Mislim, da ga ni med nami, ki še ni bil deležen poslušanja, branja ali ustvarjanja pravljice. Nekako po tem zaporedju, če upoštevam naravne zakone. Sam sicer trdim, da pravljice s srečnim koncem ne obstajajo, ker je vedno nekdo deležen sreče na račun tuje nesreče. In zato v pravljicah iščem tisto vse ostalo. Včasih najdem, ko ne iščem, včasih ne najdem, ko iščem. Dopuščam pa možnost, da so bile najlepše pravljice že zapisane….

Čeprav pravljic ne ocenjujem po lepoti, temveč njih sporočilni učinkovitosti. Res dobra pravljica je tako zame tista, ki tudi v svoji navidezni nerealnosti vsebuje vse elemente praktične realnosti. In mislim, da je ravno to eden tisith elementov, ki nekatere pravljice ohranja v večnosti, medtem, ko druge potonejo še preden zaplavajo.

Ustvarjanje pravljic je seveda vse prej kot enostavno početje, če se dela z namenom obstanka. Prebral sem jih že na 1000e, prebiral in pripovedoval ravno tako in dokler imam zvesto občinstvo, ki mi navrže “Tati, pravljico”, se bom temu početju z veseljem predajal. Tudi, ko knjige zmanjka in je treba povedati neko svojo pravljico, ki popelje v svet sanj tiste še malo prej navihane očke….

V poplavi različnih pravljic iz različnih koncev sveta, sem občasno posegal tudi po slovenskih. Tiste stare ljudske so še vedno zakon, te sodobnejše, sploh nekaj zadnjih let, pa me nekako ne prepričajo v iskrenosti. Ali imajo vsega preveč, ali vsega premalo. Mogoče pa je prav tako, da zaradi takšnih tisti 3,4 dobri še toliko bolj izstopajo…..

Pa skočimo na svetovni vrh pravljičarstva. Mogoče malo čudno, a nič manj zanimivo je dejstvo, da sam svetovni vrh najuspešnejših piscev pravljic oblikujejo – moški. In brata Grimm, katerih pravljice se pretakajo iz papirja na jezik, iz jezika v ušesa, sta tudi 150 let po smrti na samem vrhu.

Še več – njune pravljice so bile pretopljene v lutkovne predstave, gledališke igre, risanke in celo filme. Liki njunih pravljic pa so dosegljivi na praktično vsem potrošnem, celo na gatah. Ni slabo za 200toto obletnico njunih pravljic, v katero vstopamo.

Je sploh možno iz pravljice narediti več ? In kako je sploh možno, da so njune pravljice tudi po 200 letih še vedno sveže, posebne in aktualne ?

Dejansko Jacob in Wilhelm Grimm nista avtorja njunih 209 pravljic. Sta pa bila prva, ki sta jih zapisala. Do njunega zanimanja zapisovanja so namreč pravljice Rdeča kapica, Sneguljčica, Pepelka, Janko in Metka in ostale bile zgolj plod pripovednega ljudskega izročila in tudi brata Grimm sta jim prisluhnila.

Prisluhnila sta izobraženim ženskam, ki so jima te pravljice pripovedovale. Ja, brez žensk ne gre. Te izobražene ženske, ki so ju animirale s temi pravljicami so sicer bile potomke prednikov, ki so v Nemčijo pribežali iz Francije. In tiste francoske ljudske pravljice so postale nemške. Pravljice pa sta črpala tudi iz preostalih slojev družbe, tudi po stanu nižjih.

In tako sta pred 200 leti izdala prvo knjigo otroških in hišnih pravljic, s 86 zgodbami, katero sta si sicer zamislila kot strokovno gradivo za učenjake. Takrat sta prodala 900 izvodov, kar je za večino slovenskih avtorjev še danes neuslišana pravljica. A zgodil se je samo en mali problemček – tistih 900 izvodov sta brata prodajala 3 leta.

Ja, noben začetek ni lahek. Jima pa je šlo vedno lažje v naslednjih 50 letih, kolikor sta pravljice pisala in risala. Brata sta namreč v naslednjih izdajah pravljice temeljito obdelala, nekatere zgodbe kar črtala, nekatere pa predelala skladno svojim krščanskim vrednotam. Tako so iz uvodnih pravljic praktično povsem izginili elementi ljudskih izvirnikov pravljic, v katerih ni manjkalo nasilja, krvi, erotike in spolnosti.

Posebnost pravljic bratov Grimm so bile zmes njunih karakternih značilnosti – Jacobove silovitosti, drznosti in Wilhelmove kritične  jasnosti v natančnosti. Ogenj in voda torej, tandem nasprotij združenimi v en skupen cilj. Bila sta tako zelo nerazdružljiva, da sta tudi pokopana skupaj v Berlinu.

Njune pravljice, katere si kot vse prave velike pravljice lahko različno razlagamo v posameznem starostnem obdobju in stopnji razgledanosti, ne pripovedujejo zgolj o boju med dobrim in zlom, ampak so bile zapisane z mislijo na dajanje vzgleda prevzemanja odgovornosti, kar je danes mogoče celo bolj potrebno, kot je bilo pred 200 leti.

Mogoče je za koga moteče, da sta se v svoji pravljicah izogibala odločnejšemu predstavljanju očetovske vloge, ampak to sta jima oprostila tudi Freud in Jung, upoštevajoč, da jima je oče umrl že v zgodnjih otroških letih. No, zame to ravno ne more biti opravičilo, ampak če Freud misli drugače pač naj jima bo.

Drugi kiks mimo katerega se težko sprehajam v njunih pravljicah, pa je opevanje in poveličevanje matere, kateri sta, po že znani krščanski ponižnosti do matere pripisala same superlative. Prav in pravično bi seveda bilo, da bi opisovala mater takšno, kot matere v resnici znajo biti – torej tudi (pre)pogosto krivične in nepoštene.

Namesto tega, da se ne bi zamerila gospe materi, sta te ženske krivdne simptome prevalila kar na novo žensko vlogo v pravljicah – mačeho. Ona je pač lahko vse tisto zlo, da lahko mamica lepše izgleda. Volk sit, babica cela. Freud spet navdušen, jaz spet ne.

No, poosodabljanja svojih pravljic sta Grimma zaključila 1857, ko je izšla njuna zadnja – 7 velika izdaja pravljic, ki je ravno tako prevedena v kar 160 svetovnih jezikov in po 200 letih je njuna zbirka pravljic eno temeljnih besedil zahodne civilizacije.

Njune pravljice so še vedno najbolj prevajana nemškega knjiga, za finale pa še vpisane na seznam svetovne kulturne UNESCOve dediščine. Na naših tleh pa se je prvi slovenski prevod bratov Grimm zgodil 1849, ko je bila v reviji Slovenec predstavljena pravljica Ubogi in bogatin. Takrat pri nas očitno ni bilo kaj dosti drugače, kot danes….

Evo, toliko o zimzelenih bratih Grimm od mene. Nekako verjamem, da bo po njunih 200 letih pravljičnega ognja ostalo plamena za še vsaj 200 let dima. In ne glede kakšne vse asociacije ti prepletajo misli ob pogledu na te njune pravljice zdaj, ko jih vidiš drugače, kot takrat v otroških letih, ti privoščim, da izživiš svojo pravljico. Tudi letos….

Don Marko M