Še malo pa bo preskočilo tudi 170 let, odkar sta Karl Marx in Friedrich Engels napisala Komunistični manifest, v katerem sta predstavila stanje družbe v trenutku nastajanja manifesta, kakor tudi svoj pogled, kam in kako bi se družba morala zavrteti v prihodnosti…..

Danes je jasno, da njuna težnja družbenih sprememb (še vedno) ni doživela niti delnega epiloga, za kar je poskrbel recimo tudi Stalin, ki je podobo komunizma povsem izkrivil in praktično uničil, a bolj kot to me je v oko zbodlo njuno opisovanje takratnih družbenih dogajanj.

Še bolj pa me je presunilo, da je minilo že skoraj 170 let, a opisovanja v njunem manifestu imajo namesto minljivosti še toliko bolj dokazljivost, da se je na področju družbe v skoraj 200 letih spremenilo……

V dokaz si v nadaljevanju poševne pisave sledijo navedbe Komunističnega manifesta in da, vsaka podobnost z današnjim stanjem v naši mali podalpski je zgolj naključna. Za tiste ki v naključja pač verjamejo.

Za lažje razumevanje le še pojasnilo določenih pojmov – beseda buržoazija pomeni razred kapitalistov, lastnikov proizvajalnih sredstev, buržuj pomeni kapitalist, lastnik tovarne, delovne ustanove, proletariat pa pomeni razred mezdnih delavcev, delavski razred, ki živi od svojega dela.

No, pa začnimo…..

– Buržoazija je imela v zgodovini nadvse revolucionarno vlogo. Kjer je buržoazija prišla na oblast, je uničila vse fevdalne, patriarhalne, idilične odnose. Neusmiljeno je raztrgala pestre fevdalne vezi, ki so vezale človeka na “naravnega predstojnika”, in ni pustila med človekom in človekom nobene druge vezi razen golega interesa, brezčutnega “plačila v gotovini”

– Bistveni pogoj za obstoj in gospostvo buržoaznega razreda je kopičenje bogastva v rokah privatnikov, formiranje in pomnoževanje kapitala; pogoj kapitala je mezdno delo. Mezdno delo temelji izključno na medsebojni konkurenci delavcev.

– Buržoazija je strgala z družinskega odnosa njegovo ganljivo-sentimentalno tančico in ga reducirala na gol denarni odnos.

– V isti meri, kakor se razvija buržoazija, to je kapital, v isti meri se razvija proletariat, razred modernih delavcev, ki živijo le tako dolgo, dokler dobivajo delo, in ki dobivajo delo le tako dolgo, dokler množi njihovo delo kapital. Ti delavci, ki se morajo prodajati po kosu, so blago kakor vsak drug trgovski predmet in torej prav tako podvrženi vsem slučajnostim konkurence, vsem nihanjem trga

– Delavec postaja zgolj pritiklina stroja, od katerega se zahteva le najenostavnejša, najenoličnejša ročnost, ki se je je najlažje naučiti. Stroški, ki jih povzroča delavec, se omejujejo zato skoraj le na življenske potrebščine, ki jih delavec potrebuje za svoje prehranjevanje in razmnoževanje svojega rodu. Cena blaga, torej tudi dela, pa je enaka njegovim proizvajalnim stroškom.
V isti meri, v kateri se veča zoprnost dela, se torej manjša mezda. Še več, v isti meri, v kateri se množe stroji in delitev dela, v isti meri se veča tudi množina dela – bodisi s povečanjem števila delovnih ur, bodisi s povečanjem dela, ki se zahteva v določenem času, s pospešenim tekom strojev itd.

– Moderna industrija je spremenila malo delavnico patriarhalnega mojstra v veliko tovarno industrijskega kapitalista. V tovarni nakopičene delavske množice so po vojaško organizirane. Kot prostaki industrijske armade so pod nadzorstvom popolne hierarhije podčastnikov in častnikov.
Te množice niso le hlapci buržoaznega razreda, buržoazne države – vsak dan in vsako uro jih zasužnjujejo stroj, paznik, predvsem pa posamezni fabrikant – buržuj sam.

– Čim manjšo spretnost in porabo moči zahteva ročno delo, to se pravi, čim bolj se razvija moderna industrija, tem bolj se z delom žena in otrok spodriva delo moških. Spolne in starostne razlike nimajo za delavski razred nobene družbene veljave več. Obstoje le še delovna orodja, ki povzročajo ustrezno spolu in starosti različne stroške.

– Dosedanji mali srednji stanovi, mali industrijci, trgovci in rentniki, rokodelci in kmetje, vsi ti razredi polze v vrste proletariata, delno zato, ker njihov kapital ne zadošča za obratovanje velike industrije in podlega v konkurenci z večjimi kapitalisti, delno zato, ker izgublja njihova spretnost zaradi novih proizvajalnih načinov svojo vrednost. Tako se rekrutira proletariat iz vseh razredov prebivalstva.

– Zaradi naraščajoče konkurenčne borbe med buržuji in iz tega izvirajočih trgovskih kriz postaja delavčeva mezda čedalje bolj nestalna; zaradi čedalje hitreje razvijajočega se, nenehnega izboljševanja strojev postaja ves življenski polažaj delavcev čedalje bolj negotov; spopadi med posameznim delavcem in posameznim buržujem dobivajo čedalje bolj značaj spopadov med dvema razredoma.

– Od časa do časa delavci zmagajo, toda le začasno.Vsak razredni boj pa je političen boj.

– Proletarec nima lastnine, njegov odnos do žene in otrok nima več nič sorodnega z buržoaznim družinskim odnosom; moderno industrijsko delo, moderno podjarmljenje kapitalu, ki je enako v Angliji kakor v Franciji, v Ameriki kakor v Nemčiji, mu je odvzelo ves narodni značaj. Zakoni, morala, religija – so zanj le buržuazni predsodki, za katerimi se skrivajo buržuazni interesi.

– Srednji stanovi, mali industrialec, mali trgovec, rokodelec, kmet – vsi se bore proti buržoaziji, da bi si kot srednji stan rešili svoj obstoj pred propadom. Srednji stanovi torej niso revolucionarni, temveč konservativni. Še več, reakcionarni so, kolo zgodovine skušajo zavrteti nazaj.

– Povprečna cena mezdnega dela je minimum delavske mezde, to je vsota življenskih sredstev, ki so potrebna, da se delavec ohrani pri življenju kot delavec. Kar si torej mezdni delavec prisvaja s svojo dejavnostjo, zadostuje le zato, da reproducira svoje golo življenje.

– Ko se neha izkoriščanje delavca po tovarnarju v toliko, da prejme mezdo izplačano v gotovini, planejo po njem drugi deli buržoazije: hišni lastnik, kramar, oderuški upnik itd.

– Kakor je župnik vedno hodil prijateljsko s fevdalcem, tako tudi cerkveni socializem s fevdalnim.

Iz teh delov manifesta razumem tudi sledeče – Slovenija se je spretno izogibala zgoraj predstavljenim točkam zgolj in edino v obdobju aktivnega dela SFRJ. Torej v obdobju socializma.

Takoj z začetkom osamosvojitve pa se je začelo aktivno prilagajanje in izvajanje predstavljenih točk, torej so nas naši levo-desni politiki od 1991 do danes vrnili za 170 let nazaj v čas. In če to ni dosežek vreden opevanja in ponosa…..

A preden ponosno zapojemo, si bo treba odgovoriti na eno skromno vprašanje – kdo jim je to dovolil ?

Don Marko M

Opomba :
Predstavljeni odlomki Komunističnega manifesta v zapisu so deli elektronske oblike le tega (Pobunjeni um 1999-2002 / Internetni marksistični arhiv, marxists.org), katero je ustvaril Dejan Đerković 20.7.2000.