So dnevi. In so dnevi. In danes je dan. Sicer mi čisto nič ne manjka, čeprav, če bi hotel iskati dlako v jajcu, bi zagotovo našel lasuljo. A vseeno sem se odločil, da se mi danes ne bo dalo. Nič. Prav velik nič. Hotel sem namreč čisto osebno preizkusiti, mislim da prvič v življenju, kako se počutiš, ko vsem po vrsti rečeš, da se ti nič ne da. Takšnih s to izjavo, sem se namreč naposlušal že toliko, da sem prenehal čistiti ušesa. Ko je zamašeno itak nič ne slišiš. In ker ljubim izzive sem tokrat izzval kar samega sebe. Prelevil sem se iz poslušalca v poslušanega, obenem pa, povsem namerno seveda, preverjal odzive bližnjih in privatnih ali službenih znancev in prijateljev. In ne, nikomur nisem rekel tiste zlajnane, da “nimam časa”, ker si čas pač znam vzeti, ampak le “danes se mi ne da….”. Začelo se je že zjutraj….
Moj bioritem je že leta nastavljen tako, da spancu pokleknem okoli ali po tretji uri ponoči. Ali zjutraj, kakor pač gledaš. Noč je pač čas inspiracij. Kar v prevodu pomeni, da si vsak poskus bujenja pred osmo uro zjutraj razlagam kot atentat name. In verjemi, da obvladam samoobrambo. Od 08.01 dalje pa se že lahko začnemo gledati. Čeprav uradno nič ne vidim do desetih oz. do druge spite skodelice kafeta in tretjega tobačnega zavitka. To vedo in upoštevajo zdaj že vsi, ki so tako ali drugače sodelovali z mano. Pa saj druge možnosti niti nimajo.

Mojo akcijo je načela kar moja najdražja, ko me je, ob desetih in pet minut lepo vprašala, če ji snamem pekač iz višav, da zapeče pecivo. “Danes se mi ne da…”, sem izdahnil in se odzibal do pc-ja. V kotičku očesa sem opazil njen začuden pogled, a komentarja ni bilo. Do pekača pa je tudi prišla s svojo spretnostjo, jaz pa potem do peciva.

Pogledal sem maile in odgovoril le na tistega nujnega. Z “danes se mi ne da…” seveda. Čeprav mi je Dragica vljudno zabičala, da ji moram nujno poslati besedilo, ker ga je obljubila stranki za jutri. Odgovorila mi je le z “V redu. Jutri pa ga res hočem v nabiralniku.” Čeprav je že napisano, le poslati se mi ga danes ni dalo.

Potem je klical računovodja, da moram oddati poročilo. Ko je slišal “danes se mi ne da…” je gsm najprej zajel sekundi val tišine. “Ok. Boš pa jutri” je nato dodal, čeprav mu ni bilo kaj dosti jasno. Ampak to je že standarden sindrom računovodij. In tako sem odgovoril še na preostalih 21 službenih in privatnih klicev.

Skočil sem na kolo in se odpeljal en giro. Tam na pristaniški promenadi sem skoraj trčil v Ivonco. Dobesedno. Vedno navihana in nasmejana, vsaj za moje oči, mi je primaknila : “Kaj mucek, ti je abs popustil. Ala pridi, te peljem na kafe….”. Nič manj navihano sem se ji zazrl v oči in dodal : “Danes se mi ne da….Ala ciao pupa.” In jo zapustil dokler je imela usta še vedno odprta, da je obstajala resna možnost prepiha.

Parkiral sem kolo in odpešakal skozi teraso mojega priljubljenega lokala, ko se je vame, milo rečeno, zaletela kelnerca Sandra. Roke sem imel pri sebi, čeprav mi pri ženskah njenega tipa ponavadi refleksno skočijo v oprijemljiv položaj. Rahlo zmedena, torej nič manj kot vse ženske, mi je navrgla : “Ti prinesem kafe?”. Moral sem se odlepiti od nje, da sem ji lahko rekel : “Danes se mi ne da….”. Medtem, ko je ugotavljala kaj je na njej danes narobe, da sem odklonil kafe, sem bil že pred kioskom.

Nazaj grede se je pred menoj narisal Davor. “Stari, sem te ravno hotel klicat. Daj, gremo cbat balo pole na bonifiko.” “Danes se mi ne da….” “Ala daj, kdaj se tebi ni dalo.” “Ja danes se mi ne da….Se vidimo,daj….”

Za finale je moja rekla : “Večerja, pridi jest”. Jaz pa : “Danes se mi ne da…..” Ko ženska skuha seveda za moškega ni najbolj modro, da izjavi kaj takšnega. Sploh pa sem se spomnil, da se mi jutri za zajtrk sigurno ne bo dalo prežvekovati današnjo večerjo. Odvajati pač. Zato sem po dobrih osmih urah akcijo “danes se mi ne da…” zaključil in po večerji stipkal seštevek teh vtisov. Čeprav, priznam, danes se mi to res ni dalo.

Seveda pa to, ker in kar se mi danes ni dalo pomeni le, da bom jutri imel pač 1x več opravkov, ampak spoznanje tega občutka sem enostavno moral pridobiti. Aja, po novem se vsebin mojega bloga, razen linkov, ne da več kopirati.
In ja, danes se mi ne da komentirati komentatorjem….

Don Marko M