Šef je, kakor obrneš, zrcalo kolektiva. In obratno. V mojih najstniških letih sem bil pogosto, od moje gospe matere, deležen poslušanja izjav, da je lahko biti šef, da so sami zabušanti, itd. Takrat smo mozoljasti najstniki že hodili med počitnicami delat v Luko, prebirat sadje in zelenjavo po skladiščih, kar je pomenilo, da sem imel čisto praktičen vpogled v šefovsko delo, poleg učiteljev v šoli. In moje nestrinjanje z izjavami gospe matere je seveda tako pripeljalo tudi do tajfunskih razsežnosti. Me je pač že takrat motilo, da si kdo dovoli podajati neargumentirane izjave, sploh če so brez lastnih izkušenj na določenem področju. Očetovih genov pač ne moreš prikriti. Ampak, gospa mati je bila takrat doma edini šef, poleg ene priseljene moške copate in temu primerno je bila njena, čeprav za lase privlečena, zadnja. Čeprav sem bil jaz tisti, ki je… postavil zadnjo. V bistvu sem že takrat jasno nakazal, da bo moj šef moral biti skoraj super men, da bom spoštoval njega avtoriteto. Moje takšna načelna drža v tem pogledu mi je seveda kasneje v življenju tudi zapirala določena vrat. A posledično odpirala druga. Tista prava. Pol za, pol proti, pa se mi zdi čisto ok skupek. Sploh če temu dodaš miren spanec, ki je itak neprecenljiv.

Do sedaj sem, če seštejem redne službe, honorarne in projektne, zamenjal več kot sto šefov. Ker omenjam v svojem bloganju le tiste, ki si to v svoji posebnosti res zaslužijo, bom mirne duše in v polni pravičnosti to storil tudi tokrat. Le trije šefi so bili tisti, ki so me dejansko nadgradili in izpopolnili na višjo stopnjo, čeprav sem se tudi od ostalih nekaj naučil : Branko – kot šef in lastnik gostinskega lokala, Aleš – kot direktor radija Morje in Franc – kot delovodja kontrolnega procesa v Tomosu, dokler je še bil. Po tem zaporedju.

Tisti drugi pa, katere ne omenjam, ker pač ni o njih kaj povedati pametnega, pa so bili na nek način tudi koristni. Ker enostavno nisem mogel verjeti, da so lahko takšni nesposobneži šefi, tudi moji, sem si zaobljubil, da bom to spremenil. In, za začetek, nadaljeval samoplačniško šolanje. Odrekanj je bilo več kot dovolj. Od jutra pa čez dan služba, pozno popoldne predavanja. In pogosto tudi dodatki nočnih honorarnih služb. In tako nekaj let. Ko si sam plačuješ šolanje seveda izpite opraviš na prvo, ne glede na dodane obveznosti. In verjetno mi tudi zato še danes krepko vzdigne pokrov, ko slišim kakšno mladino, da oni pa ne morejo tako in brez vsake slabe vesti molzejo starše, da jim plačujejo študij, kateremu itak noče biti konca. Seveda pa še manj razumem tiste starše, ki to dovoljujejo.

No, kasneje sem spoznal, da delodajalci v bistvu, po veliki večini, sploh ne iščejo osebja z diplomo, temveč so v ospredju povsem druge spretnosti, sposobnosti in značilnosti. Razen v javnem sektorju, kjer je to razmerje čisto obrnjeno.
Zanimivo – stara šola v jugi je bila praktično identična tisti polno kapitalistični. O tem kateri je pravi šef oz. kako to postaneš. In tudi sam stojim za tem. Trdno. Nekateri so praktično rojeni za šefa, spet drugi to postanejo. Stvar je seveda najprej v človeku samemu. Poznam lepo število sposobnih ljudi, ki pa niso pripravljeni sprejeti šefovskih obveznosti in odgovornosti. Zaradi pomanjkanja samozavesti, ležernost ali pasivnosti.

Vsekakor pa se pravi šef kali tako, kot novorojenček raste. Oblikuje ga le ena šola – življenska. Začne dobesedno z metlo v roki, katero tudi sicer kasneje uporablja, čeprav v drugačne namene. A do takrat spoznava in spozna praktično vse postopke procesa panoge s katero se ukvarja. Kar praktično pomeni, da v 10-15 letih strokovno preskoči stopnje od metle, skupinovodje, vodje oddelka do direktorja. In če je potrebno tudi do ministra ali predsednika. Za kolektive s šefi takšne stopnje napredovanja ni nobene bojazni, da bi kdaj zašli v težave ali propadli tako oni kot kolektiv.

Od takšnega šefa seveda lahko delavec dobi prav vse in točno tisto, kar krasi pravega šefa : avtoriteta, praktično strokovno znanje, spretni prijeme psihologije, izražen socialni čut, pravičnost in seveda disciplina. Torej vsi parametri, ki lahko delavca in cel kolektiv le oplemenitijo in obdržijo v dolgoročnosti procesa.

Pravi šef seveda v svoj kolektiv privabi in sodeluje z delavci, ki so voljni se učiti in sprejemati nadgradnje. Bližje kot so delavci njegovi praktični sposobnosti, boljši je šef in cel kolektiv. Pravi šef je to zato itak ker ima tisto pomembno piko več praktične izkušnje, ki reši mnoge težave. Jasno je namreč, da leta prakse oplemenitijo s tistimi izkušnjami, katerih ti ne more podariti nobena šolska ustanova. In ja, v kolektivih s pravim šefom vsake spletke, podtikanja in podobne zdrahe delavcev čisto odpadejo. Ta slednji način je vrlina nesposobnoh šefov.

Dejstvo je namreč, da je pravi šef potreben prav povsod. Saj veš – dober šef je kot demokracija, slab pa kot anarhija. Družina se v bistvu ne razlikuje dosti glede šefovskega položaja od drugih in drugačnih organizacij. V tistih družinah, kjer je šef znan in je za nameček še pravi šef je to videti tudi iz stratosfere. Družina je složna, čvrsta, močna in seveda uspešna. Država pa je močna ravno toliko, kolikor so močne družine, ki jo tvorijo.

Seveda pa smo v naši podalpski v zajetnem delu posebni tudi v pogledu šefov v družini. Kjer šef družine praktično ni znan. Še več. Lepo število družin ima najmanj dva, nekatere tudi tri, štiri šefe. Od katerih je vsakemu pomembno da je šef zgolj v primeru pravic, ne pa tudi dolžnosti. Takšne skupke nesinhronosti pa ta država več kot spretno izkorišča.
Sem le eden tistih, ki sem sanjal in sanje spravil v dejanje. Saj sanje zato so. Postati sam svoj šef je bil zame izziv že od malih nog. In ja, obožujem izzive. Sploh svoje. Biti sam svoj šef seveda lahko pomeni kopico ugodnosti, katerih pa ni in jih seveda ne moreš uporabiti, če prej ne izpelješ obveznosti. In meni se zdi to in tako čisto in edino prav.

Po službeni dolžnosti mi je dirigiralo kariero tudi nekaj šefic. Še kar uspešno. Privatno je to isto probalo dosti več njih. Čisto neuspešno. Normalno. Katera ženska pa lahko šefira mešanici balkansko-mediteransko-slovenske krvi in genov, ob tem pa še dodanemu istrskemu temperamentu avtohtone štirinožne zebre brez prog. No, s tistimi službenimi šeficami je kar dobro šlo. Vse do trenutka kratkih pavz za kosilo ali malico ali kar tako, namenjenih medsebojnemu mečkanju in izmenjavi osebnih sočnih sokov. Kar je seveda pomenilo začetek konca. Normalno. Kateri moški pa še lahko spoštuje avtoriteto šefice, ki je še pred pol ure ležala pred njim v vedno trendovskem Evinem kostimu ?!

Če slučajno še nisi vedel/a, tudi v resnici obstaja 10 šefovskih zapovedi. Čeprav le eno pravilo, ki je obenem tudi prvo od 10ih zapovedi – Šef ima vedno prav ! In vsak pomislek ali glasno izražanje mnenja posameznih točk preostalih 9ih šefovskih zapovedi, te bo, kakor obrneš, vedno pripeljalo na prvo in temeljno. Ne verjameš ? Probaj.

Don Marko M