Socializem je 50 let ustvarjal Slovenijo. To je dejstvo. Na katerega so nekateri spoštljivo ponosni, drugi pač sovražno nastrojeni. Ampak to je naša zgodovina in nihče je ne more spremeniti. Ne beli, ne rdeči. Nasledil ga je kapitalizem. No, turbo kvazi pop kapitalizem. Na vrsto so prišli tisti, ki sovražijo sočloveški kulturni skupinski napredek in jih zanima zgolj osebni kapital. Takšni se seveda nimajo časa ukvarjati z ljudmi, ker potem bi jim zmanjkalo časa za kapital…..

Meni je recimo bil socializem všeč, kolikor sem ga pač preživel, ker te nihče ni vprašal koliko imaš, ampak koliko in kako znaš. V tem pop turbo kvazi kapitalizmu pa mi je všeč, ker me tisti, ki ne zna, vpraša koliko imam.

Anivej, zdaj smo že toliko dovolj časa v pop turbo kvazi kapitalizmu, da je že moč (po)vleči določene primerjave s socializmom. Primerjave seveda bazirajo na družbenem življenskem ritmu vsakega dne posebej in vseh kot celota. Neverjetno, ampak nekatere točke so še danes in v obeh primerih skupne.

Torej, v socializmu je Slovenija za vsako mnenje ali odločitev morala povprašati Beograd, kamor je sicer pošiljala tudi lep del denarja, a je lahko ugovarjala. To je nekatere tako motilo, da so zaradi tega zahtevali osamosvojitev. Danes, v turbo pop kvazi kapitalizmu mora Slovenija za mnenje ali odločitev povprašati Bruselj, kamor pošilja še več denarja in nima pravice ugovarjati. In to ne moti nikogar.

V socializmu je bil delavec zakon in gospod. Delalo se je malo, a vseeno dovolj, da so najboljši jurišniki delavci prejemali  nagrade z nazivom – heroj dela. V pop turbo kvazi kapitalizmu mora delavec garati tudi v neživljenskem urniku in krtovskih pogojih, za kar je deležen nazivov – nedelavec, lenoba in celo parazitom, kot bi rekel parazit Rado Pezdir.

V socializmu je delavec prejemal dobro in redno plačo. Še več. Prejemal je tudi višek plače, 13 in 14, pa še kaj.  V pop turbo kvazi kapitalizmu delavec prejema plačo pač 1x takrat, v vsakem primeru pa je višek.

Pa gremo še malo k ljudski balkanski folklori – kraji. V socializmu je bilo res, začuda, dokaj ljudi, ki je kradlo družbeno imovino, ampak kradli so po malem, zmerno torej. V pop turbo kvazi kapitalizmu pa je, spet začuda, bolj malo ljudi, ki kradejo, a kradejo brez zmernosti na veliko.

In če so recimo v socializmu tatiči kradli toaletni papir, mila, svinčnike, vijake in podobno kramo, potem je pop turbo kvazi kapitalizem ponudil nadgradnjo. Tatovi namreč kradejo tovarne papirja, tovarne mila, tovarne vijakov, blagovne znamke in podobno kramo.

V socializmu mogoče ni bilo toliko izbora na volitvah, ker je bila Partija pač tako številčna, da se večini ni ljubilo biti vnaprej poražen. Ja, nekateri so se Partije celo bali.

No, v pop turbo kvazi kapitalizmu je tudi to drugače in zdaj obstaja še več svobode in še več možnosti izbora. Človeku se recimo ni treba bati zgolj Partije, bati se mora za svoje delovno mesto, kako bo odplačeval kredit če ga šef jutri ne rabi več, bati če zboli in kako bo plačal zdravljenje, bati če bo lahko plačal šolanje otrokom, bati če bo imel kaj jesti, bati če ga bo kdo (ob)tožil nacionalizma, nestrpnosti, neumnosti……Možnostim izbora torej kar ni konca.

In seštevek je, da nas je pop turbo kvazi kapitalizem osvobodil. Končno svobodni. Zelo, močno in brezmejno svobodni. Ali, kot bi rekel minister Vizjak – evo, vzemite svojo delovno knjižico in svobodni ste ! Pa naj še kdo reče, da delo osvobaja…..

Don Marko M