In to živega, ne igračo. Čisto tapravega dojenčka. Ki joka, lula, kaka… Po razno raznih resničnostnih šovih in podobnih dogodivščinah je tv vojna za pridobivanje gledalcev premaknila v višjo pre(d)stavo…..

To, da se takšen tv kviz ne odvija na naših predvsem komercialnih televizijah, ki so sicer sposobne sproducirati marsikaj, kar prej odvrne, kot pritegne, seveda ni nikakršna tolažba….

Tv kviz, v katerem zmagovalec v kvizu prejme v trajno lastništvo živega zapuščenega dojenčka se odvija v Pakistanu, na tamkajšnji nacionalni tv, v okviru versko-zabavnega kviza.

Kviz Hussainov šou, ki poteka v neposrednem tv prenosu polnih 7 ur dnevno v času Ramazana, ki se je letos začel 9. julija in traja 30 dni, tolče neslutene rekorde gledanosti.

Voditelj Aamir Liaquat Hussain (Amir Husein) je namreč v svojem kvizu, na šok presenečenje tekmovalcev in občinstva,  dobesedno podaril dva zapuščena dojenčka dvema poročenima paroma, zmagovalcema kviza.

“Kdor pravilno odgovori na naslednje vprašanje za nagrado prejme dojenčka”, je poudaril Aamir pred vrhuncem kviza in pravilen odgovor je najprej povsem spremenil življenje prvi zmagovalki Suriyi Bilqees, ki je postala srečna mati 2 tedna mlade, prej zapuščene, punčke.

Suriya, ki se zaradi neplodnosti s svojim možem že leta trudi posvojiti otroka, je po končani oddaji priznala : “Bila sem povsem šokirana. Nihče nam pred oddajo ni povedal kakšna bo nagrada v primeru zmage. Nisem mogla verjeti, da mi daje to deklico. Izjemno sem srečna”.

Aamir to svoje početje v svojem kvizu, v katerem morajo sodelujoči odgovarjati izključno na vprašanja povezana s Koranom in v katerem ne manjka nagrad kot so motorji, pralni stroji, hladilniki, itd. in sedaj, kot prvo nagrada, tudi nekoč zapuščeni dojenčki, komentira enostavno : “Za Božič božiček vsem deli darila, to je pomembno za Božič. Za nas pa je Ramazan res posebno obdobje v katerem je zelo pomembno, da ljudi osrečimo in jih nagradimo”.

Seveda pa teh zapuščenih dojenčkov, ki so prva nagrada kviza in ki so sicer velik problem v Pakistanu, ustvarjalci kviza ne pobirajo sami po ulicah, temveč so plod sodelovanja s humanitarno organizacijo Chhipa, kjer razložijo, da te zapuščene dojenčke najdejo praktično povsod – zapuščene ob cestah, v kantah za smeti, nekatere najdejo tudi mrtve, nekatere težko poškodovane zaradi živalskih ugrizov……

Ne glede na vse pa teh zapuščenčkov v organizaciji ne delijo “kar tako”, potrdi vodja Ramzan Chhipa in doda : “Imamo protokol. Par, ki je že dobil deklico, je pri nas registriran in večkrat smo se skupaj pogovarjali”.

A ta zmagovalni par vse do konca kviza dejansko ni vedel, da so bili tej medsebojni pogovori sestavni del njihovega protokola. A ker je v Pakistanu posvajanje otrok zakonsko neregulirano, bo moral zmagovalni par za svojo osvojeno “nagrado” zdaj podati na družinsko sodišče še prošnjo za dovoljenje starševstva.

Seveda pa je takšno deljenje prve nagrade v kvizu, v podobi dojenčka, sprožilo kopico javnih polemik tako v Pakistanu, kot po svetu. Ampak voditelj Aamir ostaja neomajen : “Osveščamo ljudi, da vzamejo te dojenčke iz smeti, naredijo iz njih ljudi, odgovorne državljane, namesto, da uničujejo družbo s terorizmom”.

Koliko je v tem kvizu, z deljenjem dojenčka kot prvo nagrado, dejansko premišljenega marketinga za dvigovanje tv gledanosti, koliko pa dejanske skrbi za zapuščene otroke, je seveda stvar odločitve posameznika.

Čeprav me je zadnji stavek Aamirja prepričal, pa sem vseeno mnenja, da se tovrstne problematike morajo reševati (tudi) na televiziji, a ne v zabavnih oddajah, sploh kvizih. Če že, potem bi lahko že zavoljo visoke gledanosti voditelj bil uporabljen, da bi opozarjal na kakšno drugo oddajo, ki bi bila posvečena izključno tej tematiki in bi se obravnavala v oddaji, ki nima verske oznake.

A v nadaljevanju zlahka pridem tudi do zaključkov, da je podaritev otroka neplodnim staršem, ki si otroka želijo v posvojitev in nekateri nanj/o čakajo tudi krepkih let, velikansko darilo sreče. Nenazadnje je otrok darilo tudi staršem zmožnim spočetja otroka, čeprav se večina tega sploh ne zaveda.

In če grem še globlje – pustiti zapuščene otroke (dojenčke) v milost in nemilost divjine ulice ali ga pobrati in podariti tistim, ki bi zanje človeško skrbeli. Dvoma v odgovoru na to vprašanje seveda ne bi smelo biti in ga tudi ni.

A vseeno ostajam pri tistem, da takšne zadeve z otroki ne bi smele biti predmet verske zabave katerekoli vere, tudi tv šoua, ker, vsaj meni, vzbuja neprimerno več dvoma, kot pa (ne)resnične iskrenosti. Sicer verjamem v iskrensot vere, ne verjamem pa v iskrenost večine vernikov. Vem ja, z ljudmi je najtežje delati….

Don Marko M