Očigledno sem zamudil poslovno priložnost in tako ne bo nič iz avtorske knjige “Kako postaneš evro milijonar v mesecu”. Če bi namreč za zapisan horoskop 2010 na mojem blogu zaračunal po euro za ogled, bi danes, po dobrem tednu, že spravil v žep 50 tisočakov. In še se bo, kot kaže, nabiralo. Se mi je zdelo, da sem zgrešil profesijo. Eh, še je čas za nas. Ne glede na vse – te okoliščine nikakor niso premagale moje sveže odločitve nabave novega štirikolesnega prevoznega sredstva. Prvega letošnjega mega nakupa. Meni je sicer moj eksotičen praktično mobilen dvo kolesnik povsem v ponos in korist, a moje ženske so zdaj že v večini, tako, da odpade čisto vsaka možnost demokratičnosti odločanja. Zame seveda. Edino, kar mi je, demokratično, po nekaj dnevnih čvrstih in neizprosnih pogajanjih uspelo izboriti, je moja pravica do… izbire modela in cene prevoznega sredstva. Ženske, po večini, pač padajo na nebeško lepoto, ki pa je, praviloma, popolnoma skregana z multi uporabnostjo, ustrezno tehnično dovršenostjo, maximalno praktičnostjo in trajnostjo. Že dolgo me ne čudi več, da je trgovina ženskega spola.

Pri argumentiranju v predstavitvi sem se res potrudil. Varnost je na drugem mestu. Če se štirikolesnik ne premakne iz parkirnega mesta je itak ne rabiš. Najprej je torej pomemben agregat, ki ne zataji pri vžigu. Če tudi med vožnjo ne, še bolje. Predlog je bil sprejet. Potem so bile na vrsti zavore. ABS je sicer zanimiva pogruntavščina, a sam trdim, da spreten voznik zmore odlično tudi s klasiko zavornega sistema, če znaš pravilno pritiskati. Predlog sprejet.

Sledila je izbira pogona. 4×4, 2×2, 2×1, 1×1. Uffffa, toliko izbora. Tukaj sem bil v rahlem naletu dvoma, a na koncu vseeno izbral slednjo opcijo in požel žensko odobravanje. Nenazadnje mi pripada status dežurnega šoferja.
In potem, ko sem mojim gospodičnam odbrenkal glavnino potrebnih faktorjev in požel ovacije, sem se odpravil na teren, da si pobliže ogledam raznolikost modelov mobilnežev. Nekateri štiri kolesniki, katerim je v urbanem okolju nekako uspelo pritegniti mojo pozornost, so bili v svojem gibanju sicer prepričljivi, a enostavno prehitri, da bi si jih vsaj pobliže ogledal. Čeprav mi še vedno znese potolči 9,08 na 100m tudi z zaprtimi očmi.

Zato sem se odpravil na parkirane modele. Skozi izložbeno okno so sicer izgledali mikavno, predvsem pa pestro v ponudbi. Ampak jaz sem si zaželel, da bi začutili moj otip. In tako sem, iz ulice mrzlega Kopra, kjer je stalo pokonci vse kar ni spodrsnilo na pločniku, vstopil v topel objem trgovine.
Ja, čisto druga zgodba. Sprehajal sem se od enega do drugega, se naslajal in na tiste najbolj všečne položil dlan. Da se začutiva. Eden me je celo tako povlekel vase, da sem se lotil celo prebiranja tehničnih karakteristih, plačilnih pogojev in celo garancijskih bonusov. Čisto me je strgalo, ko sem prebral in zraven še videl, da ob nakupu prejmeš tudi preobleke za – gume. Za vse štiri. Kakšna skrb proizvajalca, ne moreš verjeti.

Ker je ena kot nobena, sem spokal še v drugo trgovino. Spet se mi je pred očmi razstavila cela vrsta različnih modelov, čeprav iste znamke. Priznam, da me je tukaj najbolj impresioniral tisti rdeč kabrio, ki je ponujal tudi možnost strehe kot samostojno ločeno enoto. Pač zmonitar če in ko se ti da. Celo otroški avtosedež je bil dodan kot darilo ob nakupu.
Malo se mi je že megla delala pred očmi. Saj sem marsikaj, ampak šoping tip pa res ne. Pa sem, po sili dolžnosti, zavil še v tretjo trgovino. Ti rečem – nema da nema. Tri različne znamke in vsaka še vsaj pet različnih modelov. In prav vsi polni vse možne dodatne opreme. Čez pol ure sem se odločil za testno vožnjo.

Peljem en krog. Občutki sicer prijetni, a manjkalo je tisto nekaj. Pa grem še drugi krog. ABS grabi kot, da nima kaj drugega početi, sedež pada v vse možne položaje in nazaj, krmilo prilagodljivo višini, odlična preglednost, zavidljivi pospeški, pa še oranžno siva barva mi je sedla. Pogrešal sem sicer kakšne kakovostne nizkotonce, kar pa je nekoliko omililo dodatno darilo – univerzalen dežnik, kot zaščita pred soncem in dežjem.
Potem sem, že res izčrpan, odjadral do priljubljenega kafiča, da strnem misli tokratnega poslanstva. Bil sem pred težko nalogo – mojim ženskam sem moral predstaviti tri različne modele. Seveda takšne, ki so bili meni všeč. Tako, da je bilo zame vseeno, katerega izberejo. Čeprav bi one živele v prepričanju, da je bila končna izbira njihova.

Sledila je še zaključna faza. Spokal sem domov, direkt pred monitor, pa ajde surfat po spletu. Rabil sem še cenovno primerljivost med rabljenimi in novimi modeli. In ostal frapiran. Razlika je bila pri večini modelov praktično zanemarljiva, čeprav so bili stari leto ali dve. Nekateri ponudniki so starost kompenzirali celo z več dodatne opreme, kot tisti novi v trgovinah.
In v teh dodatnih opremah je bilo res vsega takšnega in toliko, da sploh nisem vedel, čemu sploh služi in še manj, kdaj sploh imaš čas vse to med vožnjo uporabiti. Od hidravličnega vzmetenja, litih platišč, pa do razne zimske opreme in še celega kupa raznih lepotnih dodatkov. Moja zmeda je bila popolna.

Cene pa se res niso kaj dosti razlikovale od tistih v trgovinah. Od 100 pa do, zame že neverjetnih in nelogičnih, 900 €. Verjamem, da bi našel še višje cene in futuristične modele polnih dodatkov, pa ne verjamem, da bi to kaj spremenilo moj pogled. V resnici me čudi, da ne priložijo zraven še izpita za vožnjo gratis.
In tako bom še nekaj minut premleval misel, kdo v resnici potrebuje bajno opremljen otroški voziček za bajno ceno – mati ali otrok ?

Don Marko M