Nogomet – od romantike do (vele)sile

Nogomet se je, od mojega prvega stika z njim, zelo spremenil v prepoznavnosti. Ne morem reči, da je napredoval, ker se temelji nogometne igre in pravila v bistvu niso spreminjali omembe vredno, je pa zagotovo današnji žogobrc dosti bolj turbo, kot tisti pred 20imi leti, da ne omenjam še dlje nazaj. Čeprav, slovenska prva liga je še vedno v 70’ih in turbo izvedbe poznajo le tisti nogometaši, ki vozijo avto s turbo pogonom. Zakaj je nogomet dobesedno obnorel cel svet točno ne ve nihče. Vse pri tej igri namreč izgleda enostavno – žoga, dve ekipi, travnik s črtami, dva gola in sodniki. Mogoče pa je ravno v tej enostavnosti vsa velikost nogometa. Izpeljanke te igre so se preselile na domala vse možne površine, od ulic, teras, plaž, itd. in tako postale dostopne vsakomur. Dovolj je že žoga in nekaj njih pripravljenih na spopad, namesto golov pa karkoli – od klopi, kamnov, kosov oblačil…..
Nogomet ima od vseh skupinskih športov z žogo na svetu daleč najbolj spoštovano tradicijo, saj jo prvi zapisi omenjajo že 200 let pr.n.št. Ko žoga sicer še ni bila današnje kakovosti, pravila tudi ne, a dovolj je bilo za začetek. Piko na i pa so na svoj način tej igri pribili angleži, ki so konec 18. stoletja nogomet spravili v današnje tirnice glede pravil. Tudi zato angleži nadvse spoštujejo svoj FA cup, ki je tudi prva uradna registrirana oblika igranja nogometa.

Kljub nekaterim poskusom se pravila igre niso spreminjala v temelju. Se je pa zato oprema nogometašev, sploh v zadnjih 20ih letih. Žoge, ki so se nekoč v deževnem vremenu spremenile v medicinke, so danes izdelane iz takšnih materialov, da dež in voda praktično nimata nobene možnosti je namočiti. Poleg tega pa sodobni materiali omogočajo dobremu strelcu, da žoga, tudi v zraku lansiranega strela, spreminnja pospeške in smer. Pravo orodje v nogah pravega mojstra seveda predstavlja mojstrovino. Kopačke, ki so se nekoč že ob omembi dežja spremenile v svinčene čevlje, so danes waterproof in peresno lahki. Dresi pa iz vseh možnih oblik vlaken, ki se odzivajo nasprotno vremenu.

A do te mojstrovin in mojstra nogometa je potrebno ogromno treningov in tudi lastne kreativnosti. In to ve že vsak malček, ki začenja svoja prva brcanja. Da bi kdaj pribrcal do profesionalnega statusa so sanje številnih mulcev, konkurence po celem svetu pa nikoli ne zmanjka in je niti ne bo.

Že nekaj 10letij pa je razblinjen stereotip izobrazbe in olike nogometašev. Profesionalni klubi imajo namreč tudi svoje zahteve in od nogometašev zahtevajo izobraževanja, predvsem pa dostojno predstavljanje svojega kluba. Velika večina današnjih nogometašev je tako najmanj na srednji stopnji izobrazbe, vedno več pa je takšnih z visoko in višjo stopnjo. Ob tem pa, tudi zaradi selitev po klubih, obvladajo znanja tujih jezikov. Čeprav jim, glede na zaslužke, to sploh ne bi bilo potrebno.

Tudi stadioni, hrami nogometa, so spreminjali in spremenili videz in uporabnost. Današnji stadioni, tako zaradi varnosti in udobnosti, omogočajo samo sedišča, kar pomeni, da so se kapacitete obiskovalcev zmanjšale za tretjino primerjalno s prejšnjimi stojišči.

Meka nogometa na Balkanu je v času Jugoslavije nedvomno bila Marakana, stadion Crvene zvezde, ki je bil s 120.000 kapacitete pravi gigant tudi v evropskem in svetovnem merilu. In pred točno toliko gledalci je takrat leta 91′ Crvena zvezda postala evropski in malo kasneje še svetovni klubski prvak. Čeprav sem bil takrat mlajši mladinec, so spomini ob pogledu na tisto atmosfero še živi in še vedno se mi vse dlake naježijo.

Balkan je bil že od nekdaj leglo naravnih biserov nogometa in je to še vedno. Praktično vsi večji evropski klubi imajo v svojih vrstah vsaj po enega igralca iz Balkana. Jugoslovanska reprezentanca je namreč v svojem času puščala globoke sledi spoštovanja v svetovnem merilu in potomci to še danes dokazujejo. Zamudil sem sicer v živo gledanje umetnij Šekularca, Oblaka, Džajića, a zato vneto spremljal Zajeca, Šurjaka, Sušiča in potem še zlato generacijo Balkana – Savičeviča, Pižona, Prosinečkega, Bobana, Pančeva….

Ravno tej igralci so mi bili neke oblike vzor in navdih pri mojem igranju nogometa. Krasila jih je namreč tehnika strahotnih razsežnosti in žoga je bila v njih nogah pravi suženj in ko pravi trener to vse združi v homogenost ekipe, kaj drugega kot evropske in svetovni prvake, tudi ne more ustvariti.

Takšno igro danes ponuja Arsenal, čeprav (še) niso ne angleški, ne evropski, ne svetovni klubski prvak, kot sta, s takšno podobno igro, to postala Crvena zvezda in Milan v 80’ih in 90’ih. In čeprav nisem navijač “topničarjev” nimam noben zadržkov ali pomislekov to odkrito priznati. Včasih se mi celo zazdi, da so trenutno zadnja oaza nogometa v vsem sijaju te igre. Tako opevana Barcelona mi ne leži, ker, kljub nesporni tehnični kakovosti še vedno preveč davijo žogo za moj okus.

Bil sem in ostajam nogometni romantik. Ker mi je še vedno najlepše videti igralca, ki v svoji prefinjeni tehniki preigra, poda “žogo z očmi” ali strelja fantazijsko in zabija. Ugotavljam pa, da je takšnih vedno manj. Očitno pa nisem edini, saj imajo ravno takšni igralci najvišje cene na trgu. Kar je prav, ker je prvinsko lepoto nogometa treba negovati in čuvati.

To so prvi dojeli angleži. Po dolgih letih “nabij in teci”, so svojo ligo dvignili spet na najvišji svetovni nivo ravno zaradi vkomponiranja nogometne eksotike igralcev, ki so spretno dopolnili njih prej standarden slog igre. In zato lahko danes gledamo odličen nogomet hitrejšega tempa, prave moške igre, oplemeniten z mojstrovinami posameznih vrhunskih mojstrov. In zato ne čudi, da imajo klubi v Angliji stadione razprodane za leta vnaprej.

Današnji nogometaši v tujini se od tistih, še ne tako nazaj, razlikujejo tudi v fizični pripravljenosti. V bistvu postajajo pravi iron man-i, tempirane bombe. Pripravljeni na eksplozijo v vsakem trenutku. Če je še pred 30 leti nogometaš na tekmo povprečno pretekel 2-3 km, potem je danes ta razdalja vsaj 1x daljša.

Kar pa seveda in žal ne velja za slovensko ligo, ki je očitno zaspala pred 30 leti. Tiste izredne talente poberejo tuji skavti dokler so še pionirčki, nekatere dokler so še mladinci, to kar je ostalo, pa je ravno dovolj, da se lahko reče, da igrajo nogomet v slovenski ligi.

Ob tem pa ne morem mimo “strokovnosti” raznih naših menedžerjev in trenerjev, ki so v svoji nestrokovnosti strokovno že uničili marsikaterega izjemno talentiranega nogometaša. Če ta seveda ni verjel vase in svojo vztrajnost. Kot npr. Milivoje Novakovič, katerega so omenjeni “strokovnjaki” ocenili kot netalentiranega in mu ponudili možnost igranja v slovenski ligi le, če hoče sam plačevati svoja igranja klubu na tekmah. Kar seveda ni hotel in v svoji vztrajnosti nadaljeval do te stopnje, da mu danes nemci krepko plačujejo, za nameček pa še slovenska reprezentanca. Kar dobro za “netalentiranega”. Ampak sporočilo tega je, da v naši podalpski lahko uspejo samo netalentirani.

Sicer pa so cene za tiste virtuoze nogometa začele segati že po vesolju. Zvezde so itak.  Kar je po svoje prav, ker ravno tej virtuozi držijo smisel in temeljno poslanstvo nogometa na vrhu. In posledično jim povsem zasluženo pripada primerno visok življenski standard.
Kakšno magnetno moč pa ima lahko nogomet poleg nogometa, priča tudi izjava angleškega reprezentanta Peter Crouch/a : “Če ne bi igral za Liverpool, verjetno nikoli ne bi sexal.” Ja, nogomet je lahko tudi orgazmičen.

Crvena zvezda 91' - Bari, Tokyo vir : Crvena zvezda.com

Don Marko M

Deli:

2 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Nogomet – od romantike do (vele)sile

  1. Ravno o Džajiću sem zadnjič razmišljala. Pri nas namreč iz njegovega imena izhaja izrek: “matr, si Džajić. :)”. Kar pomeni, “super si”. In ko me je prijatelj zadnjič vprašal, če s tem mislimo na nogometaša, sem šele ugotovila, od kje in zakaj ta (iz)rek imamo. 🙂

  2. ja, Džajič je bil nesporna igraska kvaliteta in avtoriteta nogometa na Balkanu, kot je bil Pele za ostanek sveta….mislim, da sem pred par meseci gledal na nacionalni tv srbije dokumentarec o Džajiču….poezija….on je namreč tudi avtor in vodja uspeha tiste generacije Crvene zvezde, ko je postala evropski in svetovni prvak….čeprav so ga poskušali v zadnjih letih politično oblatiti, a kaj, ko ljudstvo samo izbira svoje heroje….Džajić je bil velikan kot igralec, še danes pa je velikan tudi kot človek…. 😎

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *