So neumnosti, ki se zgodijo po nepredvidljivem spletu okoliščin. In so nepotrebne neumnosti, katere ljudje spočenjajo zavestno, namerno in celo škodoželjno. Slednje oblikujejo človeški primitivizem, zloba in neutemeljen občutek večvrednosti, elementi, ki še nikoli niso dali človeštvu kaj drugega kot pogubo, za kar so religije še posebej zverzirane. To je le ena izmed teh zgodb….

Ki se je začela pred 7imi leti v Mumbaju, indijski prestolnici zvezne države Maharaštra s 14 milijoni prebivalcev, v glavnih vlogah pa Sanal Edamaruku, indijski avtor, racionalist, ustanovitelj in predsednik Indian Rationalist Association ter Rationalist International in, v Indiji sicer zelo manjšinski, katoliki RKC v Mumbaju…..

voda je voda, ampak….

Tisto nedeljo so se lokalni katoliki zbrali na sveti maši v cerkvi Gospe Velankanske v Mumbaju in v nekem trenutku je duhovnik opazil, da iz nožnih prstov kipa Jezusa Kristusa kaplja. Duhovnik in prisotni verniki so si bili enotni, da kaplja voda. A ne katerakoli voda, pač pa očitno – sveta voda iz Jezusovih podplatov, poslana od Boga…..da, zgodil se je – čudež…..Jezusova sveta voda, ki ozdravi vse tegobe….

Tako je razglasil duhovnik, tako so potrdili prisotni verniki, ki so hiteli zbirati sveto vodo iz Jezusovih podplatov, se z njo mazali po telesu in jo tudi na dušek pili. Sledil je marketing, širjenje zgodbe o čudežu in novem romarskem središču, ki se je hitro razpasla in že čez nekaj dni je v cerkev prispelo prvih nekaj sto romarskih vernikov, ki so v dolgi vrsti strpno in ponižno stoječi pred na križ pribitim Jezusom zajemali sveto vodo, ki je pritekala iz njegovih podplatov.

In seveda s prostovoljnimi prispevki izrekali zahvalo župniku cerkve. Glas Jezusove svete podplatne vode se je uspešno širil, avtobusi polni romarjev so prihajali in prihajali, svete vode kar ni hotelo zmanjkati, verniki so bili vzhičeni, vse je teklo v smeri blaženosti….dokler….

Dokler se novinarji televizije TV9 iz New Delhija niso odločili ta čudež predstaviti še širši javnosti. Najprej so pripravili studijsko oddajo v katero so, kot se za profesionalno novinarstvo spodobi, povabili katoliškega duhovnika cerkve Gospe Velankanske, kjer se je točila Jezusova sveta vodica, a tudi predstavnika realističnega mnenja Sanala Edamarukuja. In medtem, ko je duhovnik opeval čudež svete vode Jezusovih podplatov, je Sanal zavračal možnost tega čudeža.

Potem je beseda dala besedo – Sanal je vztrajal na izvedbi preiskave tega čudeža, da lahko poda znanstveno obrazložitev neobstoja čudeža, s čimer se je strinjala tudi tv hiša, ki se je ponudila celotno razkrivanje čudeža na terenu posneti in predvajati, in naposled je v ta poseg privolil tudi duhovnik, naknadno tudi njegovi nadrejeni RKC izpostave v Indiji.

in prišel je dan “D”, ko se je Sanal z ekipo TV9 odpravil v cerkev Gospe Velankanske…

Tisti dopoldan v sredini tedna je cerkev za par ur zaprla svoja vrata številnim čakajočim romarjem, ki so hrepeneče čakali srečanje s pridobljenim odmerkom svete vode. Sanal in tv ekipa so vstopili in se napotili proti kipu Jezusa, pribitem na križu tam na steni. Sanal se je približal in začel otipavati kip, steno, betonsko podlago križa….

Potem je stopil skozi bližnja vrata v sanitarije, ki so se nahajale za steno, katero je krasil kip Jezusa. Dobro je pregledal sanitarije in odtočni sistem, se vrnil pred betonsko podlago križa, odstranil nekaj kamnov in ugotovil, da pod kipom teče glavna kanalizacijska cev objekta, ki je bila pred kipom zamašena.

“Bilo je zelo preprosto – voda iz sanitarij si je zaradi zamašenega glavnega odtoka našla svojo pot v steni in potovala v sam lesen križ, kjer se je stekala po kipu čez stopala. Bila je kanalizacijska voda, ki je iskala pot skozi steno zaradi zamašenega odtoka. To je predstavljalo tveganje za zdravje ljudi, ki so zavedeni verjeli, da gre za čudež“, je Sanal razložil v rezultatu svoje raziskave.

Med ostalim je v posnetku razkrivanja čudeža, katerega je TV9 predvajala v svojem sporedu, opozoril katoliške vernike, naj nikar ne pijejo te svete vode iz Jezusovih podplatov, za katero so verjeli, da zdravi vse zdravstvene težave, saj da utegnejo imeti zaradi konzumacije le te resne zdravstvene težave.

In po tv objavi njegovega razkritja, s katerim je brez dvoma številnim prikrajšal najmanj prebavne zdravstvene težave in še marsikaj hujšega, je sledila tista tradicionalna katoliška strpnost….

Katoliška cerkev v Mumbaju je Sanala že naslednji dan obtožila blasfemíje, katoliški verniki pa so mu začeli groziti in dobesedno streči po življenju. Nadškof ga je pozval, naj se opraviči katoliškim vernikom za to razkritje “čudeža”, pa bo poskrbel, da bodo obtožbe za ta “prekršek” potihnile.

A Sanal je ponudbo nadškofa zavrnil rekoč, da ni naredil nič narobe. Sledila je ofenziva v obliki vodij dveh katoliških laičnih organizacij, ki so proti njemu sprožili kazensko ovadbo in obtožbo na osnovi 295a člena indijskega kazenskega zakonika, ki je bil sprejet še v kolonialnem letu 1927 in določa, da se nekoga zaradi namernega in zlonamernega govora, ki je žaljiv do religije, kaznuje z do 3 leta zapora in denarno kaznijo.

Višje sodišče ga je obsodilo blasfemije, Sanal je zaprosil sodišče za plačilo varščine, na osnovi katere bi se lahko izognil zaporni kazni, a je sodnik v postopku njegovo prošnjo zavrnil rekoč, da bo zapor zanj najvarnejše mesto.

pred razjarjenimi katoliki je zbežal na Finsko….

V Helsinke, 3000 km od svojega sončne svetlobe polnega doma. Mislil je, da bo ostal le nekaj tednov, dokler ne bo utihnilo besnenje, divjanje katoliških vernikov. A ni potihnilo. Minila so leta, Katoliški sekularni forum (CSF), ena od skupin, ki je vložila prvo tožbo, še vedno vztraja, da bo zahteval pregon in zapor, če se bo še kdaj vrnil.

“Pogrešam veliko ljudi, da jih ne morem srečati je nekaj, kar me žalosti. Vendar pa ničesar ne obžalujem, kar sem rekel. Čutim, da imam popolno pravico do izražanja svojih stališč. Odprt sem za razpravo, vendar nisem pripravljen sprejeti nikogaršnja nadlegovanja, spremeniti stališča ali se podrediti njihovemu pritisku, da se opravičim. To bi naredil še enkrat“, pove Sanal…..

Ker je zdaj finski državljan, se je proti norosti katolikov iz Mumbaja odločil boriti tudi z zahtevo, da končno mnenje o sodbi indijskega sodišča poda Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu.

Obenem potuje po prestolnicah EU in poziva evropske vlade, naj pritisnejo na vlado v New Delhiju, da opusti njegov primer obsodbe, ki temelji na zastarelem pravilu o bogokletju iz kolonialne dobe.

Kljub vsem abnormalnim gonjam katolikov, katerim je s to razrešitvijo čudeža svete vodice Jezusovih podplatov v bistvu rešil na stotine življenj, pa ostaja Sanal Edamaruku, tudi ob močnemu hrepenenju po vrnitvi v rodno Indijo, miren, z umirjeno sklepno besedo – “Nimam sovraštva do tistih, ki verujejo. Imajo pravico verjeti. Ko pa se absurd prodaja kot čudež, sem dolžan to razglasiti. In nikoli se ne bom predal. Do zadnjega diha se bom boril proti bigotnosti in mračenju uma“…..

Res je, še vedno drži, da kdorkoli, ki želi peljati dobro, srečno življenje, ne potrebuje vere….vere religij…..vere Cerkve….vere v cerkvi….tam vere ni, nikoli bilo…..
je pa zaželjeno, da najde, ima, neguje vero – vase……kar je itak najtežji, a najboljši del življenja…..

Don Marko M