Koliko je kdo v resnici predan svojemu delu zveš lahko čisto enostavno tako, da ga vprašaš po zgodovini dejavnosti. Ne bodi pa presenečen/a, če o zgodovini taxi-ja slovenski taxisti ne vedo praktično nič. Šefi jih pač naučijo le, kako se vklopi taximeter ali pa ne in kako se pokasira. Vse ostalo je na njih samih. Taxi je v svoji zgodovini sicer večkrat menjal svojo zunanjo podobo in jo bo še, a prvotno poslanstvo ostaja nespremenjeno. Popotovanje, bi rekli stari grki. Popotovanje za ljudi, proti plačilu, od vstopne do izstopne točke. V naši mali podalspki je, kot vse ostalo, tudi taxi služba prišla primerjalno s zajetno zamudo. Zametki segajo v obdobje po drugi svetovni vojni, do začetka razmahovanja v 60′-ih. Za primerjavo – znameniti londonski taxiji so svoje poslanstvo začeli poganjati že v 17. stoletju, v podobi nadgradnje znamenite rikše. Nadgradnja pa je bila v tem, da je človeka… zamenjal – konj. Zgodovino taksija so torej začele azijske rikše, ki so še danes zelo v uporabi. Mogoče celo še bolj kot nekoč, upoštevajoč mestni prometni vrvež na eni strani in spretnost manevriranja rikše na drugi. Rikše so še vedno v prvotnem namenu, mogoče sodobnejših materialov in oblike. Še vedno pa voznik rikše združuje dvoje v enem – pogon in taxista. Za udobno nameščeno praviloma eno, včasih tudi dve osebi.

A prvo, benzinsko hlapno, taxi službo so začeli poganjati v Nemčiji, konec 18. stoletja. In , spet, nemec Daimler je bil tisti, ki je zložil tako opevani taximeter. Katerega taxisti še danes uporabljajo, le da vedno bolj v digitalni obliki. Taxistom Stuttgarta so, pred začetkom 19. stoletja sledili parižani, takoj po začetku pa še londončani in američani New york-a s svojimi rumenkoti. In ravno ta štiri mesta imajo še danes taxi službe kot enega svojih zaščitnih znakov pri promociji mesta.

Čeprav je Slovenija bistveno manjša kot katero od štirih omenjenih mest, pa vseeno nimamo enotne podobe taxi službe. Celo posamezna mesta je nimajo. V Ljubljani se sicer nekaj dogaja na tem področju, drugje pa tema. Mislim, da se mestne oblasti vse premalo zavedajo pomena taxija, saj so ravno taxisti tisti, ki so po večini celo prvi v kontaktu s turisti, ki pridejo v določeno naše mesto. In beseda turista je promocijsko močnejša, kot vse skupaj naših politikov.

Tudi zaradi tega mislim, da bi taxist moral biti ustrezno podkovan, sploh v znanju tujih jezikov, predvsem pa v splošni razgledanosti. Splošna izobrazba me ob tem sploh ne gane, saj poznam preveč osnovnošolskih uspešnih podjetnikov, po drugi strani pa dovolj fakultetno izobraženih totalnih nesposobnežev tudi za svojo profesijo.
Seveda pa je delo taxista ravno toliko enostavno, kot je vsako delo z ljudmi. Dinamično, stresno, a tudi zabavno. Tudi če to prej ni bil, v nekaj letih taxist postane odličen psiholog. Tistim profesionalnim, poštenim in spretnim pa rednih strank na seznamu itak nikoli ne zmanjka.

Seveda pa obstajajo tudi totalni amaterji v tem poslu. Ki s svojim odnosom delajo pravo sramoto zgodovini taxi službe. Katerim je v bistvu edini cilj stranko poskušati prepeljati žejnega preko vode, torej mu čim bolj olajšati denarnico. Kar sicer do neke mere razumem, ko gre za tujce, turiste, katerim je tako vzdignjena cena prevoza praktično še vedno skoraj ista, kot v svoji državi. Ampak, da te prijeme uporabljajo za naše državljane je pa že sramotno. Sploh ker nas ima večina znancev praktično po celi naši podalpski.

Zgodba mojega dobrega znanca, recimo da mu je ime Žare, pa je enostavna zgodba o uspehu. Pred sedmimi leti je začel, za delodajalca, voziti taxi. Preden je začel, se je že sprijaznil, da urnika praktično ni oz. da je urnik non-stop. Tako je garal cela štiri leta, od zaslužka pa si je plačeval tudi študij prava in ga, čeprav že v srednjih letih in tempiranem urniku, tudi zaključil. Rad pove, da je v tem času spoznal lepo število ljudi s katerimi bi zlahka posedal do konca življenja, pa tudi takšne, katerih ne bi niti pogledal več, kaj šele peljal, tudi če bi mu stisnili tisočaka za kilometer.

Kot rad pove, da se je njegov seznam ljubic, tako poročenih kot singl, katere je prevažal, drastično povečal v tistem obdobju. In sploh rad pove, da mu je ena stranka plačala enoletni študij z eno samo vožnjo do Beograda. Takrat je naredil celo morje hitrostnih prekrškov, ker se je stranki mudilo, a potolčen rekord je bil več kot nagrajen. Potem se je od delodajalca poslovil in si odprl svojo taxi službo. Poročil se je, ima družino in v taxi službeno sede le še takrat, ko kateri od treh uslužbencev spoka na dopust ali pa še to ne. Je pa res, da je svoje uslužbence izpilil po svojem kovu v pravo profesionalnost.
Prigodam taxistov se včasih res splača prisluhniti, sploh, ker so nekateri res namazani z vsemi žavbami.

Upoštevajoč zgodovino, pa tudi prihodnost, čisto nič ne kaže, da bi taxi kdaj izumrl. Če pa že bo, bo to takrat, ko ljudi ne bo več. Do takrat, pa bomo taxi poklicali po telefonu ali pa mu le vzdignili roko in zraven dodali : “Taxi!”. Kar razumejo vsi in povsod po svetu. Upoštevajoč napredovanje tehnologije pa ne bo nič čudnega, če se bo taxi iz zemlje, v podobi letečih plovil za dva do osem oseb, preselil v zrak. leteči taxi. Cool. Nenazadnje imamo slovenci, primorci, svoj Pipistrel, kateremu se v tem mojstrstvu klanja že cel svet, z američani na čelu. In nobeno presenečenje ne bo, če bo prav posebno mesto v zgodovini taxija zasedla tudi naša podalpska.
Kako pa bi izgledal računalniško voden taxi? Mislim, da tako, kot sedlo brez konja.

Don Marko M