Imaš dovolj dolgega ?!

“Oho, ti pa imaš dolgega,” mi je prijavila Tina in se namuzala, medtem, ko sem si, ob tej njeni na glas izrečeni opazki, nadel videz sramežljivega. Saj drži, da kar pogosto slišim kaj takega iz ženskih ust, pa mi je vseeno vsakič malo nerodno. Malo. A le v prvih dveh sekundah trenutka. Hip za tem pa tudi moj ego malenkost zraste. Malenkost. Lepo te prosim – kateremu moškemu pa ne bi, če bi mu ženska tako rekla. Sicer še nisem obupal v prepričevanju žensk, predvsem njih, da dolžina ni bistvenega pomena, ampak še vedno sem moral to potem tudi praktično dokazati. Kar pa je že garanje. Težje od tega je le še poležavanje na plaži. Kajti, predvsem ženske so tiste, ki prisegajo, da je njega dolžina pomembna. Na nek način jim sicer lahko pritrdim, a le do določene dolžine. Ker, če je prekratek ni kaj prida uporabnosti, če pa je predolg ga lahko… doleti isti končni učinek. Ampak, na veselje ali žalost, nekega predpisanega standarda njega dolžine enostavno ni.

Čeprav minimum obstaja. Ne pa tudi maximum. Tako, da je njega odkritje in odkrivanje, s tem pa tudi končno (ne)zadovoljstvo spozna(va)nja v celoti prepuščeno spretnostim raziskovalke/ca. Je pač, v uvodni fazi, očem skrit in temu primerno bolj zaželjen spoznavanja. Pa tudi spoznanj. Mogoče njega dolžina sama tudi ni tako zelo pomembna, kot je bolj to, kako ga nasprotna stran zna uporabiti za lastno veselje. Če ga pravilno povleče(š), ti lahko namreč v trenutku začne dokazovati ves svoj temperament. Dobesedno strese iz sebe vso nabrano zalogo, ki ga je tako obremenjavala do tistega trenutka. Kar izleti iz njega. Predvsem ženske to vedo zelo dobro. Nekatere celo odlično. Ravno to je namreč eno od meril, kako ločiš dobro žensko od odlične. Po tem kako ga zna povleči.

Seveda je pomembno tudi, kako to njega dolžino uporabljati. Pa naj bo kratek ali dolg, ali pa le vmes, kjer se itak najbolje počuti. Čeprav je športnik od glave do korenine, to še ne pomeni, da je maratonec. Prej šprinter, ki podira ovire. Ali pa ovira postane. Je pač kondicijsko natempiran ravno ali vsaj toliko, kolikor je nasproti sedeča, stoječa, ležeča ali drugače pozicionirana oseba. Predvsem spretna ženska zna iz njega izstisniti še zadnjo kapljico ne glede na položaj. Najbolj spretne ga ožamejo do suhega. Še tisto malo zraka mu komaj kdaj dopustijo. Preverjeno. Čeprav športnik, se še najbolje počuti v temnem, toplem in čimbolj vlažnem prostoru. To so optimalni pogoji v katerih mu najbolje (s)teče. Sploh če ga naključne dlake ne ovirajo. In spet, ženske še najbolje vedo, kakšen je občutek ko se je treba znebiti dlak na njem. Čeprav, obstajajo tudi takšni moški.

Saj vem, da nisem edini, ki sem moral in še pazim, da mi nanj ne stopijo. Dolžina pač zahteva svoj davek. Lahko se sicer nanj usedejo, ko ga pokažem, ampak res postanem nejevoljen, če mi na njem sedi samo na vrhu. Takrat se res potrudim, da jo čimprej dol spravim. Če ne najde smisla v celotni dolžini, potem tudi samo na vrhu nima kaj iskati. Veš, to pa ti res moram povedati. Oni dan je bil hudo neukrotljiv. Opletal je, da sem ga enostavno moral zavezati. Ni bilo druge. Najprej sem sicer nekaj časa povsem mirno spremljal njega početje, ampak potem je moj temperament zaključil zadevo. Enostavno a odločno. Ker ni bilo v bližini nobene vrvi sem pograbil prvo vezalko in ga brez vsakega usmiljenja zavezal v že skoraj mornarski vozel. Sicer ga imam na sumu, da mu to ni bilo ravno povšeči, ampak druge izbire, razen moj mir ali njega opletanje, res ni bilo. Kasneje sem ga malo razvezal, ampak le toliko, da ni pozabil kako mu je bilo zavozlanemu. Sicer se je potem sprva nekaj zapletal, ampak mislim, da se je nesporno naučil kdo koga dejansko nosi. Red pač mora biti, četudi slab.

Čeprav sem nanj ponosen, saj mi praviloma omogoča sladke trenutke, pa ga po drugi strani gledam tudi na drugačen način. Zaradi njega sem namreč spoznal in še spoznavam tudi tiste grenke, kisle in slane občutke. Na začetku me je to sicer malo motilo, pa sem skozi čas spoznal, da je tako edino prav. Zdaj že skoraj težko zgrešim pri katerih me čakajo sladki trenutki, kar velja tudi za preostale tri omenjene. Hm, če dobro pomislim – res sem ponosen, da ga imam. Pa četudi je daljši od povprečnih. Kar zmrazi me ob pomisli, da so ga včasih krivovernikom enostavno kar – odrezali. Brrrrrrr. Mislim, da bi preživljal težke čase, če ga ne bi mogel (po)kazati v vsej svoji veličini in debelini. Čeprav sem ga, kar ne priznam ravno s ponosom, porival tudi v in na res posebna mesta, sem ravno zaradi te prakse skozi leta spoznal, da se v ustih nekako še najudobneje počuti. Saj ne, da se kje drugje ne, ampak v ustih so najbolj konstantno ugodne klimatske razmere, pa še dlak se mu ni treba otepati. Tudi to vedo ženske bolje od mene.

Jezik je, kot organ, res čudovit. Samostojen ali v družbi. Še najlažje bi ga primerjal z orodjem, ki se konstantno samodejno brusi. Čeprav mu je treba, kljub samodejnostii, včasih tudi pomagati do potrebne ostrine. Lahko mi verjameš, kot kovinar dokaj dobro vem, kako se tem zadevam streže. Čeprav kot samostojen organ, na videz precej okoren, jezik vseeno premore tudi presenetljive hitrosti, ki niso obvezno sinhronizirane s dirigentom v podstrešju. Kar je sicer lahko koristno, lahko pa pripelje tudi do rušilnih razsežnosti v okolici. Ampak jezik res ni kriv, če temelji niso stabilni. Pa sem spet pri njega dolžini. Če ga nekdo skriva v zavetju svoje votline, ljudje radi rečejo “kdor molči devetim odgovori”. Jaz pa takšnim pravim, da imajo zavozlanega ravno toliko kot v podstrešju. Spet po drugi strani, nekateri upravičeno dajejo na znanje, da so rasli na jeziku. Ta rast se ne ustavi, dokler jim kdo ne stopi nanj. Kar seveda ne pomeni, da se po tem dogodku rast ne bi nadaljevala v najmanj istem obsegu. Jezikanje je pač edini način izražanja jezika. Tempo je lahko prilagodljiv. In ja, jezik je lahko poštenjak in/ali prevarant, opravljivec in/ali modrec.

Čeprav je uporabnost jezika res zajetnega seznama, kar spet ženske najbolje vedo, pa ne morem mimo dejstva, da je in ostaja temeljno sredstvo sporazumevanja za veliko večino, pa naj uporablja naravne ali umetne jezike. Na svetu se tako ali drugače predstavlja cca 7000 različnih jezikov. Slovenščina je le eden od teh. Uporabljalo naj bi ga nekaj čez 2 miljona ljudi na svetu. Ampak res me zanima, kolikšna bi bila ta številka, če v ta seštevek ne bi prišteli tudi 50 narečij v naši podalpski. Ki so resda neka izpeljanka slovenskega jezika, ampak, veš, ko sem bil prvič v Prekmurju se mi je zdela še albanščina lahkotna. Vedno bolj sem prepričan, da če bi se hoteli pri štetju držati strogega normativa pravilne in lepe rabe slovenskega uradnega jezika, potem bi iz tistih 2-eh miljonov govorcev zdrsnili na vsega kakšnih 100 tisoč. Pa še to je totalni optimizem napovedi.
Sicer pa v naši podalpski premoremo tri uradne jezike. Poleg slovenščine še madžarščino in italijanščino. Pa mislim, da bi morali uradni jeziki biti tudi bošnjaščina, srbščina in hrvaščina. Nenazadnje so predstavniki teh skupnosti prispevali v razvoj naše podalpske verjetno celo več, kot marsikateri pedigrejski slovenec. Vem ja, to moje jezikanje bo šlo spet v nos namesto ušesa.
Na koncu pa le še brez dvoma trdim – jezik več kot nazorno tolmači vsebino glave in odkriva razsežnost srca. Govoril sem.

Don Marko M

6 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Imaš dovolj dolgega ?!

  1. Mucek,si sramežljiv toliko kot sem jaz bjonda.Mi moraš izdat kako ti uspe vsako podmazat.Besedo mislim.Da imaš dolgega že vem. 🙂

  2. ivonca

    saj ni treba vsega povedati….tebi mi pa res ni treba izdajati, kako podmazujem vsako posebej….glede na to, da imaš avtomatsko podmazovanje za cele spise…. 🙂

  3. Moj je malo manj podmazan. Dolgega pa imam ravno toliko, da ga odlično vrtim.

Leave a Reply

Your email address will not be published.