Trafika v kiosku

Ko se odpravim v trafiko nabavljati tisti zavitek modre barve, na katerem piše – “Kajenje lahko škoduje spermi in zmanjšuje plodnost” se vedno naredim malo francoza. Ker, glede na to da sem, kot zmeren, a strasten kadilec, že ustvaril štiri potomce in potomke, ne upam niti pomisliti, kaj bi bilo šele, če ne bi kadil. A ne bom tokrat o kadilski diskriminaciji, temveč o tistih, ki tobačne izdelke prodajajo. O trafikah. Lahko bi sicer rekel tudi o kioskih, a sem glede tega bil in sem še vedno v dvomih. Pri… omembi trafika mi je bilo pač že od nekdaj samoumevno, da gre za prostor, kjer si lahko kupimo časopis, tobak, žvečke. Pri kioskih pa se je treba že vprašati, za kakšen kiosk gre – z zelenjavo, pijačo, bureki, informacijami, itd., čeprav je seveda lahko tudi časopisni/tobačni.

Sicer ne vem, koliko se večini slovencev vsaj sanja, a slovenski avtorski možgani so tisti, ki so ustvarili svetovno znani in spoštovani K67. Saj veš, to je tisti kvadraten a oglati kiosk raznih barv, v katerem pa v naši podalpski praktično ne moreš več kupiti časopisa, lahko pa ponekod še burek in ostalo.

Moram priznati, da so se mi kioski K67, ki so sicer danes še najbolj podobni tistim iz Telebajskov, prikupili že v otroštvu. Kar je po svoje lahko razumljivo, glede na to, da jih je bilo povsod dovolj in vsake druge oblike so proti njemu izgledale kot en kup nesreče. K67 je enostavno bil simpatičen v svoji posebnosti. Neka čudna energija je sevala iz njega oblin. Takšna nalezljiva.

Za nas mulce je bil sploh praktičen, saj si lahko, kljub svoji meter in žilet višini, stopil na polico spodaj in pogledal prodajalki v oči. Če si se v polnem adrenalinu in pomanjkanju zavor na kolesu obregnil obenj, se to ni poznalo ne vozniku ne K67. Pa še tako lepo se je dalo kolo prisloniti nanj.

Ko sem iz naše vasi najprej začel potovati po naši podalpski, sem opazil da premore K67 še druge kombinacije barv, razen tiste naše vaške rdeče bele, pa tudi dimenzije in oblike so bile po potrebi drugače skombinirane. Kot lego kocke. Kasneje sem jih videl še po celi jugi in tujini. A priznam, da se mi takrat niti ni sanjalo, kdo je avtor.

Po pravici sem se o avtorju začel zanimati pred dobrimi dvemi leti, ko so K67 trafike začeli zamenjevati z nekimi črnimi robustnimi pravokotniki ostrih robov, ki na določenih lokacijah res kvarijo estetski videz okolice. Ampak to bi še nekako preživel, glede na to, da so Koper arhitekturno oblikovali vsak po svoje in točno tako danes tudi izgleda.

Problem je nastal, ko sem prvič stopil do te “nove” podobe trafike. Če sem se prej pri K67 brez vsakih naporov približal plačilnemu okencu, je to zdaj postal pravi alpinistični podvig. Sprednji deli so namreč tako izbočeni, da bi moral imeti roke Spidermena, da bi lahko plačal in prevzel kupljeno brez vsakega napora. Črta zasebnosti je seveda odpadla, če pa dežuje ti mokrota ne uide. Nič praktičnega nisem našel, žal. Ne prepriča me niti morebiten klic po sodobnosti.

Sem pač ljubitelj eksotike, kar K67 nedvomno je bil, je in kot kaže še bo. Vse od tistega leta 1966, ko ga je, zdaj že legendarnega, naše gore list oblikovalec Saša J. Mächtig predstavil širši javnosti. Od rojstva dalje je K67 žel mednarodne uspehe in jih še danes. Postal je nekakšna modna ikona trafik, kioskov, ki je bil že leta 1970, pod okriljem muzeja moderne umetnosti iz NY, uvrščen v zbirko dizajnov 20. stoletja.

Očigledno je, da ima K67 vse dispozicije določenega kulta, ki je temeljito zaznamoval to področje in obdobje. In v naši podalpski mu, kolikor mi je znano, to spoštljivost izrekajo zgolj v prestolnici, kjer se bo nekaj kosov ohranilo za oglede tudi bodočim generacijam.

Bo pa zagotovo K67 še vedno žel simpatije tudi drugod po svetu in prav čudi me, da naši veljaki ne znajo izkoristiti takšno nesporno slovensko kakovost za pravo promocijo slovenske sodobne zgodovine. Ker, res ne vem, s čim se je še lažje promovirati, kot z neko prepoznavno dediščino, ki je že krožila po svetu.

In takšnih inovatorskih avtorjev, kot je Saša, imamo v naši podalpski lepo število. Imamo pa še več tistih, ki to niso, so pa  “pristojni” za ocenjevanje kakovosti takšnih. Kako pa znajo ocenjevati, pa izvemo potem, ko v tujini plačujejo mastne milijone za razne Pipistrele in podobne in to samo zato, ker so pri nas v začetni fazi ocenjeni kot netalentirani. Ampak to je že druga zgodba. Grem zdaj do “moje” trafike po tobak, kamor zahajam že leta. Trafike, ki sicer ni ne K67, ne ta novi dizajn, je pa nekaj posebnega zaradi ljudi, ki v njej delajo.

Don Marko M

Moderna trafika v Londonu vir: Cristobal Palma para Dezeen

Moderna trafika v Londonu vir : Cristobal Palma para Dezeen

K67 v svoji krasoti

K67 v svoji krasoti

Deli:

7 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Trafika v kiosku

  1. Mucek,še dobro da si napisal ker ne vem kdaj bi vedela,kako se kliče ta k 67.Tej novi meni tudi niso všeč.Zgledajo kot ribja konzerva.Če pa teh k67 ne bo več kot trafika bom pa hodila v tiste ki bojo kupovat burek. 😉 🙂

  2. Hehehe, mene je pa tale zapis vrgel 19 let in nekaj mesecev nazaj, ko sem svojemu dragemu v Beograd poslala katalog trafik in kioskov – njegov brat je imel namreč resne namene kupiti kiosk, v katerem bi prodajal nimampojmavečkaj, vem pa da ni šlo za časopise in cigarete. Potem pa je vojna vse uničila.

  3. Oh, ja. Kako lepe spomine si mi obudil s tem zapisom. Nisem pa vedela, da se tem “hiškam” tako reče. Vsekakor pa jih modernejše različice nikakor ne morejo nadomestiti. Čeprav so slednji z vidika prodajalcev morda priročnejši – več prostora, boljša izolacije preko zime ipd. Kljub vsemu ti barvni posebnežni pri meni ostajajo v lepem spominu. 🙂

  4. Plujem

    saj….zdaj jih boš lahko ponekod še videla, predvsem v Lj zaščitene barvne spomeničke, mogoče celo v obratovanju…. 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *