Ugled naše podalpske v EU, pa tudi svetu ni le načet, ampak že sramoten. Ugled države pa ne pomeni le ravnanj naših politikov, ampak celotnega naroda. Država je namreč sestavljena iz vseh državljanov. Čeprav je večina nagnjena k spravam in strpnosti, pa je še vedno preveč tistih, ki v pomanjkanju strpnosti in razuma ne nehajo škoditi lastnemu narodu in s tem tudi ugledu naroda oz. celi državi. Smešno in žalostno obenem pa je, da imajo slednji vzornike in podpornike ravno v večini naših voditeljev, ki, zdaj je že jasno, do sedaj niso bili sposobni ukrotiti niti sebe, kaj šele ljudstvo. S tem pa so in še vedno odkrito dajejo potuho in priznajne delovanju vsem zdraharjem, ki v kvarjenju ugleda države ne izbirajo ne načina ne sredstev. In kar je najhuje… – ravno tej zdraharji, ki vpijejo po nacionalnem ponosu, le tega prav sami najbolj teptajo. Očigledno jim res ni jasno, kaj v resnici pomeni nacionalni ponos.

Od dneva “samostojnosti” dalje slovenski narod velja za prepirljivega predvsem po zaslugi zafrustriranih nepotešenih žensk in impotentnih moških, ki se množijo kot gobe po dežju. Takšnih torej, ki niso sposobni spraviti v red načelnosti niti sebe. In takšni potem vpijejo o nacionalni pripadnosti, namesto, da bi se skrili v krtovo luknjo. Tam vsaj ne bi vidno delali sramote in uničevali ugleda naše male podalpske.

Šele zdaj, ko ni več Jugoslavije, se je pokazala jasna slika kdo in kakšen sploh slovenski narod je v resnici. Dokazi so neomajni. Preveč imamo dolenjcev, ki ne cenijo niti sebe in vzporedno niti duše umrlih sokrajanov. Pa ljubljančanov, ki ne cenijo Titove poti, torej zgodovine ustvarjanja svojih staršev. In preveč gorenjcev, ki bi še sebi prevrtali koleno samo, da ga sosed nima. Nenazadnje, koliko ugleda ima sploh lahko država, ki ni niti v 20ih letih sposobna sožitja s sosedi in to breme odgovornosti vali na EU ? Milo rečeno – nič.

Za tiste materialistično usmerjene – ugleda ima naša mala podalpska toliko, kolikor kazni nam naloži EU, predvsem pa je pomembno kakšne vrste so te kazni. Dokler padajo zaradi grobih kršitev človekovih pravic, korupcije, uničevanja okolja, potem je res krizno in ugled ostaja nedosegljive sanje. Sicer pa je itak enostavno jasno, koliko Slovenijo EU in svet v resnici cenijo. Naši politiki sedijo v Bruslju zgolj zato, ker smo pač članica EU – besede itak nimajo nobene. Sploh pametne. ZDA so dodatno povozile še tisto malo ugleda Slovenije v trenutku, ko so rekle, da naj nam niti na pamet ne pade ovirati bivših bratskih balkanskih republik pri vstopu v EU in Nato. Ker so jim očitno pomembnejše, čeprav je Slovenija balkanska država. Rusi pa bodo podalpsko spremenili v plinovodni terminal. Le kitajci so, zaenkrat, še tiho.

Meni je čisto jasno – nihče, ki se (u)klanja nekomu za nekaj, kar lahko in bi moral storiti sam, pač nima in ne more imeti ugleda.
In tako smo prišli do faze, ko lahko le še uspehi naših reprezentančnih športnikov, predvsem v kolektivnih športih, edini še rešujejo in rešijo ugled te naše podalpske v očeh evropske in svetovne javnosti. Športniki so tudi dejansko najmočnejši promotorji svojih držav, ki se dokazujejo z rezultati ne pa puhlastimi političnimi besednimi neboluzami.
V kolektivnih športih, sploh z žogo, ki so daleč najbolj v zanimanju svetovne javnosti, torej v odličnem izhodišču promocije in ustvarjanja ugleda države, slovenci nismo ne prvi ne zadnji. A dovolj opaženi, da zmoremo še bolje. Mislim na konstanto rezultatov, ne pa trenutne prebliske “sreče”.

Obenem pa mislim, da lepo število naših reprezentantov še ni dojelo, da so bili izbrani. Izbrani kot najboljši med najboljšimi, da branijo ugled in čast najboljših. Da svoj narod naredijo ponosen, da mu povzdignejo ugled. Na naše vladarje že dolgo ne moremo računati več, ker je njih edini uspeh ta, da že preveč neomejeno omejenim ovcam, brez vsake hrbtenice in obraza, le še robotska ponavljajo njih besed brez sanj in dejanj. Harakiri pač.

Jasno je, da ima vračanje in večanje ugleda naši podalpski, katerega ustvarjajo naši športniki, svojo ceno. Kot je jasno tudi, da lahko mirne duše ukinemo polovico javnega sektorja, da lahko nagradimo te naše reprezentante v primerih, ko branijo uspešno ugled naše države. Čeprav, dosti je takšnih, ki bi športno izgorevali za reprezentanco svoje države brez vsake zahteve plačila – za čast in ponos.

Seveda pa ščitenje ugleda države, katerega proizvedejo športniki, ne pomeni nič, če mu ne sledi država sama. Torej državljani. Na prvem mestu so tukaj navijači. Ki se moramo ravnati najmanj tako strpno in fair play do vseh ekip, svojih in ostalih navijačev, kot naši fantje in dekleta reprezentantje na igrišču do nasprotnika. Zastonj je, če bi naši reprezentanti postali evropski prvaki, navijači pa bi zaradi tega polomili pol dvorane in mesta. S takšno potezo bi poteptali ves vloženi trud reprezentance do naslova in ugleda naše podalpske. Velja tudi za klubske verzije.

Reprezentantom pa bi moralo slediti tudi primerno obnašanje politikov. To kar je bilo od naših politikov videti na zadnji tekmi v Mariboru proti rusom je milo rečeno sramotno. Nadaljevanja pa itak ni bilo. Razen pred dnevi politične javne obljube, da bodo vsi turisti ob obisku naše podalpske v času svetovnega nogometneg aprvenstva v Afriki bili deležni brezplačnega dopusta v primeru, da naši fantje osvojijo naslov svetovnih prvakov.

Kakor obračam trenutno res ne najdem več druge možnosti vračanja ugleda naši podalpski, razen te športne. Tudi če bi hoteli expresno zamenjati vso politično garnituro, bi trajalo vsaj leto dni. Od naših športnikov sicer ne pričakujem naslovov svetovnih prvakov, a v naše reprezentante polagam vsa upanja, da se bodo borili polnega srca, korektno, strpno in profesionalno za barve in ugled te naše male podalpske. Spoštovani športniki, zavedajte se, da ste ostali zadnje upanje za ponos in ugled tega našega naroda. Naši voditelji namreč niso športniki.

Don Marko M