ? Vsako leto ista podoba okraševanja dreveščka, celo v kičaste dimenzije, in to še s kupljenimi gotovimi materiali se mi pač zdi ena sama monotonija. Od monotonije do depresije pa je itak le korak.
Mislim, da se ljudje, ne glede na praznike ali pa prav zaradi le teh, vse premalo zavedamo pravega pomena dreves. Pa naj bodo v naravi ali gojena v drevesnicah. Drevo je živo. Živa narava. Njega pomen za naravo in človeka je izjemen. In zato si drevo res ne zasluži biti žrtev praznovanja preštevilnih ljudi. V tem primeru celo krepki milijoni nedolžnih dreveščk. Če pa misliš, da drevo na vrtu ne doživlja nobenega stresa, ko nanj v teh dneh pripopajo številne okrasne lučke, potem ga vprašaj. Ali pa se, za spremembo, sam/a postavi na vrt in okrasi z lučkami in tam stoj do konca praznikov.

Tudi prihajajoči prazniki v svojem poslanstvu narekujejo skromnost v trošenju, a radodarnost dobre volje in dejanj do sočloveka. Privošči si oboje. Jaz ti privoščim. Tudi čez celo leto.

Don Marko M