Potem, ko se človek naposluša Pahorjevih, Cerarjevih, ostalih parlamentarcev in predvsem ministrice Anje Kopač Mrak izjav o megalomanski statistični uspešnosti Slovenije vseh področij, na osnovi katerih bi se moral človek začeti prepričevati, da živi v raju, je pač treba pogledati realnost okoli sebe…..

Realnost vsakdana že skoraj polovice državljanov naše male podalpske pa se, glej čudež, diametralno razlikuje od izjav onih genialcev.

Naša Istra, pred osamosvojitvijo zelo razvito območje, šteje danes, v 4ih občinah, okoli 86.000 prebivalcev. Od začetka osamosvojitve dalje je razvitost in splošno znana nizka socialno ogroženost v Istri začela konstantno padati predvsem zato, ker so “osamosvojitelji” začeli pospešeno privatizirati družbeno, s poudarkom na proizvodnih obratih, ki so proizvajale svetovno priznane blagovne znamke, od Mehana, Delamarisa, Droge, Iplasa, Tomosa, Indeja, Primorskega tiska, Husquarne, Cimosa, turističnih kompleksov, itd.. Finale pa je prišel z vstopom v EU…..

V 25ih letih je v naši Istri, poleg lastnine, tako izpuhtelo tudi preko 10.000 delovnih mest, še vedno nikakor nadomeščenih. Imamo pa zato župane, sploh v Kopru, ki namesto proizvodnih obratov in ustvarjanja delovnih mest, svoje hvalospeve poveličujejo z gradnjami nakupovalnih centrov, stadionov, potiskanim betonom čez celo mesto, palmami, spomeniškimi fontanami in ostalim kičem.

Posledice takšnih ravnanj so se začele stopnjevati iz leta v leto. Do leta 2002 je bil recimo vsak občan mestne občine Koper (MOK) zadolžen 113 €, od leta 2003, ko župansko funkcijo (s svojo svetniško večino) izvaja Boris Popovič, je zadolženost vsako leto rastla in danes je vsak občan MOK zadolžen za 1.200 €, tudi vsak pravkar rojen. Imamo pa palme, to pa….

Imamo pa tudi okoli 3000 prejemnikov denarne socialne pomoči, največ od teh v Kopru (70 %), najmanj v Ankaranu. Seveda pa, žal, število socialno ogroženih ni omejeno na zgolj teh 3000 prejemnikov, saj je verižno upravičencev več, ker imajo tej prejemniki družine in ko prepračunamo povprečno 3 družinske člane na posameznega prejemnika socialne pomoči, število socialno ogroženih poskoči že na skoraj 10.000, kar je že 11 % socialno ogroženega prebivalstva v naši Istri.

Zadeva je še bolj dramatična, saj bi, tudi zaradi zajetnega poskoka osebnih stečajev, prejemnikov socialne pomoči zagotovo bilo še vsaj pol več, če ne bi bilo zloglasnega SD – Anje Kopač Mrak “socialnega” zakona, ki je socialno pomoč dejansko spremenil v državno posojilo, katerega bodo morali prejemniki pomoči, ali njih potomci, tako ali drugače vrniti, zaradi česar se številni, ki so lastniki nepremičnine v kateri prebivajo, ne odločijo za socialno pomoč, kar pa nikakor ne pomeni, da tej ljudje niso socialno ogroženi, le iz statistik so izključeni.

Še bolj pa okoliščine pridobivajo na dramatičnosti v seštevku, da je v naši Istri število prejemnikov socialne pomoči s statusom nezaposlenega lansko leto praktično izenačeno s prejemniki, ki so – zaposleni.

Na poti pod prag tveganja revščine v Istri je namreč skokovito (lani 14% več kot leto prej) poraslo prejemanje denarne socialne pomoči v družinah z vsaj enim zaposlenim staršem in da bo to postal velik problem sem že pred leti opozarjal tudi v zapisu “EU zdaj ! Vsak dan lačnih že 43 milijonov Evropejcev, 120 milijonov že v revščini”.

In ko govorimo o zaposlenih, ki so prisiljeni prejemati socialno pomoč za preživetje, sploh ne govorimo več zgolj o zaposlenih za določen čas (t.i. “prekarjih”), pač pa vedno pogosteje o zaposlenih za poln delovni čas, tudi s.p.-jih, ki s svojo (minimalno) plačo enostavno ne zmorejo več skozi mesec s preživljanjem sebe oz. svoje družine.

Če lahko razumemo, da so nezaposleni posledica delovnih mest, katerih itak ni, in tako praktično prisiljeni v prejemanje socialne pomoči, pa je dosti težje razumeti, da človek pošteno oddela, a kljub s tako zasluženo plačo praktično ne zmore preživeti meseca. In število tovrstnih delavcev, socialno ogroženih, se, žal, iz meseca v mesec dviguje po celi državi.

Tako da imamo v državi že preko 70.000 rednih prejemnikov denarne socialne pomoči, okoli 115.000 pa je bilo prejemnikov vsaj ene vrste denarne socialne pomoči, za kar država porabi na leto med 100 – 130 milijoni.

Brez dvoma pa bi bila ta številka vsaj še 1x višja, če ne bi CSDji serijsko zavračali vloge po denarni socialni pomoči še tisočim delavcem na minimalni plači ter upokojencem, ki presegajo zakonsko določen cenzus za prejemanje pomoči, pa čeprav praviloma le za par €.

Birokracija socialne politike, katero so oblikovale predvsem stranke z oznako “socialni” v imenu, je žal neizprosna. To je ta edina realnost Slovenije po 25 letih, pa se lahko predsednik Pahor in še kateri napihujejo do nezavesti s pravljicami o francosko-nemškem vlaku na poti v Švico……

Premoženjska neenakost, tako na globalnem kot lokalnem nivoju, še nikoli ni bila tako izrazita v zgodovini človeštva, kot je danes. Ko 1% najpremožnejših drži v rokah več premoženja kot preostalih 99 % skupaj, zgolj 8 ljudi pa trenutno obvladuje večje premoženje, kot ga ima 3,6 milijarde najrevnejših Zemljanov skupaj, potem je jasno, da je vse, prav vse narobe, nepravično in korenite spremembe potrebno.

Moram priznati, da so kreatorji globalizacije in neoliberalizacije prvih 25 let odlično izpeljali povsod po svetu, do polnega sijaja, sploh v EU. Še posebej tisti del “naši dobički v naše žepe, naši dolgovi pa poplačani iz žepov državljanov”.

Ampak to, da pa mora delavec v polnem delovnem času (in še preko) za svoje preživetje dodatno prositi še za socialno pomoč, pa je enostavno preveč. Ta igra se mora zaključiti……

Ker (ne)uspešnost družbe posamezne države, še posebej v EU, se ne meri po številu premožnežev, pač pa po številu socialno ogroženih, katere ta družba sproducira…..

Don Marko M