V malem, a mondenem, mestecu Mediterana se izteka še ena, že 64a, izvedba najstarejšega svetovnega popevkarskega festivala Sanremo, ki je bil vzornik nastanka tudi pustniškega Evrosonga. In tudi po vseh teh letih ostaja še vedno skupek mešanice elegance, kiča, rumenosti, afer, profesionalnosti, holivudskih pretiravanj, solz sreče in žalosti. Tudi tega…

A to so le obstranske dejavnosti izvrstnega PR festivala Sanremo. Glavnina je še vedno usmerjena in namenjena glasbi. Praviloma res dobri, tudi odlični, popevkarski glasbi in številnim avtorjem/izvajalcem, tudi začetnikom, je festival omogočil ne le popularnost po Italiji, temveč kar svetovno slavo.

RTV festival Sanremo, ki poteka neprekinjeno že od leta 1951, je že vseskozi v domeni izvedbe italijanske nacionalne rtv hiše RAI in enostavno ne morem mimo, da ne bi omenil vsaj ene vzporednice z našo nacionalko, ki in ko izvaja popevkarske festivale.

Letošnji proračun 5 dnevnega festivala Sanremo je znašal 17 milijonov € in so ga sistematsko krčili v zadnjih 5ih letih, po milijon vsako leto iz 23 milijonov, na letošnjih 17.

Ampak meni se je zdel zelo pomemben ta podatek, ki spremlja festival že od začetka. Namreč, italijanska RAI za izvedbo festivala ne uporablja sredstev rtv naročnine, ki znaša 9,5 € mesečno.

Nacionalka namreč festival izvaja izključno v lastni režiji, iz sredstev sponzorjev, kar pomeni, da njih marketing še kako gara za festival. Za razliko od naše nacionalke, ki za takšne in drugačne popevkarske festivale, ki so prej katastrofa, kot festival kakovostne glasbe, še posebej EMA, brez vsake slabe vesti zapravlja sredstva rtv naročnine.

Pomemben del stroškov festivala, zdaj že glavnino, predstavlja 9 milijonov € za najem veličastne dvorane Teatra Ariston, kamor se je festival preselil leta 1976, potem ko je bil prvih 25 let izvajan v Sanremo Casinoju.

Festival je (bil) znan tudi po svetovnih zvezdniških gostih na odru, od filmskih igralcev, komikov, športnikov, pa do glasbenikov, a letos so to zadevo malo skrčili in se odpovedali tudi Paul-u McCartneyu, ki je zahteval 800k € za nekaj svojih minut na odru.

Zmanjšali pa so tudi dobesedno milijonske honorarje glavnim voditeljem festivala, a še vedno je tudi letos padel milijonček za te potrebe, le da je razdeljen na voditelja in voditeljico, od česar voditelj prejme dobrih 60% od milijončka, voditeljica pa slabih 40%. Pri Italijanih se pač ve, kdo je moški v hiši.

Najpogostejša in tudi najpopularnejša voditelja festivala pa sta in ostajata dva že kultna voditelja italijanske televizije, legendarna Pippo Baudo, ki je festival vodil že 13x in nič manjša legenda, zdaj sicer že pokojni, Mike Bongiorno, ki je festival vodil 11x.

Festival pa je tudi odlična priložnost za gospodarstvo, saj se v času tedna festivala cene storitev, predvsem prehrambenih, dvignejo za več kratnik in nepoznavalec gibanja mesta v tem času lahko zlahka zagoni povprečno slovensko plačo za hrano in predvsem odlične italijanske slaščice.

Sicer nisem reden spremljevalec tega festivala, a kljub temu dovolj redno seznanjen najmanj o zmagovalcih ali obetavnih talentih. In ne glede, kaj si mislim o rumenih spremljajočih dogajanjih festivala, vsekakor si ne mislim nič pametnega, pa nikakor ne morem oporekati odrske kakovosti izvedbe. V bistvu jo moram zelo, zelo pohvaliti.

Tudi glasbenega dela ali predvsem tega. Na Sanremu se namreč že od vsega začetka igrajo zares – glasbo izvaja profesionalni orkester v živo, izvajalci pojejo v živo, vse v živo. Res optimalni pogoji za nastop glasbenika. Brez blefa, brez playbacka.

Orkester in nastop v živo je bil izjemoma izpuščen le par let v tistih divjih glasbeno kreativnih 80ih, ko se je playback na veliko uveljavljal po svetu, a so organizatorji kmalu ugotovili, da je bil in bo tudi ostal zaščitni znak festivala ravno živ orkester in vse v živo.

In kot sem že uvodoma omenil je festival Sanremo, katerega spremlja tudi milijonski avditorij širom sveta, sproduciral že številne svetovne popevkarske hite, številne italijanske glasbenike, kateri itak edini lahko nastopajo v tekmovalnem delu, pa izstrelil v orbito svetovne popularnosti.

Naj ti jih naštejem le tistih nekaj, sicer meni najljubših, katerim lahko s klikom na naslov pesmi tudi prisluhneš in osvežiš glasbeni spomin ali pa na novo spoznaš uspešnice Sanrema, ki so zaznamovale tako italijansko, kot tudi svetovno popevkarsko glasbeno sceno.

Velik greh bi naredil, če ne bi začel naštevanja s pesmijo, ki je še danes simbol prepoznavnosti festivala v svetovnem merilu. Leta 1958 jo je na seznam tistih svetovno “večnih” izstrelil zmagovalec Domenico Modugno in še danes si milijoni po svetu požvižgavajo in predvajajo njegovo Nel Blu dipinto di Blu (Modro v modrem), sicer dosti bolj znano pod delom refrena Volare.

Med zimzelene zagotovo sodi tudi Una Lacrima Sul Viso (Solza na licu), katero je zelo z občutkom izvedel latin lover Bobby Solo, kakor tudi nekaj let kasneje Homo Sapiens, ki so raznežili tako moške, kot ženske, s svojo Bella da morire (Lepa za umret).

A od vseh sempatjametalnih festivala Sanremo mi še vedno najbolj leže tista dueta Ron e Tosca, ki res globinsko zadaneta v pripovedi nevsakdanjih vsakdanjosti Vorrei incontrarti fra cent’anni (Želim si te spoznati čez 100 let).

V zahvalo festivalskega nastopa pa je v svetovne pop vode zajadral tudi tenorsit Andrea Bocelli, ki je bil sicer do tega trenutka odlično znan občinstvu klasike, a s svojo Con Te Partiro (S teboj odpotujem) je zanj izvedelo tudi širše svetovno občinstvo in ve še danes.

Čeprav so na festivalu večinoma zmagovali moški, pa so tudi ženske imele svoje trenutke slave. Kot lepemu številu do festivala povsem anonimnih glasbenikov, je tudi do tistega trenutka prej nezano, kot znano, Lauro Pausini z njeno La solitudine (Osamljenost) festival izstrelil v serije nastopov po svetovnih odrih in dolgotrajne popularnosti.

Še en golobradi začetnik je z nastopom na festivalu začel drmati po svetu. Od trenutka, ko je takrat praktično mulc na odru izvedel Terra promessa (Obljubljena dežela), za Erosa Ramazzotti-ja življenje ni bilo več, kar je bilo do takrat.

Poleg solistov in skupin, pa so na festivalu globoke sledi praviloma puščali tudi dueti. In niti pod razno ne smem pozabiti omeniti čudovitega dueta Anna Oxa & Fausto Leali, ki sta izvedla naravnost čudovito zgodbo nekega časa, za vse čase, v skladbi Ti lascero (Dovolil ti bom).

Da je bil naslednji komad še kako znan tudi v naši mali podalpski, pa je poskrbel takrat Miran Rudan, ki je predelal zmagovalno skladbo festivala Sanremo Laura non c’e` (Laure ni več), v originalni izvedbi Nek-a. Nek še danes drma tudi po Italiji, Rudana pa ni več.

Sanremo je znan tudi po tem, da ne podlega modnim trendom, jih pa ustvarja. V ospredju je tako še vedno značilna italijanska kantavtorska glasba, s poudarkom na večini tudi kakovostnih besedil, včasih pa se le zgodi, da, sicer ne tako opazno, sovpade kakšen trend svetovnega ritma v italijansko klasiko, kot je recimo to prikazal lanski zmagovalec Marco Carta s svojo La forza mia (Moja moč)

In na koncu lahko sklenem le še z željo, da bi Sanremo, kar se glasbe tiče, ostal še naprej zvest svojim smernicam in tako edinstven in težko prekosljiv popevkarski festival v svetovnem merilu. Ker Sanremo je pač San Remo….

Don Marko M