Nezaslišano – Slovenci nimamo lastne narodne noše

In medtem, ko je Avsenikova Golica še vedno najbolj predvajana instrumentalna skladba na svetu, čeprav še ni do konca razčiščeno ali je plagijat Češke ljudske skladbe, pa je zagotovo, da Slovenci nimamo svoje lastne – narodne noše. Torej izvirne avtorske narodne noše, ki bi v enem združevala simbol slovenstva, pripadnosti, enotnosti in skupek slovenstva skozi čas. Priznam, nisem tiste sorte, ki bi padal v delirij ob poslušanju goveje muzike, tudi v povsem zadetem stanju, čeprav sem si pogosto vzel čas poslušati istrske godce, dober etno ritem pa mi tudi zapaše v poletnem večeru. Ampak, po službeni dolžnosti, sem bil postavljen pred izziv zbiranja ljudskih običajev, med katere sodi tudi folklora, ki, poleg kulinarike, verjetno še najbolj zaznamuje določen narod in narodnosti. In vse mi je pri tem nabiranju šlo kot po maslu, dokler….
Ja, dokler se nisem, povsem na koncu, lotil slovenske izvirnosti. Za konec pa sem pustil zato, ker sem pač nekako verjel, da doma pa že poznam dovolj in tapravih za to področje, da ne bi smelo biti nobenih težav. A še enkrat več spoznal, da je kovačeva kobila res bosa.

In potem, ko smo z 18imi predstavniki drugih narodov in narodnosti po Evropi in Balkanu relativno hitro, predvsem pa na prvo, zaključili poglavje o enotni narodni noši, ki mi je oplemenitilo z novimi spoznanji, sem se lotil naše slovenske. Ker imamo tudi na Obali kar nekaj narodnjakov, čeprav zvenijo drugače kot drugod po naši podalpski, sem seveda začel pri njih.
Imel sem sicere eno samo vprašanje, čeprav razdeljeno na nekaj podvprašanj, ampak končni odgovor je bil pri vseh desetih zelo podoben, predvsem pa istega pomena. ‘Marko, kolikor vem, to pri nas ne obstaja’, me je potem še zadnji dodatno navdihnil. Sicer nisem imel razloga, da jim ne bi verjel, nenazadnje so nekateri že desetletja v tem folklornem poslu, ampak vseeno sem moral slišati tudi mnenja po drugih koncih naše male podalpske.

Pa sem začel klicariti narodne in folklorne ansamble, ob tem pa porabil bistveno več časa, kot za vse tiste prej tuje omenjene. Po 50em kontaktiranju sem zaključil, da se ne grem več tako, ker sem pač dobival ponavljajoče skoraj iste odgovore – enotne narodne noše ni. Pa sem poklical še nekaj izdelovalcev, torej tistih, ki narodne noše šivajo.
In doživel pisano ponudbo. Lahko sem namreč izbiral med  Alpskim, Panonskim ter Primorskim oz. Mediteranskim tipom noše, ki naj bi bile neke nosilne veje noš. V izpeljavah iz le teh pa se je izbor razširil še na gorenjske, koroške, štajerske, ljubljanske, notranjske, prekmurske, dolenjske, kostelske, primorske in belokranjske noše. A od enotne slovenske narodne noše ne duha ne sluha.

Kar me je, milo rečeno, začudilo. Če sem nekako še poskušal razumeti, da skozi podjarmjeno zgodovino slovenski narod ni imel mogoče priložnosti ustvariti enotno narodno nošo, pa nisem več nič razumel, zakaj se to ni zgodilo vsaj v bivši skupni SFRJ ali najkasneje ob t.i. neki novi samostojnosti od 91′ dalje. Nenazadnje je enotna narodna noša, po mojem, pomembna ravno toliko kot zastava, grb in/ali državna himna.
Ne, niso me zadovoljile razlage, da narodna ali ljudska noša nista isto. Nenazadnje smo ljudstvo narod. Še manj so me zadovoljile razlage, da so prve ljudske noše na slovenskem zabeležene šele v začetku 18. stoletja in, da so bile te bolj območnega pomena v posebnostih, katere so dopolnjevale in narekovale stanovske, premoženjske in poklicne pripadnosti ljudi. To je pač folklora vsakega posameznega kraja ali pokrajine, ki jo uporabljajo tudi narodi in narodnosti v drugih državah, a vseeno imajo tam tudi eno enotno narodno nošo.

Mogoče pa ključ tega, da še vedno nimamo enotne narodne noše tiči ravno v klasični slovenski folklori, torej neenotnosti. Mogoče pa se niti tistim orto samooklicanim domoljubom niti ne sanja, kateri simboli vse predstavljajo podobo nekega naroda in raje svoj čas zapravljajo z že jasno izkazano zgodovino, namesto z neko novo enotno prihodnostjo, kamor, kot državni simbol, nedvomno sodi tudi enotna narodna noša.
In mogoče je to velik, strahotno velik izziv za modne oblikovalce, da lahko prikažejo, dokažejo in končno izdelajo enotno slovensko narodno nošo, ki bo, vsebujoč zgodovino in prihodnost, ponosno krasila vse dogodke, kjer se igra državna himna ali pa v promocijah naše podalpske v tujini.
Čeprav, roko na srce, Slovenci v sodobni Sloveniji nimamo enotnih niti oblačil državnih športnih reprezentanc, ampak to je že neka druga, čeprav zelo podobna, zgodba.

Don Marko M

Deli:

6 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Nezaslišano – Slovenci nimamo lastne narodne noše

  1. Bom pa jaz izdelala dizajn,sestra bo zašila in postala bom prva avtorica enotne slovenske narodne noše.Kar bom zakasirala mastno.Tebi mucek pa dala procente za idejo. 😉

  2. Tudi mene čudi, da nimamo slovenske noše, vendar glede na vse dogodke zadnjih let upam, da se ne bodo lotili izbiranja in ustvarjanja le-te. Pa ne, da sem proti temu, da jo imamo. Le zdi se mi, da pri nas nismo dorasli takšnemu projektu. Če pomislim, kaj vse so zbirali na natečajih in je ostalo samo na “papirju” in seveda v nagradi in enodnevnem slavospevu zmagovalcu.

  3. Plujem

    saj to je verjetno to…tudi to….nedoraslost naše države poka po šivih in tako bi bil čudež pričakovati, da bi tej šivi držali skupaj enotno narodno….tudi nošo….

  4. Meni pa se zdi ravno to, da imamo v Sloveniji ogromno noš, velik čar naše države in za moje potrebe ne potrebujemo enotne slovenske noše. Kot bivši folkloristki (kar nekaj let) mi je vedno bil užitek in predvsem v ponos obleči narodno nošo iz naše regije in se z njo pokazati širši javnosti. Pa naj bo to v Sloveniji ali v tujini. Pa so ljudje v tujini zvedavo prišli k naši folklorni skupini in nas spraševali, od kod smo. Vendar v tem ne vidim nič slabega. Vedno sem si mislila – poglej: Makedonsko, Srbsko, Irsko… narodno nošo prepoznaš takoj, kar meni osebno ni bilo več zanimivo, ker si vedno videl bolj ali manj podobne noše. Ko pa smo nastopali po različnih krajih v Sloveniji, sem pa ugotovila, da je noša za vsakim “ovinkom” že drugačna in sem vedno uživala, ko sem lahko spoznavala vedno nove in nove noše. Zato se mi ne zdi nič narobe, če nimamo prav enotne slovenske noše (konec koncev se je Gorenjska narodna noša v svetu že malo uveljavila kot slovenska narodna noša, tako da smo v le-tej zelo prepoznavni), ker se lahko na vsakem koraku pokažeš z novo, bolj pisano nošo.
    In tako nas za moje pojme ne vem koliko različnih noš dela toliko bolj zanimive, edinstvene in bogate.

  5. Nina

    itak, da je lepo videti raznovrstnost pokrajinskih slovenskih noš….ampak to je lokalnega značaja….tudi v vseh drugih državah imajo lokalne narodne noše, ampak, ko gre za nacionalno predstavitev imajo pač eno in edino enotno…..tudi tako se namreč izkazuje enotnost naroda….narodna noša je, po mojem, v rangu državne zastave in himne in posledično bi moral biti enotna in edin(stven)a….da nas bi, kot praviš, prepoznali po svetu že ob samem pogledu na nošo…..kdor pa bi hotel še več, bi pa spoznaval še pokrajinske noše in običaje….
    drugače pa meni ni ravno do tega, da bi nas po svetu prepoznavali po Gorenjski noši in posledično po samo gorenjskih pregovornih značilnostih…. 😉

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *