Za kaj vse je dobra Zima

Čeprav sem rojeno zimsko dete, statistično med tistimi 3600, pa mi zima diši ravno tako kot dihurjev oblaček. Ne gane me kaj dosti niti to, da je ženskega spola. Kar se sicer bolj poredko dogaja. Temu primerno je tudi  moje navdušenje do zimskih radosti. In čeprav me Zima še vedno drži v dvomu ali je prvi ali zadnji letni čas, ji vsekakor ne morem oporekati, da je odlična, redka maximalno uporabna premetanka – miza, mazi, zami, imaz. Premetenka je itak. Še vedno je zame najbolj pomembna značilnost Zime ta, da je dobra za – komarje. Ker jih ni. Vsaj na Obali. Česar pa ne morem trditi za ostale oblike brenčečega mrčesa, za katere pa sem že uspešno razvil avtoimunski sistem. Pač ne slišim dobro, če se mi tako zahoče. In ja, na Obali ima Zima poseben status, primorci pa njene privilegije. Prvi je nedvomno ta, da… nam ni treba kidati snega. In zato je čistih lopat več kot na kontinentu. Tisti pa, ki so se nekoč pogumno lotili trgovine z obvezno zimsko avto opremo, so neslavno propadli. Čas je že bil pravi, a Zima ne.

Zima je dobra tudi zato, ker ima urejen družinski status in to za vzor vsem. Le ona je namreč, od vseh letnih časov, poročena in to desetletja. Z dedkom Mraz – om. Kaj vidi dedek Mraz na tako hladni ženski ve zagotovo le on. Jaz bi vsekakor krepko razmislil ob ženski, ki bi mi vsak dan postregla s hladnimi obroki, tudi če bi mi jih v pravem Evinem kostimu.
Ko je Zima na Obali židane volje se to še kako pozna in sliši. Tako veselo zapoje in zažvižga tisto njeno avtorsko “Burja piha ni oddiha”, da vsi po vrsti plešemo. Tisti  ritmični plešejo tudi s kandalabri ali drevesi, tisti najbolj zagreti pa v tem plesu odtisnejo svojo spominsko avtoportretno grafitno podobo na izbrani steni. Ampak, ko jo začutiš, ko ti v polni sapi zapiha direkt po Murphiyu, torej čelno, ti je v hipu jasno, da pospeški delujejo tudi vzvratno. Nepozabno doživetje.

Letos mi ni bilo ravno jasno, zakaj Zima v Koper ni pripeljala umetnega drsališča. Najprej sem pomislil na recesijo. A že naslednji dan spoznal pravi razlog. Konkurenca. Zima je krepko izigrala ponudnike drsališč in ponudila svojo inačico. Povsem naravno, torej brez obratovalnih stroškov. Še drsalk ne rabiš. Zadostuje, da se neomajno odločiš sprehoditi po glanz novih pločnikih Poglavarja Istre. Drsal-a in nadrsal-a se boš tako, da ti na pamet ne bo več padlo gledati po tv vse kar je povezano z drsanjem. Celo ovire bodo naravne. Nad to potezo Zime sem sicer malo razočaran, saj me je moja mala Carica ravno lansko Zimo naučila uvodnih korakov na drsalkah. Pohvala takratnim organizatorjem za zaščitno ograjo in tista dva skrbnika, ki sta javnost preko ozvočenja obveščala, da sem prispel na drsališče in spretno odstranjevala tiste, ki so se mi nastavljali pred drsalke. Kaj češ, ko ulovim svoj tempo to šiba.

Čeprav sem nekaj let, tudi javno, vztrajno ponavljal, da me Zima ne bo videla na smučeh na njenem prhljaju, se je moj šef odločil, da sem si za vse delovne napore zaslužil smučarijo. Najprej mi je ponudil prevoz na italijansko smučišče s polnim paketom plačila vseh stroškov. Ja, tudi za jedačo in pijačo do onemoglosti. Ker sem še vedno mencal tam, kjer bi večina že pograbila, je pač izdal direktivo. Službeno. Šef pa ima itak vedno prav.

Po poti sem mu, kakor tudi kolegicam, razlagal, da se mi to ne zdi modra poteza. Zame so pač smučke hladno orožje. A so me vzpodbujali, da je vse simpl in da če ne znaš smučati se ti itak ne more nič zgoditi. Res se ne more – če nisi na smučišču. In potem ko mi je šef izbral vso potrebno renting opremo, je bilo treba najprej priti od točke A do točke B. S sedežnico. Namestil sem se kot na kavču in medtem, ko mi je šef poleg razlagal potrebno teorijo smučanja, sem sam iskal padalo ali pa vsaj vrv za jumping.
“Na vrhu samo spusti smučke na tla, vzdigni rit in se spusti. Bo šlo samo” mi je namignil šef. Nisem sicer opazil, kdaj se je on odrinil, a ne bom pozabil, kdaj sem se jaz. Ni bil ravno telemark, a mark čisti. Mislim, da sem potolkel svetovni rekord. 1,5 metra je bila zame zavidljiva razdalja od sedeža do risanja angelčkov v snegu in res še danes ne razumem, zakaj se je tistih 2000 ostalih čakajočih smučarjev tako vznemirjalo. Pa kaj če so ustavili sedežnico za 5 minut. Ko pade rekord se itak vse ustavi.

Potem je šef rekel, da gremo na sidro. Mislim, da se tako reče. Na Obali ima ta fraza svoj pomen in nadejal sem se zasluženemu počitku. A Zima ne razume obalnega narečja. Sider je bilo ogromno, nasedlih plovil pa tudi. Ker sem se zelo palil na mojo kolegico sem se odločil, da tokrat navodilom šefa še bolj pozorno prisluhnem. Potem sem si vzel nekaj minut za praktično opazovanje ostalih. In potem je prišla tista kolegica, ga prijela v roke, si ga porinila med noge, se udobno namestila in odpeljala v višave. Bil sem navdušen nad njeno spretnostjo.
Ko ga je spustila izmed nog, sem ga pozorno opazoval, ko se je vračalo. Sidro. In ko je prišlo sem ga pograbil in si ga porinil med noge. Ob tem pa ostal brez dvoma, kako izgleda, ko ti Ronaldo nabije žogo iz dveh metrov v mednožje. Dobro ajde, za slavo je treba potrpeti. Ker sem hotel čimprej na vrh sem se udobno naslonil. Žica sidra je razumela mojo odločnost in se raztegnila ravno toliko, da me je gravitacija potegnila. In spet sem bil deležen ovacij, tokrat sicer manj številne publike, ki je čakala ponoven zagon sidrišča.

Po dobri uri sidranja in nekaj krat zavozlanih smučeh je šef napovedal spust v dolino. Končno. Pridrsal sem do roba začetka spuščanja. Naravnost profi proga, desno družinska. Izbral sem družinski profi. Prepričale so me tri vrste že upeljanih tirnic proge do cilja, ki so same usmerjale smuči in omejitev hitrosti. Medtem, ko sem preverjal če je vse na svojem mestu, se je šef že vrnil s sedežnico iz doline in se ponudil za spremstvo. Ej, šefa pa že ne bom razočaral, če se je zame tako v stroške vrgel. Sploh pa moram pustiti vtis v očeh kolegice.
Pa gremo. Na začetku se je malo zatikalo, a potem sem se spustil v smukaško prežo, čeprav še vedno ponosno pokonci in števec je že kazal dobrih 20 km/h. Tam v daljavi sem, sredi doline, opazil brunarico. Nekaj oranžnega je bilo na njenih robovih. Dva smučarja podobne tehnike pa pred mano. Na ene sto metrih sem razbral, da so tisto oranžno – blazinaste obloge. Čemu služijo sem spoznal že čez slabo minuto, ko je enega od tistih dveh pred mano pometlo v eno tisto oranžno. Kot bi sredi puščave skinil edino palmo. Hotel sem mu sicer pomagati, ampak šef mi ni povedal, kje je ročna.

Bližal sem se cilju. Še 500m. Šef je švignil mimo mene. Skozi je to počel in mi šel že na živce, ker je bilo že očitno, da mi hoče spodnesti težko prigaran smučarski sloves. 100m naprej sem opazil tri smučarje. V vsaki tirnici eden. Mater so počasni, sem si mislil, ko sem se jim približeval. Počasneje pa res niso mogli, ker so – stali na mestu. V tirnicah. In čisto italijansko mirno klepetali v sončnem dnevu. ABS – nimam. Ročna – nimam. Grlo – imam.

Ne vem v koliko različnih jezikih, vmes sem še kakšnega novega izumil, sem začel vpiti, da naj se umaknejo. Oni nič. Kot da me ni. Razdalja 20 m. Da bi se vrgel po tleh mi ni padlo na pamet, ker na vse ne morem misliti. Glasilke so mi že pokale, oni trije pa še vedno nič. Zadnjih 5 m pa je bila itak le stvar bowlinga. Podrl sem vse tri keglje, čeprav v res minimalni hitrosti meta, a zato popolni tehniki. Moje opravičilo so potem vsi trije razumeli, jaz pa vsa tri njihova. Kasnejša skupna fotografija za šankom pa še danes dobro izgleda. Upravnik smučišča mi je celo podaril rdeči telefon. Da se najavim, ko pridem naslednjič.

Zima je pač dobra za marsikaj več, kot le poležavanju na toplem kavču. Le njenemu objemu se je treba prepustiti. Pa vesel pravoslavni Božič, če ga praznuješ ali ne.

Don Marko M

19 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Za kaj vse je dobra Zima

  1. 🙂 …tudi jaz nemaram zime in se podobno sprašujem.Če odštejem zimo, spanje delo ….resnično živim le nekja bornih lett :9
    jebi ga. samo bi pa ne živel preko zime na obali, ker me pa burja totalno psihološko iritira in prebija v kosti, četudi sem v moto kombinezonu. Morda zato ker sem škorpijonček, kajti na vročini spim in nikoli nisem žejn 🙂

    Lepo mi bodi na obali pa da te plima ne udavi 🙂

  2. eh,tudi jaz ne maram zime,na celini sneg,na obali burja,….greva raje v tople kraje :mrgreen:

  3. Vedno se najdemo v položaju, da Lahko pokažemo kako se lahko izvlečemo Iz nerešljivega položaja. V prihodnje ko se bom lotil sankanja na snegu pridem k tebi po napotke. Vidim,da se v vseh zame nemogočih situacijah odlično znajdeš.

  4. E moj Don, ti jih pališ 😆 v mislih sem že videl posnetek dogajanja. Pa nisem nič boljši od tebe čeprav sem rojen pod Rožnikom v Ljubljani na katerem so se mi v otroških letih dogajale podobne dogodivščine samo brez sedežnic in sider, namesto njih smo uporabljali štamfanje 😆 Ko sem čez kakšnih dvajset let hotel sinu pokazati kako se smuča in se je inštrukcija končala že po nekaj metrih z glavo v snegu, se je izgubila tudi misel na to, da bi se še kdaj lotil smučarije 😆

  5. 🙂 🙂 Mucek,pri tebi ne zmanjka zabave. 🙂 Zame je pa zima dobra ker mi ni treba misliti,na katero plažo bom šla popoldan.Burja je dobra,snega pa ne maram,smučke pa če so v izložbi.Sanke so dobre če mi jih kdo privleče na vrh klanca.Samo res ne vem katera jota je naredila takšne drseče nove pločnike po mestu. 😉

  6. No, danes se pa moram odzvati.Vem, da smeh na račun tuje nesreče ni v lastni ponos. Pa vendar; ob prebiranju zapisa, se je moj dan spremenil v eno samo veselje.

    Hvala!

  7. en passant

    eh Aco, bolje 9 let kot sam hočeš, kot pa celo življenje kot drugi hočejo…si misliš, kaj vse preživi komar v tistih nekaj urah življenja, pa vseeno ostane v spominu…. 🙂
    burja pa je meni nekaj najlepšega….toliko sismbolike je v njej, kot v otrocih burje….čista nepredvidljivost….še najbolj sem jo oboževal med nogometom….brcneš žogo proti svojemu golu, pa jo potem golman nasprotne ekipe pobira iz svoje mreže…. 🙂
    za plimo pa ni panike….znam glisirat… 🙂
    lepo mi bodi na hribu nad kotlino, pa da te ne nadrsa v dolino

  8. drmagnum

    si vedno dobrodošel….z veseljem bom delil s tabo nabrane izkušnje in zagotavljam ti, da po prvem smučarskem dnevu mogoče še ne boš smučal kot Tomba, boš pa zagotovo bolj slaven…..

  9. Noah

    nič jih ne palim….lepo sem, dovolj glasno in pravočasno, vsem povedal, da se mi to ne zdi pametno početje….ampak, pametne zadeve itak niso zabavne…..danes smučam že odlično, po tisti Koširjevi rap formuli – “včasih smučam hit’, včasih pa zgrmim….stil je važen… 🙂

  10. Ivonca

    hja, tako imamo, kaj čem….jaz se samo prepustim dogajanju….tista jota, ki je odobrila postavitev novih samo drsečih pločnikov, se v službenem času nahaja na Verdijevi 10, drugo nadstropje, desno….pa pazi, da ti ne spodrsne na njegov nos… 🙂

  11. Alenka

    tnx tudi tebi….važno, da si danes vesela in da bodo zato veseli vsi s teboj….ampak v teh zgodbah ni bilo nobene tuje nesreče, da te pomirim….so pa bile neverjetne in nepozabne dogodivščine….se že pripravljam na nove izzive – spuščanje z zmajem….garant bo vse letelo….

  12. Tole je pa dogodivščina in pol. 🙂 Si spet tako slikoviti opisal, da se mi je cel čas pred očmi vrtel film. 🙂 Samo, da se je končalo brez poškodb. 🙂 Bi pa lahko kakšne videosmešnice posnel. 🙂

    Zimo imam pa rada samo pogojno. In to samo takrat, ko sem lahko doma, na toplem in grem ven na sprehod samo, če se mi zalušta. Ob temle zadnjem snegu je bila zimska idila sicer čudovita, vendar je bilo prebijanje z avtomobilom po nespucanem cestišču pravo doživetje. Predvsem za živce, ker se je vse dogajalo po polžje. 🙂

    Pozdravljam pa novo obliko bloga – elegantno deluje. 🙂

  13. hehe, sproti ko berem, pišem komentar, po potrebi torej tudi brišem …

    Hja, seveda, da je zima dobra za komarje, sploh kadar je dovolj dolgo mraz … ta mora biti, drugače se komarjem in drugim podobnim krvosesom in vegetarijanskim žvercam zmeša.

    hahaha, mogoče je dedku Mrazu zima izziv. In naj bi veljalo, da moški bolj trzate na ženske, ki so vam izziv.

    Hja, lepo opisano doživljanje in doživetje na snegu in brrrr, ja, saj si jih opozoril. 🙂
    Mimogrede, mene se tudi ne spravi na smuči, čeprav sem nekoč znala vijugati in plužiti in štamfati in kajjazvemkakosevsešereče premikanju na smučeh; ker nisem stala na smučeh že kakih 15 let, bi verjetno morala na začetniški tečaj. A me nekako ne mika – sankanje in pležuhanje je boljše, čeprav je pležuhanje precej nevarno, a je vsaj rit le nekaj centimetrov nad tlemi, kar je dobrodošlo pri morebitnem padcu …

  14. Plujem
    eh, takšnih in podobnih dogodivščin pa mi res ne manjka….tako je pač če te vse zanima in po pravilu je vse prvič enkrat…..joj, samo ne mi še ti zdaj s temi videi, ker me moj prijatelj in kolega že dobro leto gricka, da začnem s temi zadevami….no, saj bi, ampak vem koliko dela je s tem če hočeš vsaj osnovno kvalitetno izpeljati, sploh pa bi najprej rabil dve asistentki…..pa je recesija za plače, v naravi pa zdaj ne smem več plačevati…. 🙂
    sem razumel ja….ti greš na sprehod po snegu samo z avtom…..in še to samo zaradi tega, da lahko šimfaš tiste polže…. 🙂 …maš srečo, da nisem dovolj blizu, da ti odnesem kavč ven….s teboj vred….te pridem nakepat…. 🙂
    tnx za themo, ki je stilno seveda povsem prilagojena lastniku bloga…. 😉 …sem zagonil cele tri ure za izbor in potem še nastavitve, da pravilno dela, tako, da bo zdaj leto mir….tudi dve, če se mi bo dalo…. 🙂

  15. Špelca

    jaz vedno opozorim, to pa, kdo hoče to in kako slišati pa potem ni več moj problem….sicer pa se mi zdi preganjati ženske na smučeh dokaj zahteven proces, tako, da sem ga do nadaljnega opustil…. 🙂
    e pa sad….pa bolje je, da se zmeša komarjem in drugemu mrčesu, kot meni…..en komar ali kos mrčesa ne pomeni omembe vredne izgube za njih rod, medtem ko bi človeštvo mene zelo pogrešalo…. 🙂
    pa sigurno da tudi sam moško bolj trzam na ženske, ki predstavljajo izziv….izziv je itak vsaka….le posledice izziva se razlikujejo…. 😉
    saj sem hotel opisati tudi dogodivščino sankanja, a potem bi malo preveč razvlekel zapis, pa tudi še ne vem, ali so tista tri ranjena drevesa že pozdravili ali požagali….vem le, da se mi tista blondinka, ki sem jo popeljal na brezplačno vožnjo nekaj metrov, ker se je pač nastavljala kot naravna ovira, da je enostavno nisem mogel zgrešiti, še vedno najavi občasno na kafe…. 😉

  16. Hehe. 🙂 Kako znaš iz konteksta vzeti. 🙂 🙂 Saj veš, če je volja, se najdejo tudi snemalci. 😀 Če boš rabil kakšno pomoč, kar povej. 🙂 Krompir pa ravnokar kuham, tako da ga ne rabim.:D Saj si to mislil s tem, da ne smeš več v naravi plačevat, a ne? 🙂 :mrgreen: Hihi. 🙂

    Da bi mene napol hribovko nakepal Primorec? 🙂 😀

  17. ma ni problem za snemalca, montažerja, scenarista, režiserja….to obvladam….asistentke rabim za nekaj drugega….bom povedal, ja, ko bom rabil pomoč, ampak to pomeni, da boš morala biti non stop pripravljena… 😉
    ma kakšen krompir….to je že strošek…plačilo v naravi je bilo mišljeno kot nočno sedenje na plaži, zgoraj zvezde, spodaj pa trda….trda tla….baje se ženske rade na trda vsedete… 🙂
    ne bom govoril za druge Primorce, ampak ko jaz razvijem svoje lovke res ne vem, kako bi se rešila….snežnega meteža kepanja…. 😉

  18. Hehe. 🙂 Si pa bučko 🙂 . Čeprav mi je všeč, ko mi razlagaš… 🙂 Glede trdih se pa strinjam. Rade se na trda usedemo. 😀 Če so zraven še zvezde, pa itak. 😀 Dvojna porcija. Zvezd, namreč. 😀

    A tako tehniko imaš? 😀 Zanimivo. 😀 No. Zdej je vsej dost snega, tako da bi jih lahko veliko naredil. 😀

Leave a Reply

Your email address will not be published.