So drobne malenkosti velikih razsežnosti. Takšne kot je ta. Enostavne, a obenem izven serijske in naravnost briljantne. Malenkost, ki zaživi kot drobna kreativna ideja in potem požene občudovanje v praksi po celem svetu. Vrhunec kreativnosti v času, ko izgleda, kot bi svet doživljal kreativni kolaps….

Pes je, pravijo mnogi lastniki psov, najboljši človekov prijatelj. Temu nimam namena oporekati, čeprav ta status sam priznavam mački. Ampak tokrat bomo o pasjih dlakah in tistih, ki jih rešujejo pregovornega “pasjega” življenja.

Zgodbe, kako mala puhasta kepica pristane v novem domu, z namenom postati nov družinski član, so si praviloma zelo podobne. Nekdo v družini, praviloma otroci, si zaželijo doma kužka in starši ajde po nakupih.

Čeprav je želja po kužku, kot novem družinskem članu vsaj v začetni fazi zelo močna, se kaj kmalu in nemalokrat izkaže, da pes pač raste, z njim njegove potrebe in značilnosti, preveč lastnikov pa ne dojema, da ne moreš zdresirati psa v filmsko zvezdo, sploh če sam nisi prej zdresiran. Psi so več kot bistri, da ne bi razumeli stopnje zdresiranosti svojega gospodarja.

In tako potem prihaja tudi do trenutkov, ko lastnik psa ne vidi več kot družinskega člana, najboljšega človekovega prijatelja, temveč kot odvečno nadlogo, katere se je treba znebiti. In nekateri lastniki se svojih psov znebijo na povsem neprimeren in vse prej kot ljubeč način.

V največjem številu primerov lastniki te svoje pse odpeljejo čim dlje proč od doma in jih enostavno tam pustijo. Brez doma, brez vsega, brez upanja. Svojega nekoč velikega ljubljenca prepustijo mrtvo hladno tisti slabši verziji pasjega življenja.

Naši mali podalpski se letno zgodi med 6 – 8 tisoč takšnih primerov zapuščenih psov, najpogosteje v času dopustov, ko jih lastniki enostavno prepustijo samim sebi. In tukaj potem nastopijo svojo vlogo zavetišča za pse, ki letno sprejmejo v svoj oskrbo okoli 4 tisoč teh zapuščenih psov.

Glavno poslanstvo teh zavetišč pa je, poleg skrbi za psa, seveda tudi iskanje novih, primernih lastnikov, ki bi te pse odpeljali na svoj dom in jih obravnavali primerno statusu človekovega najboljšega prijatelja. V ta namen se izvajajo razne aktivnosti, prireditve, a vse gre po nekem klasičnem, že zdavnaj preživetem konceptu.

In tukaj se začenja uvodoma omenjena kreativna zgodba….Ki prihaja iz povsem drugega konca sveta. Mexica.

Z namenom promoviranja posvojitev zapuščenih živali, je tamkašnje združenje za zapuščene živali Mexican pet store +Kota, ustvarilo in pognalo v prakso briljantno idejo.

Pse iz zavetišč so namreč po ulicah Mexica sprehajali – nevidni lastniki…..

Ljudje so bili sprva ob gledanju teh psov z nevidnim lastnikom zmedeni, a zmedenost in začudenje sta se kmalu spremenila v njih nasmeh in odkrito priznanje briljantnosti tej ideji.

Da je bila ta akcija sprehajanj psov z nevidnim lastnikom tudi izjemno uspešna priča tudi podatek, da so v dobrem tednu akcije oddali 221 psov iz zavetišč novim lastnikom.

Začelo pa se je “enostavno”. Ker so bili, kot večina organizacij, ki skrbi za zapuščene živali, zelo omejeni s proračunom, so si izmislili – lebdeče povodce.

Opremljeni s temi lebdečimi povodci so potem psi med sprehajanji po ulicah in parkih izgledali, kot bi jih sprehajali nevidni ljudje.

Poleg tega povodca pa je vsak pes imel okoli vratu obešena tudi papirnata sporočila v obliki kosti, na katerih so izpisali kako biti odgovoren lastnik in prednosti posvojitev psov iz zavetišč na eni strani, na drugi pa enostavno “Posvoji me”.

Kot so rekli v združenju, so želeli opozoriti na problem zapuščenih živali, kakor tudi na pozitivne plati posvojitev le teh. “Vzgoja je pomemben korak tega problema in mi smo samo poskušali požgečkati ljudi s to zanimivo idejo. Kot kaže, smo uspeli”, so še dodali.

In kako malo nič stroškov je bilo potrebnih za te lebdeče povodce, si lahko ogledaš v tej kratki, a jedrnati predstavitvi projekta.  Pa upam, da se ne bo spet kdo slovenceljsko našel s pametovanjem, da se brez denarja ne da nič narediti…..

Don Marko M