Pomlad naslad

Na Obali je pust, sodeč po dnevnih temperaturah zadnjih dni, že pregnal zimo. Palme na promenadi poglavarja Istre so sicer še vedno nič kaj modno oblečene, zato pa tista naravna narava ponuja očesu bistveno več. Cveti. Vse cveti. Morje sicer še ne, zato pa izbora na kopnem ne zmanjka. Tudi najbolj nemaren opazovalec najprej registrira, da cvetijo – ceste in pločniki. Celo v centru mesta. Kar je seveda dobro. Zaradi slalomskega manevriranja vozniki nimamo časa gsm-ati, zato ker roka skače na stegna sopotnice. Luknje pač. Kolesarji in pešci pa uživamo brezplačne treninge za Iron man/a. Z malo sreče se lahko celo brezplačno stuširamo na sprehodu, za kar gre izjemna zahvala voznikom, ki so prepričani, da so luže na cesti narisane. Priznam, da tudi mene… inspirirajo te oblike luž, pa kaj, ko ravno takrat noče biti nobenega pešca. Sploh ne tistega, ki je malo prej vozil avto.

V moji soseščini, ki je sicer v, čeprav obenem urbanem, zelo naravnem okolju, je pravo navdušenje prepoznati prve spomladanske rožice.

Sosed ima zvončka, drugi sosed tudi, tretjemu pa se ni še dovolj razvil, da bi lahko rekel, da ga ima. Imajo pa zato, kot bi se zmenili ali čudež aktivirali, njih boljše polovice – trobentice. Do nedavnega sem sicer živel v prepričanju, da sta zvonček in trobentica v simbiozi, ampak tole zdaj pa mi je vseeno malo čudno. Bolj kot trobentice trobijo, bolj cvetijo in se bohotijo v višino in širino. Mislim pa, da tem sodobnim zvončkom to ni ravno po godu. Drugega razloga ne najdem v utemeljitvi, glede na to, da zvončki kar visijo.

Sem pa opazil, da imajo sedmi sosed, pa peta in deveta soseda – vijolice. Zgledajo sicer pristne in prav domače. Ampak mislim, da so vseeno malo prezgodaj zacvetele. Sumim, da se nekatere verjetno sploh ne bodo razvijolčile. Sosedov kuža Repi je namreč izjemno posesiven in po soseski markira svoje ozemlje vsepoprek. Kar je po svoje tudi dobro, ker drugače ne bi nikoli videl rumene vijolice pridobljene brez konzervansov.

Sem pa med kolesarjenjem opazil, da so začele cveteti tudi – ženske. Nekatere so res prave premikajoče cvetke, katerim manjka le še lenta z napisom “Utrži me !”. V Braillovi pisavi seveda. Saj ne mislim zagovarjati domačink, ampak takšne cvetke so na Obali na ogled v tem času predvsem iz kontinenta. Kar je razumljivo. Tam pomlad zamuja.

Sploh pa, kako bi izgledale “gospodične”, kjer najprej zavohaš parfum, ki povzroča resne toksične težave, potem dolgo nič in čez 50 metrov evo ti nje, z dekoltejem na dvojčkih, zaradi katerih bi večina moških takoj želela postati terorist, izbočeno zadnjico zaradi katere bi nekateri moški takoj prestopili v profesionalni Wrestling, dolgimi črnimi lasmi, da moškega takoj zagrabi uporabiti Samsonovo hibo, pa ustnicami ko ti že ob pogledu nanje postane tesno, no, kako bi takšna frača izgledala sredi brozge sivega snega v mestu na kontinentu ?! Prav imaš. Za jo takoj skidat.

In ker te prinašalke pomladi to vedo, pridejo svoj cvet razkazovat na Obalo. Tukaj smo fantje pridni. Vsaj po večini. Jaz sploh. Kidanja nismo navajeni v nobeni obliki, vrtnarjenje pa nam je itak v zibelko položeno. In zato se zelo in radi posvečamo spomladanskim rožicam, sploh tistim iz kontinenta, ki na Obalo pridejo vse premražene in so seveda nujno potrebne. Tople klime.
Pomlad poganja, pomlad razganja, pomlad brsti, pomlad valovi. Čeprav ni moja priljubljena, jo imam rad. Ker je nemogoče jo ne začutiti globoko v pljučih, iskri oči in nasmeha, ki razvedri.

Vseeno pa – še raje imam tisto pomlad, ki jo kdo nosi in deli čez celo leto. Tako pač je, ko se različni, čeprav isti, najdemo.

Don Marko M

11 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Pomlad naslad

  1. Je meni tudi pasalo to martinčkanje.Na dekolteje in kiklco pa bom še nekaj dni počakala.Moj medo ima raje če nimam čisto pobritih tačk. 🙂

  2. Lepo, da so vsaj nekateri v tej deželi vajeni vrtnarskih del, ki bi jih lahko prinesli tudi na štajersko.

  3. Hja, pomlad je ja. In je kaj videt na cesti in zraven nje. 😉

    Hm, Ivonca, pri nas smo imeli delovno akcijo – zdaj pa lahko nekaj dni nosimo kiklco. Medvedi smo pozimi kar malo leni, kar se tiče kikl.

  4. Špelca,pri nas imamo delovno akcijo vsak dan,ker v službi nosimo halje.Pod haljo pa modro belim rožicam nič viška garderobe ne paše mi je enkrat rekel Don.Moj medo doma pa ni nič len ko vidi mojo kiklco. 🙂

    Mucek,pa ti nisi priden.Ti si navihan lump.Tako si opisal tisto ‘gospodično’ da bi jo še jaz napadla. 😉 🙂

  5. Ivonca

    odločno zanikam, da sem navihan lump….ko spim mislim…. 😉
    tisto opisano gospodično bi mogoče tudi jaz “napadel”, če bi imela na sebi toliko obleke, da bi imel kaj slačit, pa če bi ji ukradli parfume in šminko pred uporabo….tisto poudarjeno ritko in ustnice pa bi že kako uporabil ob pomoči priročnika “Kaj in kako naj s tem počnem?!”….. 😉

  6. Elizabeth

    pa ti se verjetno hecaš….tukaj na Obali imamo moški po večini sindrom istrskega avtohtonega osla,ki je sicer zgolj le za stopnjo bolj nadgrajen kot črnogorski….kar pomeni le, da imamo že v genih umetnost (po)čakati, da kontinent pride na Obalo, namesto obratno….kar je, verjemi, mukotrpno delo….ja, vrtnarjenje je zahtevna reč….ampak za rožice se potrudim(o), ker smo ekološko osveščeni…. 😉

  7. Hja, če je treba službeno nosit kiklco in haljo, pa je že treba kosit vsak dan.

    don, samo tele s kontinenta so pa res revce, če pridejo na Obalo vse premražene … Boste morali moški z radiatorji hodit naokoli, da jih boste pogreli.

  8. O, pomlad. Meni je najljubša. Da imate že tako pomladno pri vas. Moram priti spet enkrat dol. Vonj morja me vedno poživi. 🙂

  9. Špelca

    nič sekirat….važno je, da je še vsaka kontinentalka, ki je prišla na Obalo, ob vračanju že bila nastavljena na delovno temperaturo…. 😉

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *