Nesrečni otroci Vlaste Nussdorfer

Vlasta Nussdorfer je tožilka. Javna uslužbenka. In ta status, skladno nazivu, tako javno tudi prikazuje. Ne, ni težava v tem, da je gospa podlegla pop sindromu. Mediji imajo pač tisto nalezljivost. Težava je v tem, da medijske promocije ne uživa zaradi poslanstva redne službe tožilke, katere plačo ji omogoča vsak davkoplačevalec posebej in vsi skupaj in sivina te službe, katera ji očitno preseda, temveč zaradi doda(t)ne društvene aktivnosti Belega obroča. Katero pa, brez vsake slabe vesti, izvaja kar med rednim delovnim časom, medtem ko se kupi nerešenih primerov na tožilstvu vztrajno večajo v višino in širino. Konflikt interesov ali zloraba položaja ? Ali oboje? Vsekakor pa bi se Vlasta morala odločiti ali bo profesionalna tožilka ali pa profesionalno v njenem Belem obroču. Dvojina v… ednini v tem primeru odpade.

V Belem obroču Vlasta v bistvu dela točno to, kar bi morala v redni službi. Torej ščititi, po službeni dolžnosti, žrtve nasilja, predvsem mladostnikov in otrok. Ne bom rekel, da tega ne počne ustrezno ali malomarno, vendar pa očigledno premalo, če ji ostaja časa za Beli obroč, med delovnim časom. Verjamem, da se utegne pojaviti kakšna modrijanka, ki mi bo ugovarjala, da v prostem času pač vsak počne kar se mu zahoče in je tako lahko tudi član tistega društva, katerega sam hoče. Res je in se strinjam. Ampak v prostem času.
Kar pomeni, da takrat vse kar počneš, počneš na lastne stroške. Čeprav javnih uslužbencev, ki koristijo prosti čas v polnem delovnem, na stroške vseh, res ne manjka.

Vlasta Nussdorfer je sposobna ženska in o tem ni dvoma. Vsaj zame ne. Celo sposobnejša od njene šefice, ki pa se resda medijsko pojavlja le po službeni dolžnosti. Kar pa je bilo dovolj, da je za Vlasto zmanjkalo medijskega službenega prostora. Žensko rivalstvo pač ne pozna meja in Vlasta se je odločila prevzeti vlogo šefice matriarhata v naši podalpski. Na eleganten in čuten način seveda.
Ker ji to ni šlo po službeni poti se je pač zgodil Beli obroč. Ki v bistvu prevzema dela in naloge državnim usposobljenim inštitucijam, tudi tožilstvu in jih tako okraca kot nesposobne. Kar sicer ni daleč od resnice, kar pa ve tudi Vlasta sama. Mogoče celo bolj kot jaz navaden smrtnik.

Slovensko tožilstvo letno ne prejme več kot 300 primerov prijav nasilja nad otroci oz. družinskega nasilja. Kar bi na posamezno izpostavo naneslo med 10 – 20 primerov. Na katerih se v glavnem nabira prah.  Zanimiv pa je, očigledno upeljan, postopek reševanj teh zadev. Tožilke, ki predstavljajo glavnino zaposlenih na tožilstvu, takoj skočijo v zrak, ko prijavo nasilja poda mati otroka. Katerega naj bi seveda sprožil oče otroka. In problem pospešeno rešijo.

Čeprav se kasneje, v kar 90% primerov izkaže, da so tiste ženske matere v bistvu lagale do tilta. Želele so pač le ločitev in odhod k drugemu partnerju, ampak to ne bi bil zadosten razlog, da oče ne bi več mogel skrbeti in vzgajati, kar je nuja za vsakega otroka otroka. Zato, tudi po nasvetu socialnih služb in drugih sorodnih organov te “matere” pač uporabijo čarobne besede – “oče izvaja nasilje nad otrokom in mano”. Tožilke se seveda ne čutijo ne sposobne, ne poklicane preverjati resničnosti ozadja in se brez vsakega dokaza spravijo na očeta, kateri praviloma itak izve šele od tožilstva, zakaj ne more vsaj videti svojega otroka.

Povsem drugače pa se odziva tožilstvo, tudi tožilstvo, ko oče otroka prijavi mater, ki naj bi izvedla nasilje nad otrokom in, ker praviloma z otrokom izgine, tudi ugrabitev. Takrat se tožilkam ne mudi nikamor. Belemu obroču tudi ne. In potem se zgodi, da nemo in frapirano zremo v tv ekran, ko na poročilih prikazujejo primere smrti otrok, kot je bil ta zadnji v Sežani.

Sicer se ne ve kaj je hujša posledica (ne)dejanj tožilk – ali opisan praktičen primer ali pa namerno izvajanje psihičnega nasilja do otrok in očeta, katerim se odreka vsaka oblika stika mesece, leta. In to le zato, ker tožilke prisluhnejo le lažem matere. Če bi oče tako odpeljal otroka in ne omogočal vsaj stikov, bi seveda bil v hipu tudi kazensko zašit, tudi od teh istih tožilk. Ker pa je to naredila mati, ji je oproščeno in tožilke jo tudi uradno oprostijo in tako vzpodbujajo k ponovnim takšnim dejanjem, čeprav je zakonodaja več kot jasna v takšnih primerih. Mislim,da te tožilke še nikoli niso doživele občutka izgube lastnega otroka, katerega jim ne bi odvzela mati narava, temveč tožilke, ki se požvižgajo na zakone. Bi pa bilo zanimivo to videti.

In potem, ko pride do primerov nasilja je eden od “običajnih” postopkov tudi zaslišanje otroka. Tako tožilstvo, kot tudi ostali uradni povezani organi seveda poskrbijo, da se le to zgodi čim kasneje, po mesecih, letu ali več, ko je otrok že dodobra usidran pri materi in povsem odvisen od nje in poln konfuznosti vprašanj – le kaj je naredil, da ga oče noče videti. Matere, kolikor si ta naziv pač zaslužijo, pa seveda, tudi po navodilih, ne pozabljajo v tem času otroka še dodatno osveščati, da je oče njih zapustil, da je izmeček in sorodne izraze. Skratka, vse kar je potrebno za uspešno zaslišanje v korist matere. In kaj naj rečem potem takšnim, tudi tožilkam, ki trdijo, da so takšne matere dobre in skrbne ?

Vsako zasliševanje, sploh nepotrebno, je neprijetno za zaslišanega. Za otroka še toliko bolj. Nenazadnje je v teh zgodbah otrok res čisto brez vsake krivde. Čeprav ravno na njem lomijo vsa koplja. V naši podalpski so najpogosteje, predvsem zaradi opisanih mater, zaslišani otroci med 5 – 8 letom. Torej v obdobju, ko si ustvarjajo temelje lastne podobe in bi morali uživati brezskrbnost otroštva. Namesto tega pa travme, ki puščajo dolgotrajne posledice. Kar pa seveda ne matere, ne tožilk ne ostalih organov niti najmanj ne briga. Njih zanima le, kaj bo otrok povedal na zaslišanju. Vprašanja so seveda lahko manipulativna, čeprav “strokovna”, a vsekakor se od otroka pričakuje, da bo potrdil materino prijavo. Prepogosto se dogaja, da sodišče kasneje otrokove izjave enostavno ne upošteva in nadaljuje začeto delo postopka po svoje, kakor tudi tožilke. Vse za svobodo matere. Otrok in oče bosta že nekako preživela. Simpl, mar ne.

Tudi zakonsko, za zasliševanja otrok, tudi žrtev družinskega nasilja, pri nas obstajajo uradni sodni izvedenci stroke, ki zaslišanje opravijo po ukazu sodišča ali na zahtevo stranke. Tej izvedenci imajo, poleg znanja, tudi ustrezno opremljene prostore, primerne starosti otroka. Praktično zelo podobne tisti varni sobi, katero je pred dnevi odprl Beli obroč oz. Vlasta Nussdorfer. Le da ima varna soba Vlaste videokamero. Kar mogoče še ni sporno. Mogoče.
Je pa zagotovo sporna izjava Vlaste Nussdorfer ob odprtju te sobe, ko so kamere praktično že ugasnile. “Poslej se bo otrok zaslišal samo enkrat in posnetek tega zaslišanja bo potem uporabljen za vse, tudi nadaljne, obravnave, tako, da ne bo treba otroka ponovno zaslišati” je rekla modra Vlasta. In zraven dodala, da bo otroku na takšen način prihranjeno vsako nadaljno zasliševanje. Jaz pa pravim, saj ni res, pa je ! S to izjavo je Vlasta še najbolj nazorno opisala, kaj in kako v resnici dela kot tožilka.

Vlasta torej, tako meni kot tebi, “strokovno” dopoveduje, da je izjava otroka pri 5em letu starosti enako ustrezna izjavi otroka pri 12em letu. Enostavno povedano – če bosta oče ali pa slučajno mati krepko popravila odnos in morebitno napako do otroka, do njega 12ega leta starosti in bo tudi otrok sam izrazil željo po druženju in vzgoji, to enostavno ne bo več  mogoče. Zakaj ? Zato ker bo, po mnenju in zahtevi Vlaste, sodišče, tako otroku kot očetu ali materi, pomolilo pod nos posnetek zaslišanja otroka v varni sobi Belega obroča, ko je otrok imel – 5 let ! Otroka seveda nihče nič ne vpraša po željah, čeprav po vrsti vpijejo, tudi Vlasta, da je otrok, s svojimi pravicami na prvem mestu. Vlasta bi torej zaslišanje enkrat samkrat, pa še to od Belega obroča in fertik za vse čase. Kdo je tukaj zmešan ? Otroci sigurno ne.

In temu Vlasta pravi skrb za zaščito otroka. Ma daj. Iz te njene izjave lahko razumem le to, da je otrok predmet, ki obliko spreminja le če ga zadane stena, pameti pa itak nima. Še robot je v prednosti. Zdaj moram samo še dešifrirati kdaj je otrok dejansko nasilno ogrožen – če mu oče prilepi zaušnico ali če ima zgoraj opisano mater ali pa če pade v objem Vlastinega obroča.
Povsem jasno iz vsega razumem, da Vlasto ne skrbijo toliko otroci, kot pa indirekten boj proti očetom otrok. In le proti njim. Čeprav ima moške v resnici zelo rada. In čeprav v službi lahko otroke nasilja obravnava povsem legalno in je nenazadnje za to tudi plačano pooblaščena. A kaj, ko je bilo do sedaj tako, da je bilo sodišče tisto, ki je podalo predlog zaslišanja in ne tožilstvo. Tožilstvo torej ni moglo priti do tega zaslišanja, da bi ga uporabilo kot dokaz že pred obravnavo.

Zato Vlasta zahteva in pričakuje, da bo država dovolila in pooblastila Beli obroč, da je zaslišanje otroka v varni sobi Belega obroča povsem legalen dokaz. Če pa bo Vlasta v svoji redni tožilski službi slučajno vodila primer otroka, ki bo, po naključju seveda, zaslišan ravno v varni sobi Belega obroča, kar bo seveda plačala država, bo to res čisto golo naključje. In še večje naključje bo, če bo Vlasta potem sodišču, kot tožilka seveda, oddala kot dokazno gradivo v postopku tudi posnetek tega zaslišanja. Bo pač prikrajšala delo sodišču. Otroku pa očeta in obratno. Tako bo lahko še naprej mirne duše pridigala, da so očetje le za plačevanje preživnin, otrok pa je pred njimi zaščiten. Čeprav ne otrok ne oče ne bosta ne kriva ne dolžna. Matere pa so, predvsem nesposobne, itak nedotakljive, mar ne Vlasta ?!

Nikoli nisem odobraval ne podpiral nasilja, sem pa bil vedno vztrajen zagovornik, da ima vsaka zgodba najmanj dve plati in je temu primerno, pred izrekom vsake sodbe, potrebno skrbno obravnavati in upoštevati vse plati zgodbe. Če bi tako delale tudi vse uradne “strokovne” državne službe pri obravnavanju predvsem mater, ki za svoj ego škodijo lastnemu otroku, potem Beli obroč ne bi bil potreben. Niti nobena sorodna organizacija. A vseeno bi bilo dosti otrok rešenih, če že ne vsi. In Vlasta Nussdorfer bi se, namesto otvoritvam in postavljanju medijskih žarometov na račun Belega obroča, tudi med rednim delovnim časom, posvečala svoji redni službi tožilke v polnem zamahu pravičnosti.

Don Marko M

Deli:

11 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Nesrečni otroci Vlaste Nussdorfer

  1. Včasih mi je kar nerodno,da takšne matere kot opisuješ delajo sramoto ženskemu rodu.Tudi sama poznam nekaj takšnih in sploh ne vem kako lahko mirno spijo.Velja tudi za tiste tožilke.Jaz tudi ne razumem kako je možno,da gospa Nussdorfer opravlja obe nalogi ki se štrikajo očigledno iz aviona vidno.Če hoče biti manekenka pred kamerami naj bo samo potem naj spoka kot tožilka.Jaz je še nisem videla na teve,da bi kot tožilka kdaj govorila koliko otrok je rešila.Samo o tem Belem obroču razlaga.Sploh ne vem kako ji BB to dovoli.Pa naj se tam zaposli če ji je res toliko do varovanja otrok in naj pusti državno plačo komu drugemu ki bo to delal v službi.Mislim da imaš celo prav ko si rekel, da takšna društva ne bi bila potrebna če bi državne službe svoje delo pravično in hitro opravljala na tem področju.Samo potem bi se Nussdorferjeva slikala sama.Mucek ne se vznemirjat ker bo še vse dobro. 😉

  2. V javni upravi je precej delavcev, ki delujejo na podoben način. V večini tudi na (potne) stroške službe. Ampak dokler bo naš aparat tak, kot je, izboljšav ni pričakovati.
    Em. Me zanima, kje si dobil podatke, da je 90% prijav lažnih. Edina (meni znana) raziskava, ki se bo ukvarjala (tudi z lažnimi) prijavami zlorab otrok, se bo začela šele naslednji februar.

    S precej napisanim se strinjam, ne strinjam se pa s tem, da se otroku dela škoda, če je zaslišan samo enkrat. Za otroka je podoživljanje zgodbe velik stres in s snemanjem, ki se v praksi že uporablja (zato to ni nič novega, in je sprejemljivo in dovoljeno, če se skrbniki strinjajo), se otroka zaščiti; predvsem pred sekundarno viktimizacijo. REs pa je, da se še ne predvajajo ti posnetki na sodišču. Služijo več ali manj predkaznskem postopku. Je pa v postopku sprememba, po kateri bi policisti smeli zasliševati tudi priče. Največji problem pri nasilju nad otrok je ta, da primeri na sodišču trajajo več let. Obravnave so velikokrat preložene, otrok pa v večini primerov izpostavljen medijem. Včasih trajajo primeri tako dolgo, da otrok vmes postane tudi polnoleten. In verjemi, takrat se večino dejanj (tudi če je bil žrtev nasilja vsakodnevno) ne spomni več, ker je zaradi preživetja moral dejanja “potlačiti”. In vsak dodatni obisk sodišča mu je hujši. Obisk sodišča je še posebej strašljiv za male otroke, ki se jim vse zdi “veliko”. Nikakor se pa ne strinjam, da bi se to izvajalo na Obroču. Za to je edino pristojen usposobljen strokovnjak, ki ima pomembno vlogo v pred-kazenskem postopku. In še, poleg tega, da se (dostikrat stereotipno) meni, da matere podajajo lažne prijave, ti lahko naštejem ogromno primerov, ko matere otroku (ki je dejanje razkril tretji osebi) sploh niso verjele in ga niso zaščitile. Kakšne so pa te mame? Pa ne samo v primerih, ko so bili očetje storilci. Tudi drugje. Čeprav je to pogosteje pri primerih, ko so storilci očetje.
    Po mojih izkušnjah je takšnih precej več, kot tistih, ki podajo lažno prijavo. Vsekakor pa bodo rezultati prihajajoče raziskave pomenili pomemben korak naprej, tudi pri podiranju stereotipov.
    Se pa strinjam, da bi se morala Vlasta odločiti, kaj bo počela. Sedenje na dveh stolčkih ni še nikoli nikomur koristilo. Ne izvajalcem, ne tistim, ki so bili vpleteni. Je pa sicer prav, da se o tem govori. Še bolj bi bilo prav, da bi v Sloveniji začeli slediti tradiciji nekaterih (redkih) tujih držav, ki imajo vse črno na belem; od statistike, do izvajanja zakonsko določenih nalog preiskave. V ta’boljših se “Vlasta” ne bi mogla zgoditi. Ker bi “Vlasta” videla način izboljšanja situacije ravno skozi položaj tožilke. Pa saj ni edina. Je pa najbolj medijsko odmevna.

    Ravno prej sem v loži vzela tist CD, ki ga Obroč daje. Že ob začetku, ko s svojim glasom vabi k donatorstvu, me je minilo. Je lepa gesta. Ampak nekaj me je zmotilo…

  3. a zdaj si se odločila kar svoj blog na mojem pisati…. 😉 🙂
    ok, najprej moje mnenje o tistih prijavah nasilja, tudi ženskih, ki so nasprotne sorte od tistih, katere sem navedel v zapisu….
    seveda verjamem, da, žal, obstajajo….vendar pa te resnične žrtve oz. prijavitelji potem pred zakonom, po večini, postanejo žrtve še drugič…zakaj….zato ker so njih zgodbe resnične, a obenem tako zelo drugačne od tistih drugih, ki prijave zlorabljajo….vsi aparati, od policije, csd, tožilstva in sodnije pa padajo samo na že omenjene strokovne izraze, katerih pa resnična žrtev nasilja seveda se, tudi dan po nasilju, ni sposobna domisliti, ker pove zgodbo pač takšno, kot se je dejansko zgodila….zveni čudno, mogoče celo butasto, ja, ampak to se dejansko v praksi dogaja….ampak takšni resnični primeri so zanemarljive količine proti tistim prevarantskim….še večja težava pa nastane potem, ko se takšna resnična žrtev sooči s uslužbenkami csd in/ali tožilstva….kjer ji odločno svetujejo, naj zapusti družino z otrokom vred, čeprav ženska ali moški v resnici prosijo le za pomoč ureditve družinske situacije, po potrebi tudi zdravljenje nasilneža, da bi lahko družina normalno zaživela…..torej za razliko od tistih lažnjivk hočejo obdržati in urediti družino….vendar pa takšne osebe potem te strokovne osebe ne jemljejo resno, ker pač nočejo sprejeti njih nasveta….in namesto raziskati vse okoliščine in jim pomagati, jim pač ne verjamejo….
    statistika katero omenjaš, da naj bi se zgodila šele februarja, pa bo itak prilagojena kot vse statistike – naročniku….resnica pa je med ljudmi oz. dosegljiva v policijskih zapisnikih….katere tožilstvo, že po ustaljeni metodi, obravnava bistveno prepozno ali pa sploh ne….kar seveda omogoča razcvet raznim Belim obročem….
    glede zaslišanj žrtev nasilja, otrok, pa si me mislim premalo natančno prebrala…..ker ti mi v bistvu hočeš dopovedati, da si razmišljala enako pri 10ih kot pri 30ih….v tem je stvar….v dojemanju….in tudi otroci iz leta v leto dojemajo na višje nivoje….sploh pa sem posebej poudaril primer, ko se razmere v družini uredijo, oba starša popravita krivico do otroka in je potem njega odločitev sodelovanja….torej, če je otrok doživel nasilje pri 5ih letih in se potem, recimo do 10ega ali prej oba starša potrudita za okolju prijazne prijeme do otroka je povsem normalno pričakovati, da bo otrok izrazil željo po vzgoji in stikih obeh staršev….seveda pa bo, žal, takšno odločitev moralo potrditi tudi sodišče….in, po tvojem, bi torej sodišče moralo upoštevati 5 let star posnetek namesto upoštevati trenutno dano željo otroka…..ravno s tem posnetkom bi pri otroku podoživeli travme namesto njemu in celi družini pomagali do spodobnih razmer…..družina je lahko kompleksna, homogena a včasih tudi nepredvidljiva in vse te faktorje bi moralo tako tožilstvo kot ostali sorodni upoštevati….če bi ostali za vedno samo na tistem enem posnetku, kljub spremenjenim razmeram v času, bi seveda direktno onemogočili vsako urejanje družine v prihodnosti…..otrok pa, kakor obrneš, potrebuje oba starša……me pa zanima, kako bi ti rekla situaciji, ko bi otrok jasno izrekel, tudi večkrat, da hoče oba starša ker so uredili razmere, sodišče pa bi mu vehementno zabrusilo : “Ne bo šlo.Pred petimi leti si na zaslišanju povedal/a to in to in tako je in tako bo.”…..pa se zdaj postavi v položaj otroka, da bi tebi tako rekli…..

  4. Ivonca

    ni panike, se ne vznemirjam….sem že preživel te tožilke in ostale aparate…..zdaj sva jih preživela že oba z otrokom in greva pogumno naprej….čeprav jih verjetno ne bova nikoli pozabila….ampak oba itak veva, kar velja za vsakogar, tudi zame, da kar daš točno to dobiš….čas je relevanten….tudi tebi in tvojemu medu hvala, ker sta nama stala ob strani takrat in še vedno….nikoli ne pozabim….

  5. Marko. Stvari niso tako enostranske. 🙂 Seveda se mora upoštevati mnenje otroka, kaj si želi. Saj to naj bi bil celoten point “zaščite otroka”. Kar pa res dostikrat ni, se strinjam. In ker ni, se razbohotijo Beli Obroči, ki kao zagotavljajo ta pravo zaščito. Vse bi bilo popolnoma enostavno, če bi tisti, ki so postavljeni (recimo sodišče) delalo svoje delo tako, kot ga morajo.

    Če se dajo stvari izboljšati s trudom družine, je seveda priporočljivo, da otrok ostane v družini. Kajti, ne glede na to, da je otrok žrtev nasilja, je za njega maksimalno stresno, da mora zamenjati okolje in živeti s tujci. Pri nas gremo vedno iz ene skrajnosti v drugo. Tam vmes pa pozabimo delati. Vsaj jaz tako vidim.

    So primeri, kjer ocenijo, da je za otroka kljub zlorabi (v družini) pomembno, da ima stike z zlorabljajočim staršem. Pod nadzorom. Pustimo zdej ob strani, da je lahko to tudi bolj slabo kot dobro. Kompleksne so te reči.

    Glede snemanja in predvajanja posnetka – v mislih sem imela spolno zlorabo otroka. Ki je vedno neodpustljiva. In po mnogih letih se otroci (ki odrastejo) več ne spomnijo.

    Em. Glede te nove raziskave – ne bo prirejeno. Če te kaj več zanima, se javi preko maila.

    Pa da ne bom predolga 😛 , nisi mi odgovoril glede tega, kje si dobil podatke o 90 % lažnih prijavah. Me res zanima.

  6. seveda, da niso tako enostranske….v praksi so še bolj….sem ti že odgovoril za tiste %…..priznam pa, da je edina oblika nasilja, na katero niti pomislil nisem ob navajanju, ravno tista o spolnem nasilju….je pa dobro vedeti na kateri edini argument se bo “stroka obesila….in potem vse stlačila v en koš….

  7. Niso vsi v istem košu. Ker se tudi preiskava razlikuje. Čeprav…na žalost je res mnogo neveščih in zato so pristopi dostikrat nepravilni; na vseh ravneh obravnave.

  8. En lep pozdrav!

    Torej, lepo prosim, nehajte kritizirati gospo Vlasto. Jaz sem popolni njen zagovornik. Verjamem, da službo tožilke dobro opravlja, zakaj ne bi po svojih zmožnostih bila odlična tudi v Belem obroču. Iz prakse vam zagotavljam, da orje teško ledino. kO OMENIŠ bELI OBROČ, SE LJUDJE OBRNEJO STRAN? To sem doživela na ulici, ko sem iskala Društvo! Žalostno? Ali se ljudje iz naslonjačev in s sanjskimi službami, sploh zavedajo nasilja v družini in v družbi, pri čemer so naši otroci najbolj izpostavljeni! Ne bom opisovala svoje zgodbe, ker sem srečna, da sem ostala živa in da imam prekrasno hčerko, ki jo lepo vzgajam. Zato sem hvaležna društvom, ki pomagajo, ker so Centri za socialno delo leni – premalo aktivni. Predvsem pa, imajo zagarantirano plačo in nobenega pravega nadzora. Kar zadeva družbenih odnosov in nasilja, poznam tisoče zgodb. res je, da so ženske dostikrat krive in včasih tudi izvajajo nasilje nad partnerjem in posredno morda nad otroci. Od 100 primerov nasilja, je morda takšnih primerov 15. V glavnem pa je tu posrednik alkohol in socialna izključenost. Na splošno lahko napišem, večinoma so to primeri, kjer so moški pobudniki nasilja iz bilo katerega vzroka (morda zadostuje že izguba zaposlitve pri partnerki, naveličanost v vez, problemi pri vzgoji otroka ali kaj drugega). verjemite mi, nekateri so strokovnjaki pri izvajanuverbalnega psihičnega matretiranja, da ne govorom o fizičnem nasilju, za katerega pa itak ni opravičila. Pišem na splošno, družba je v boju, pa v ekonomski krizi krivična do žensk, žrtev nasilja, ker jih obravnava drugorazredno. Vam razložim, ko iščeš zaposlitev, lahko z 8 ali 9. stopnjo ali 1. stopnjo izobrazbe, je tudi naslov bivanja pomemben. Če je ta naslov Varna hiša li MD, avtomatsko v očeh kadrovnikov lahko iščeš službo za 2 stopnje manj od izobrazbe, ki jo priznava univerza, brez da bi obrazložil svojo situacijo. Je niti ne rabiš, ker vsi iščejo v množici prosilcev profesionalni, najboljši kader. Takšna je pač ekonomija in kriza brezposelnosti omeji čut človečnosti, solidarnosti in humanosti.
    Pozdravljam donatorstvo, društva in vse, ki kaj naredijo za žrtve nasilja. zavedajte se, da smo vsi samo ljudje, da lahko preživimo in funkcioniramo, samo drug z drugim in s sprejemnajem drug drugega, vsi smo sposobni, vsem je potrebno dati možnost za uresničevanje sposobnosti.
    Moj komentar je podkrepljen na osnovi razmišljanj in lastnih izkušenj. Vesela sem, da je Vlasta bila predlagana za Slovenko leta, posega namreč v tista najbolj, večno pereča kritična vprašanja družbe in kar je najpomembnejše, zavzema se za šibke in tiste, ki so najbol potrebni njene pozornosti. Je človek z dušo in profesionalnostjo, ki mora najti odsev, odmev v naši družbi.

  9. ljubica

    razumem vaše pisanje, a vaši prošnji ne morem ugoditi iz enostavnega razloga, ker pišem nepristransko resnico….. nimam pa namena si dovoliti vam apelirati, da prenehate pristransko hvaliti gospo Vlasto, čeprav svoje mnenje podajate na mojem blogu….razumem pač svobodo izražanja vse dokler je v mejah bontona in etike izražanja in jo posledično dopuščam ne glede, če se mnenje razlikuje od mojega….nenazadnje je smisel ravno v raznolikosti….lepo pozdravljena…

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *