Pes, ki laja, (ne) grize

Še vedno so me fascinirale kategorizacije hišnih ljubljenčkov. Mislim seveda na živalski svet. Kolikor mi nese spomina nazaj, torej od včeraj, se je ta pojem hišnega ljubljenčka bistveno okrepil. In kakor sem sešteval v zgodovino domačih ljubljenčkov v naši podalpski, vsakič sem prišel do zaključka, da je prvi pravi in vodilni hišni ljubljenček – muca. Verjetno bi bilo isto, če bi živel na Kitajski, le končni videz muce bi se razlikoval. Ampak v ta zapis me ni pognala misel na, tudi mojo, muco, temveč manever hišnega ljubljenčka izven stenskega okolja. Kolesarski krog me je zapeljal tudi na pločnike naše promenade. In tam, trideset metrov naprej vidim kolesarja, ki je nekam čudno odskočil s kolesom vred. Razlog naglosti njega kretnje se je kmalu prikazal tudi mojim očem. Levo tovariš, poleg njega tovarišica, ki je v roki držala povodec, raztegnjen na dva metra. In na povodec je bila pripeta sfrizirana podgana. Vsaj kar se velikosti tiče, a v pasji podobi. Pa še okrašen je bil kot… novoletna jelka v svoji dlakavosti. Cucek je bil očigledno alergičen na vse in vsakogar, kar se ni okoli njega gibalo z človeškimi nogami.
Seveda sem doživel isto usodo kot kolesar pred menoj in še nekaj avtov. Cucek je bevskal še na lastno senco. Ampak, kdor kolesari že ve na kaj vse mora biti kolesar pripravljen, sploh v mestu. Najbolj pa me je zabavalo brzdanje tiste male sfrizirane podgance, katerega je lastnica, poleg vlečenja povodca, pospremila še z ponavljajočimi besedami : “Ne,ne, priden…..” Aja, cucek, kljub svoji miniaturnosti, ni bil več mladiček, ampak dovolj odrasel, da je že zamudil smisel dresure. Ampak, prvinskega nagona se pač ne da nadresirati. Mogoče le koristno usmeriti.

Sožitje živali in človeka v urbanem okolju pač zahteva določena pogojevanja in usklajevanja. Tako za žival kot tudi človeka. Bistveno lažje kot v mestu je seveda hišnim ljubljenčkom na podeželju. Naj bi bilo, čeprav obstajajo tudi nasprotni primeri. Mnenja sem, da bi tako muca kot pes, kot prvokategornika med hišnimi ljubljenčki, morala biti obravnavana v pravem pomenu besede nastanitve. Nikakor pa v stanovanjih v blokih. Čeprav ne dvomim, da obstajajo tudi v blokih lastniki, ki za svoje živalce skrbijo dosti bolj vzorno, kot marsikateri na podeželju. Edina njih napaka tako ostaja,da to počnejo v stanovanju bloka.
Ampak stvar je v prvinskem okolju živali, kakor tudi, v večini primerov, vsiljenemu jim nov prostor. In potem pridemo do že absurdnih situacij, ko se po blokih sprehajajo pasje pasme, ki po velikosti dosegajo že dimenzije ovce ali medveda.

Sam že predobro vem, da po obnašanju živali prepoznaš lastnika. Hišni ljubljenček ni namreč čisto nič drugega, kot zrcalo njega gospodarja. Obenem težko razumem, čeprav se trudim, kako je možno, da nekateri ljudje nimajo radi živali. Torej nimajo radi niti sočloveka niti sami sebe. Seveda pa obstaja tudi drugačnost ugotavljanja. Več kot ima pes krvločnih značilnosti, večji je primankljaj v podstrešju gospodarja. Ampak to velja tudi za totalno nasprotje, torej cucke. In potem se znajdemo v zlati pasji sredini. Ob vsem tem pa ne gre pozabiti, da je pes, globoko v svojih genih, čisto nič drugega, kot sodoben potomec volka. Razna križanja pasem, katere je človek ustvarjal in jih še, tega nagona seveda ne morejo izničiti.

Že narava sama je poskrbela za prevaro v smislu, da videz vara. Lepota sploh. Ampak videz vara le nepoučene. Zlati prinašalec, otrokom tako zelo priljubljen zaradi svoje lepote, je v bistvu lider v težavnosti in povzročanju škode. Po številu ugrizov in poškodb človeku, tudi smrtonosnih, je prepričljivo v vodstvu celo pred takšnimi zverinami, kot so pitbuli, rotvajlerji, doge. In manjši kot so po rasti psi, bolj so napadlni. Kar je lahko moč razumeti tudi v kompleksu majhnosti.

Ampak, kot rečeno, velika večina socializacije psa je odvisna ravno od lastnikov. Prvi problem, tako za psa kot lastnika, pa tudi družbo, se lahko začne že s tistim famoznim stavkom, katerega toplega pogleda izrečejo naši potomci : “Tati, mami, hočem kužka.” Najbolj nevarno je seveda takojšnje slepo sledenje in izpolnitvi te želje. Pes je namreč, za razliko od muce, kače, papagaja, želve, itd., bistveno zahtevnejši proces. In če v družini že v osnovi ne vlada potrebna urejenost, potem je nabava psa čisti harakiri, tako za psa kot družino. In se ponavadi konča tako, da pes konča, prepuščen sam sebi, na kakšni njivi obrobja mesta s statusom potepuškega psa. Kar je seveda izjemno človeško neodgovorno. Seveda pa ni nič manj neodgovorno s pasjim laježem vznemirjati sostanovalce v bloku. Pes ni kriv, ker ima pravico do besede na svoj način.

Dresura oz. socializacija psa pa je čista domena lastnika. Osnove obnašanja žival itak povzame iz vsakdanjega seštevka obnašanja gospodarja in njega karakterja, a dresura je tisto nekaj drugega, kar naj bi to dopolnjevalo. Seveda je tudi tukaj lahko enostavno – če gospodar ni discipliniran je to iluzorno pričakovati od psa. Vse prepogosto, pa ob nabavi psa bodoči lastniki zanemarjajo mogoče celo najpomembnejše dejstvo – lastni karakter in karakter psa. Seveda morata biti najmanj sorodna, če že ne ista v večini. radoživi osebki tako posegajo po miniaturnih, pocket vrstah psov. Tisti, ki se bojijo lastne sence, z razlogom ali brez, posegajo po borbenih in krvoločnih psih. Karakterni pa izberejo med karakternimi pasjimi vrstami, katerih je sicer še najmanj na izbiro, so pa zato toliko bolj dragi in dragoceni.

V naši podalspki imamo veljavno zakonodajo za pse, ki se gibljejo v javnosti. Nagobčnik in povodec sta sestavna nujna oprema. Izjave lastnikov psov, da njih pes pa že ni takšen, da bi ugriznil, so seveda neodgovorne. Pes ima namreč svojo instalacijo, ki lahko pripelje do nagle in nepredvidljive reakcije kljub temu, da je lastnik prepričan, da ga pozna. Nenazadnje, tudi ljudje presenečamo drug drugega in sami sebe tudi, ko že mislimo, da vse o nekom vemo. Je pa po drugi strani res, da naši redarji še ne izvajajo dosledno te zakonodaje in tudi ne kaznujejo takšnih lastnikov, čeprav so tudi za takšno delo pošteno plačani. Ampak zato potem gledamo srhljive napade psov in masaker na človeka sredi urbanih okolij.

Ob vsem tem sem se že nemalokrat zamislil o načinu vzgoje svojega psa posameznikov. Kaj, le kaj hočejo povedati, ko se njih kužek plete okoli otrok v parku in v svoji razigranosti seveda tudi s svojim jezikom poliže katerega od otrok. Pes tako pokaže pozitivnost in pripravljenost na spoznavanje, tudi v igri. A že prevečkrat sem potem, ob takšni psa gesti, slišal gospodarje : “Fuj to!” Ma fuj kaj? A je fuj otrok, katerega je pes polizal ? In še kar nekaj poprastih na ta račun bi lahko zapisal.

Vsekakor pa ostaja neomajnost v dejstvu, da je gospodar živali tako moralno kot materialno odgovorne za obnašanje svoje živali, kar velja tudi za psa. S tem, ko v sploh v urbanem okolju, svojemu psu na gobec ne posadijo nagobčnika – najprej tega – in zraven dodajo še povodec, seveda namerno povzročajo nevarnost v družbi. Do sočloveka in drugih psov v sprehodu. In čeprav je žival doma, sploh muca in pes, lahko izjemno pozitivno tudi pri vzgoji otroka, to še ne pomeni, da se bo, do drugih ljudi in psov, pes tako obnašal tudi zunaj na sprehodu, kot v domačem okolju. Tista pregovorna “bolje preprečiti, kot pa zdraviti” seveda ni iz trte izvita.
Če za psa že radi rečemo, da je človekov najboljši prijatelj, potem naj velja tudi obratno. Pes ki laja, ne (u)griz(n)e ?! Misli si. Tudi psi niso več, kar so bili.

Don Marko M

Deli:

20 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Pes, ki laja, (ne) grize

  1. Še en vidik od premnogih v tem spisu je, vidik odnosa človeka do živali.Če je velikokrat upravičeno na tapeti človekovo neprimerno ravnanje z živaljo, pa bi se pomudila na dejstvu, da je marsikdo do živali boljši kot do sočloveka, tako da je morda lahko žival učna ura, kakšni bi lahko bili tudi do soljudi: prijazni, ljubeči, nežni.

  2. kapo dol pred tem blogom!
    to jaz že leta trobim naokoli ampak v vseh primerih izpadem kot nestrpnež in sovražnik psov.. svet gre v absurdno skrajnost!

  3. Ne bi rekla, da so psi karkoli krivi. Kriva je družba. Sploh pa tisti, ki vzgajajo. Se pa poleg vedenja na psa presila tudi podoba lastnika. Si kdaj opazil, kako sta si po mnogih letih pes in lastnik podobna? Pri nas smo imeli en zelo nazorni primer. Pa tudi drugje sem opazila podobno. Kako to pojasnit, ne vem. Verjetno se prenese energija.

  4. Kdorkoli je že kdaj pripeljal svojega psa v malo pasjo šolo je bil presenečen,ko je že na začetku slišal,da bodo učili njega in ne psa 😆

  5. laszniki izbirajo pse po sebi,če je lastnik hudoben bo tudi tako vzgojil svojega psa,če je dober bo tudi pes dober,…..navsezadje sta si pes in lastnik podobne celo po videzu 😆

  6. Doma imam samo mojega medota,ker drugih hišnih ljubljenčkov v bloku ne morem imeti.Že mojemu medotu je včasih težko med štirimi stenami pa ga peljem na sprehod. 🙂 Resno pa mislim,da blok ni pravi prostor za muce ali kužke in se strinjam s tem kar si napisal.Mucek,kaj tvoja šefica te kaj carta? 😉

  7. Don M,malo maneverskega prostora bi mi lahko pustil za komentar.Vedno tako napišeš,da skoraj ni kaj dodati.Popravi to:) Imam pa križanca Tedija,katerega sem vzel iz zavetišča tudi na željo otrok in moram priznati,da je cela moja družina zadovoljna z njim.Vsak dan ga eden od družine pelje na sprehod,na povodcu in z nagobčnikom,čeprav ima tudi na vrtu dovolj prostora.Takrat sta mi morala oba otroka obljubiti,da se bosta z njim ukvarjala poleg naju in po enem letu se tega še vedno držita.Ne razumem pa tistih,ki svoje kužke namaškarajo v puloverje,šale,bleščice in podobno.Sicer so tudi lastniki ponavadi takšni.Pa ti imaš kakšnega hišno živalco?

  8. kluivert

    tnx….ne vidim razloga, zakaj bi izpadel kot praviš, če o tem na glas poveš….ob takšnih izjavah se itak lahko vznemirjajo le tisti lastniki živali, ki nimajo niti sebe pod kontrolo….ta svet pa je postal absurden od tistega trenutka, ko se je človek samooklical za najbolj inteligentno žival….škoda, da ne razumem govorice živali, da bi lahko zapisal še, kaj si one mislijo….

  9. plujem

    sem napisal….žival, sploh hišni ljubljenček, ni seveda nič drugega kot družinski član….ki se povsem prilagodi običajem družinskih članov oz. gospodarju….zato pa pravim, da po živali prepoznaš človeško plat lastnika, še preden sploh kaj reče….žival pa seveda ni in ne more biti nič kriva, v kolikor ima svojega gospodarja….gospodar namreč nosi vso odgovornost…ravno tako kot starši za svoje otroke….

  10. noah

    ti, to pa je čisto res kar si napisal….lepo število lastnikov psov še ne razume, da so učne vzgoje v prvi vrsti potrebni ravno oni….pes pač prijateljsko sodeluje….in celo strpno prenaša neumnosti marsikaterih gospodarjev – tudi ko jih spuščajo v arene pasjih dirk….
    bo treba vsaj 1x v pasje borbe v areno vtakniti lastnike, pa naj psi okoli sedijo in pobirajo stave…

  11. Ja, se strinjam. Ampak mislila sem tudi na fizično podobnost. Na podobne obrazne poteze. Pa podobno mimiko. To je šele zanimivo. In vprašanje na mestu: kako do tega pride.

  12. snežana

    haha, nekateri psi(čki) pa so si res tudi vizuelno podobni s lastniki….že prevečkrat sem videl načičkane make up bejbe pa zraven še načičkane sfrezirane podgance….sicer tudi moški ne zaostajajo v tem elementu….pes pa se karakterja, vključno s čustvovanjem, naleze od lastnika, tudi če ga ne uči….ker, psi so dosti bolj čustveni in inteligentni, kot je večina lastnikov….

  13. Ivonca

    joj, kako lepo skrbiš za svojega hišnega ljubljenčka…celo na sprehode ga pelješ….ti si, za razliko od lepega števila žensk, vsaj napredovala in plišastega medvedka zamenjala s pravim medotom….moja šefica pa me carta samo po zaslugi – torej, najprej ji moram kaj narediti, da me potem carta….ponavadi je dovolj že to, da pridem domov v istem dnevu… 🙂

  14. Billy

    se mi je že skozi zdelo, da moram nekaj spremeniti v pisanju….mogoče bi probal samo napisati vprašanje, pa naj potem piše kdor in kar hoče…
    to z kužkom pa si odlično organiziral….tako bi moralo biti povsod….sploh tam, kjer otroci inzistirajo za hišnega ljubljenčka…
    imel sem nemškega ovčarja….za katerega sem vedno trdil, da če bi znal govoriti bi bil že pametnejši od mene….odšel je po naravni, starostni poti….in priznam, da mi je močno manjkal ene dve leti….zdaj imamo muco, ki je tudi šla skozi mojo šolo dresure….bom pa zagotovo spet posegel po pasjem prijatelju….

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *