Včasih je bilo, tako se mi vsaj zdi, vse enostavneje, ko je prišlo do srečanj s ponaredki. Ne, ne bom o glasbenih slovenskih ponaredkih, ker bi prej in lažje prišel skozi, če bi razlagal o originalih. Kot otroci smo namreč, v želji po finančni neodvisnosti, poleg ostalih del hodili tudi v našo Luko, kjer smo prebirali sadje. Delo ni bilo enostavno, pogoji tudi ne, ampak vse to je odtehtalo v prid pridobljenih izkušenj in seveda plačila. Katerega si, za razliko od danes, dobil vsak teden in to še v gotovini. Ena od opcij delnega zapravljanja zasluženega, je bilo tudi kupovanje ponaredkov. Teh v Luki, tako kot še danes, ni… primanjkovalo. Cariniki niso bili tako zategli z zasegi ponaredkov, mornarjev iz celega sveta, ki so le te preprodajali, pa tudi ni zmanjkalo.

Takrat sem si kupil tudi prvi ponaredek – nogometno žogo. Adidas seveda, ker vse drugo ni bila žoga. Itak, da sem se, kot ostali, zavedal, da kupujem ponaredek, sploh ker bi za tisti denar dobil mogoče zgolj logotip originala, pa še tega samo eno črko. Ampak na moje presenečenje je žoga prenesla skoraj celoletno vsakodnevno skupinsko nažiganje po njej, preden ji je počila duša. In potem mi jo je moj nono, možakar stoterih spretnosti, od katerih sem jih pobral osemdeset, porihtal, da jo je neslo še eno leto.

Ob vsesplošni poplavi ponaredkov še danes, pa nisem mogel mimo vprašanja ali so ponaredki umetnost ali kriminal. Za originalne avtorje so sigurno kriminal, ampak, kaj pa za potrošnike ? Koliko spoštovanja do originala, torej avtorja, ostane pri potrošniku v tistem trenutku, ko se mu ponudi priložnost med izbiro originala in na drugi strani ponaredkom originala ? Torej, ko mu pri originalu zasveti cena 500€, pri ponaredku 100€. Je cena res edino merilo ?
Ponaredki sicer spremljajo človeštvo praktično od  začetka obrti. Ne verjamem, da je procentualno danes več ponaredkov, kot nekoč. Čeprav je človek v samo zadnjih 60 letih številčnost na Zemlji spravil iz 3eh na skoraj 7 miljard. Verjamem pa, da so ponaredki lahko umetnost. Umetnost, ki v svoji kakovosti celo prekosijo original. In v tem je ves šarm pravih ponaredkov, ki se razlikujejo od šalabajzerskih.

Tisti res pravi ponaredki so namreč rezervirani za nadomeščanja avtorskih del, katerih cene so vrtoglave oz. do njih jaz trenutno ne morem priti niti, pa če se postavim na glavo. Obstajajo hudi profesionalci ponarejanj, sploh na področju umetnosti in nakita, ki so sposobni preveslati s svojim delom tudi najboljše poznavalce v ocenjevanju razlike med originalom ali njih stvaritvijo. In ravno zaradi takšnih trdim, da je včasih bolje imeti popoln ponaredek, kot pa nepopoln original. Očitno pa tako misli tudi kar nekaj svetovnih premožnežev, ki, kljub silnemu denarju, ne morejo priti do kakšne dragocene avtorske umetnine, lahko pa do popolnega ponaredka. Če pa so ga kupili v prepričanju, da je izdelek res avtorski, potem pa je to sploh priznanje ponarejevalcu.

Mislim celo, da mora profesionalni ponarejevalec biti celo spretnejši od avtorja, da lahko ustvari dostojen ponaredek. Imeti mora torej najmanj ustrezna znanja avtorja, katera pa mora dopolniti še s svojimi znanji v nadgradnji. Že ena sama malenkost, za katere sicer pravim, da so zelo pomembne, ker iz in zaradi njih lahko zraste vse ali nič, je namreč zanj lahko usodna, da ponaredek postane zmazek originala.
V naši podalpski so sicer še vedno zelo cenjeni ponaredki – diplom. Šolskih. Od srednje šolskih, pa navzgor. In potem vsake toliko završi, da so našli toliko in toliko ponarejenih diplom in seveda njih imetnikov, kot po pravilu skoraj vedno v javnem sektorju. Kako bo šele završalo, ko se bo kdo resno lotil preverjanja vseh diplom v javnem sektorju, pa tudi med kar nekaj današnjimi študenti, ki niso ravno imuni na ponaredke diplom.

Zlahka je potem moč razumeti, če je npr. direktor državnega podjetja zavozil podjetje s ponaredkom diplome, ampak zelo težko je razumeti, če to isto naredijo tisti z originalno diplomo. Sploh pa me zmrazi že sama misel, da ima ponaredek diplome lahko tudi kakšen zdravnik, po možnosti kirurg. Vem ja, diploma še ni nikakršno merilo praktične sposobnosti, ampak med operacijo pač ne bi imel časa osebno preverjati njega strokovnosti prakse.
Pa se bom, pred koncem, dotaknil še tistih ponaredkov, ki so najpogosteje uporabljani. Saj ne,da hrane ni med njimi, a mislim na garderobo, obutev in tiste modne dodatke. Na tem področju ponaredkov kraljujejo Kitajci, čeprav se tudi kakšne garažne šivalnice po Balkanu lahko kosajo z njimi.

Zadeva je šla že celo tako daleč, da so postali nekateri trgovci celo bolj premeteni kot ponarejevalci sami s tem, ko si dovoljujejo, v svojih sicer uradnih trgovinah, prodajati ponaredke po cenah originala. Seveda gre za malo boljše ponaredke, kjer površen kupec, katerih je itak večina, niti ne opazi tistih zunanjih razlik, kaj šele tistih v kakovosti sestave.
In potem gledam po tv, kako se naši vrli cariniki v Luki hvalijo, da so spet in znova zasegli zajetne količine ponaredkov, katere naj bi, po zakonu, uničili. Naj bi, čeprav verjamem, da ne uničijo vseh.

Mislim pa, da takšno ravnanje države do zaseženih ponaredkov garderobe ni pravilno. Namesto uničenja bi namreč tiste silne kontejnerje garderobnih ponaredkov lahko razdelili med že številne družine, ki so se že, tudi proti svoji volji, spoprijateljile z revščino ali pa so na poti tja. Veliko večino njih je namreč tja spravila prav država sama. In te ponaredke bi jim lahko podarila ali prodala za nekaj centov po kosu.

Mislim pa, da so pospeševanju ponaredkov še največ prispevali kar avtorji sami, saj se tudi tiste hude in avtoritativne blagovne znamke vse pogosteje odločajo za proizvodnjo svojih artiklov v državah najcenejše delovne sile. Ob tem jih seveda zanima zgolj večji dobiček in tudi s tem kažejo svoj odnos do morebitnih kupcev.
In čeprav ne bom nikoli trdil, da je cenejše manj kvalitetno, dražje pa bolj, ker je lahko tudi obratno, pa bom vedno trdil, da je edini original vedno lahko le tisti v rokah izvirnega avtorja. Vse ostalo so ponaredki.

Don Marko M