Ta poletni dan sredi tedna je bil določen, da se iz naše Istre spokamo izletniško na kontinent. Ker risanke in dokumentarci so sicer čisto OK, ampak videti “divje” živali na svoje oči iz bližine, pa čeprav zgolj v živalskem vrtu, pa je za mojo malo Koki pomenil že težko pričakovan vrhunec. Prvič v živalskem vrtu, saj se še spomniš…..

Prijetno presenečenje nas je pričakalo, v res zgodnjih jutranjih urah, že na železniški postaji, kjer je, za smer proti Ljubljani, na tirih čakal potniški vlak, namesto zadnja leta že nesramno običajen “železniški avtobus”. In to potem, ko sem že na začetku sezone krepko skritiziral Cerarja in kompanijo, da bodo namerno uničili še eno turistično sezono…..

Vlak je, začuda, prispel celo točno po urniku na ljubljanski kolodvor, kar nam je omogočilo, da smo na miru spili še en lublanski kafe, pred prihodom dodatne ekipe sorodstva iz Štajerske, ko smo jo že po protokolu mahnili še enkrat na kafe, tokrat turško, potem pa proti živalskemu vrtu.

Rahlo sem bil sicer presenečen, da se nas je 10 minut pred odprtjem zbrala že kar številčna množica pred vhodom, pa tudi kasneje se je po živalskem vrtu gibala kar zajetna množica iz česar sklepam, da ljubljanski ZOO nima prav nobenih težav s sezonskim obiskom.

Skratka, prehodili smo vse od A – Ž, kar je, kljub vedno bolj visokemu soncu, bilo dokaj enostavno izvedljivo zaradi sence krošenj dreves praktično po celi poti, naše male potomke pa niso skrivale navdušenja ne nad spoznavanjem, opazovanjem živali “v živo”, kakor tudi nad tarzanskimi podvigi v adrenalinskem parku.

Izbor njih naj popularnih pa se je zaključno skrčil na slona in kače, dejansko pa so višek zadovoljstva prikazale v kotičku domačih živali, kjer je sploh moja Koki s polnim navdušenjem krtačila koze, spotoma še pujse.

Po dobrih 3eh urah, ki so minile ne da bi sploh vedeli kdaj, smo sklenili, da bo treba nekam zapolniti želodčke. Da bomo to naredili v Pograjskem domu, sem izbral že vnaprej, čeprav nihče od nas še nikoli prej ni bil tam.

Sem pa imel zato odprto vabilo šefa tega lokala Tihomirja že od februarja, ko je prevzel lokal, in če rečem, da pridem, potem pač pridem, čas je relevanten. Odkrito priznam, da bi lahko bilo nadaljevanje tega zapisa tudi malo pristransko, upoštevajoč, da sva s šefom lokala Tihijem že dolga leta prijatelja, a mi pristranskosti na srečo ni potrebno uporabljati, ker je Tihi eden tistih, ki zna odlično združiti ali ločiti domačnost in profesionalnost, takšne osebe pa spoštujem.

No, okoli 25 minut smo se iz Ljubljane z avtom vozili po cesti, polni zelene narave vse naokoli, do Polhovega gradca, kjer se Pograjski dom nahaja.

In potem, ko smo sparkirali pred Pograjskim domom, ki premore tudi sobe s prenočišči, je najprej prilezel v nos tisti zrak z okusom po gozdu, kar niti ne preseneča, ker je gozda naokoli kolikor hočeš in visoka drevesa delajo senco praktično vsem številnim mizam za goste okoli lokala, kakor tudi otroškim igralom, takoj poleg pa teče manjša rečica, ki zajezena omogoča tudi kopalno osvežitev v poletni vročini. Skratka celotna lokacija je naravnost kot naročena za občutek domačnosti, posledično tudi družinsko brezskrbno preživljanje uric.

Ob kakopak njami jedači, pijači in kakovostni postrežbi. Medtem, ko se je naša mularija že začela poganjati po travniku in igralih, smo ostali zasedli daljšo mizo pod krošnjami, v bližini rečice in naročili praktično vse, kar je bilo mesnatega in zelenjavnega iz žara, zelenjavnega brez žara in celo pizzo.

In ja, probal sem prav vsega dovolj in tudi pojedli smo prav vse, ker smo pač dobri jedci dobre hrane, tako da mi potem enostavno ni ostalo več prostora za pokušino hišne specialitete – polže. A tudi to bo prišlo na vrsto.

Šele po zaključenem obedu, ko je k mizi prisedel šef Tihomir, da smo skupaj spili in rekli kakšno, sem seštel, da so spet minile tri urice kot bi mignil, naše potomke pa so se še kar podile po travniku in igralih v senci drevesnih krošenj in se jim še vedno ni nikamor mudilo. Se je pa zato nam odraslim, ker vlak baje ne čaka, četudi od slovenskih železnic…..

V Pograjski dom pa se zagotovo še vrnemo, ker so pač podani vsi razlogi, tukaj pa sta v info tudi njih spletna in FB stran, če to isto zamika tudi tebe. Naslednjič zelo verjetno kar – s kolesom…..

Don Marko M