Prvič je, kakor obrneš, nepozabno. Kar ne pomeni najboljše ali najslabše, prej drugače. Ker je tudi vsako naslednje nadaljevanje prvič, če je, drugačno in nepozabno. Prvič nas pač zaloti povsem nepripravljene v nepoznanem in ravno v temu je čar. Upati in gojiti vztrajnost naknadne primerjalnosti s prvič, je čista utopija in nepotrebno trošenje energije. Svoje in še od koga. Sam sem tisto prvič vedno pustil tam nekje shranjeno ob čistem zavedanju, da se pač tisti trenutek enostavno ne more nikoli več ponoviti. Mogoče so ravno zaradi tega tisti prvič prijetni trenutki tako posebni. Ker ne dopuščajo monotonije ponavljanj. Ogromno tistih prvič se v resnici niti ne spomnim. Ker sem bolj radovedne sorte in …željan novih znanj in spoznavanj, me to niti ne čudi. V mojem že tako urejenem kaosu podstrešja pač ni dovolj prostora za vse in vsakogar. Pa ne ker ne bi hotel, ampak ker enostavno samodejna reciklaža izpodrine tiste prvič, ki nimajo številnih nadgradenj. Nenazadnje mi je vsak dan prvič najmanj to, da se prebudim, vstanem in pogledam v šarmantno ogledalo, kar se mi še vedno zdi mega dosežek in razlog dobre volje čez cel dan.

Pred nekaj dnevi sem zagnal program osveževanja spominov na temo “prvič”. Poskušal sem se prebiti čim dlje v zgodovino ob tem pa skrbno pazil, da je bila selekcija vršena le za tiste poučne, prijetne in res nepozabne prvič. Nabralo se je toliko tega, da sem moral začeti pisati. In seznamu še vedno ni videti konca. Pa da ne boš mislil/a, da so se mi dogajale samo lepe. Prej nasprotno. Ampak za te druge imam že vgrajen avtomatsko samobrisanje.

Na Obali rojenim je znanje plavanja ravno tako samoumevno, kot gorenjcem “vzamem a ne dam”. In tistega poletnega, pasje vročega, dne, smo se s klapo spustili po hribu iz vasi proti plaži. Imel sem 8 let, kot večina v klapi. Tistih par, ki so se že naučili plavati, so vzpodbujali in “poučevali” ostale. Najraje pa smo na pomolu gledali tiste “odrasle” pri 15ih, ki so že skakali in tu pa tam kakšno bejbo na “dry” katapultirali v morje. Ok, priznam ajde, v resnici smo se slinili nad bejbami.

In tistega dne smo spet stali na tistem pomolu. In občudovali fantovsko tehniko, kako oblečeno bejbo zabrišeš v morje. Ravno to so počeli štirje. Štirje levi in jagnje vmes. Ne vem sicer, zakaj se je bejba tako upirala, ampak v določenem sunku je povlekla s seboj na rob pomola vse štiri. Ja, uganil/a si. Tam na robu sem ostal tudi jaz. In v splošni gneči pristal v morju pred tisto bejbo.
Do tistega trenutka sem prikazoval plavalne veščine Đonija Vajsmilerja le na pol metra globoki vodi. In medtem, ko sem letel po zraku, mi je postalo jasno, da nikoli ne bom ptič, pa tudi, da je voda tukaj globoka 3 metre. Če bi ocenjevali skok bi vsekakor dobil 10ko, že zaradi svojega stila. Ko pa sem se potopil sem hitro zaključil, da se z apneo ne bom profesionalno ukvarjal.

In potem sem prišel na površje, kjer sem najprej posesal ves kisik v zraku. Tam na pomolu so se vsi še vedno gnetli jaz pa sem gledal le še izhodne stopnice. Imel sem občutek, da sem preplaval Tihi ocean, čeprav sem bil 1,5 metra oddaljen. Indijana Đons lahko samo sanja o takšnem adrenalinu. Ko sem priplezal ven sem stopil v drugi kot in počakal, da so se zmetali v morje. In potem se v polnem zaletu pognal za njimi. Pa ven, pa noter in tako večkrat. To počnem še danes, le da se mi najprej ne da noter, potem pa ne ven.

Prvega prejetega poljuba v življenju pa se ne spomnim niti če me mučiš. Bilo jih je toliko, predvsem od pubertete dalje, da jih ni nikoli zmanjkalo. In ja, nekaterih ženskih poljubov verjetno nikoli ne bom pozabil. Kot ne izgubo nedolžnosti.
Bil je jasen zimski večer mojega rojstnega dne. Zgoraj zvezde, spodaj pa burja, katere oglašanje je spominjalo na trop lačnih volkov, ki s epotepajo po moji vasi. Ona, mična in poudarjenih oblin, mi je zjutraj rekla naj ob devetih zvečer pridem k njej. Bila je dama širocga srca, kar so še najbolje vedeli vojaki karavle, ki so hodili na stražo na mejo. In to, da je od cele klape izbrala le mene, me je sprva malo čudilo.

A bil sem tam ob devetih. Sprejela me je v kopalnem plašču, posedla na kavč v kuhinji in postregla s kozarčkom grape. Potem je prisedla še ona in mi roko položila na stegno. Ob tem se ji je kopalni plašč v dekolteju ravno toliko razprl, da sem videl prsa skoraj v celoti. Pograbil me je čuden, do takrat meni neznan občutek, nemir.
Vse kar sem do takrat vedel o sexu, s klapo vred, smo si ogledovali v porno revijah, katerih je imel sosed policaj celo skladišče, katere je seveda po službeni dolžnosti zasegal “švercerjem” na mejnem prehodu.

In potem je vstala ter ugasnila luč. Luna je itak svetila skozi okno čisto dovolj, da me je začela nositi. Prisedla je in odložila kopalni plašč. Naenkrat sem razumel, zakaj je narava tako lepa, pa zakaj je teba v njej uživati, a tudi kako si lahko cel trd, ne le v določenem delu. Bila je odlična učiteljica.
Potem je nastopil del poglabljanja odnosa. Ne vem sicer kako, ampak bil sem vmes. Z vseh strani obkoljen z njenim telesom. Tako umirjeno sem iskal njeno luknjico kot barka luko med tramontano. In potem je, še danes ne vem kako, pristal v luki. Uou, what a filling ! In potem sem, v slabi minuti, začutil in spoznal pomen vulkanskega izbruha. Čeprav mi je ona potem še večkrat omogočila poglabljanje odnosa, pa tista prva minuta še vedno pričara nasmeh na moja usta.

Kot gurman obožujem začimbe. Sploh pikantne. In to je prišlo na uho tudi šefu barmanov v lokalu, kjer sem delal kot hišni dj-animator. Pravi barmani niso le mojstri mešanja pijač, ampak tudi kulinarike, da ne omenjam postrežbe posebej. In tako je Mladen nekega zimskega večera za personal pripravil neko mehiško zadevo, ki je mene sicer po videzu močno spominjala na pasulj.
Izpolnil mi je željo, da bi prvič zaužil tisti pravi čili, katerega res ni manjkalo v loncu. Čeprav me je po drugi porciji opozoril, da naj to bolj na izi zajemam, sem se vseeno lotil še tretje. In počutil sem se odlično. Prvič pa tako zažiga. Debelo črevo mi je kar poplesavalo od navdušenja in še cel naslednji dan bi lahko z bojnimi plini čisto onesposobil cel regiment.

Tam pri 12ih sem prvič sedel na motor. Tomosovo štirko. Čvrsto odločen,da se prvič peljem čisto sam. Teoretična navodila soseda so bila sicer izčrpna, kar pa ne bi mogel reči za moje poslušanje. Prvih nekaj krogov po dvorišču me je navdušilo in potem sem se zapeljal do prvega soseda in nazaj. Moja samozavest se je stopnjevala. Potem sem odpeljal do prijatelja, dober kilometer stran.
Do tja vse ok, za nazaj pa me je že zamikala hitrost. In je šibalo tistih 50, da sem imel občutek letenja. Do drugega ovinka, kjer gasa seveda nisem spustil, polaganje pa še ni bilo v programu. Tako, da so se bližnjega srečanja najprej veselile krošnje oljk pod cesto, kasneje pa še robida malo naprej. Čeprav oba le z nekaj praskami, sem takrat v hipu spoznal, da zaviranje ne pomeni obvezno tudi zavrtosti in da je pomembneje znati spretno ustaviti, kot pa po gasu pritiskati.

Potem sem, prvič, spokal na služenje vojaščine v oboroženih silah naše bivše skupne, a meni še vedno v prijetnem spominu, države. Takrat sem tudi dokončno spoznal, zakaj fant postane pravi moški šele z odsluženo vojaščino. Večina današnjih slovenskih maminih sinčkov tega spoznanja ne bo nikoli prvič doživela. Na žalost domovine.
Seznam prvič je še dolg, a bom tokrat kar tukaj zaključil. In sicer s tistim prvič, katerega nosim najglobje zasidranega v sebi. Ko sem prvič prerezal popkovino in poljubil svoje štiri potomce, vsakega posebej – neprecenljivo, nepozabno, za vedno prvič in zadnjič. Res je, za tiste prvič trenutke se splača živeti celo življenje.

Don Marko M