Ko sem gledal dvorano Tivoli, kako poka po šivih od zasedenosti, sem imel občutek, da bi tako nabito izgledala tudi če bi bilo še enkrat toliko prostora za občinstvo. V isti sapi pa sem se spraševal, kateremu slovenskemu (samo)oklicanemu  zvezdniku bo kdaj, tudi v spremstvu številnih gostov, uspelo Tivoli napolniti do te stopnje. Ker štejejo zgolj dejstva in dokazi, zdaj dvoma ni več. Šow Slovenija ima talent je do dna potopil vse konkurence, obenem pa postavil neke nove kriterije šow biznisa v naši mali podalpski. Kar je sicer dobro, čeprav obenem malo žalostno, da je ta presežek (spet) dosegla tuja licenčna oddaja. Na POP tv pač ne premorejo… lastnih avtorskih možganov tudi za tako res enostavne stvaritve, kot je koncept SIT-a. In tako bo poslej v nedeljah biti spet doma še manj zanimivo, čeprav, vsaj meni, nikoli niti ni bilo.

Svoje prvo mneje o SIT-u in nastopajočih sem podal v svojem zapisu po gledanju druge oddaje. In do včerajšnjega finala sem vse vmes brez vsake slabe vesti preskočil. Ne vem sicer, koliko naj bi zaradi tega izgubil v dopolnjevanju splošne razgledanosti, a sodeč po pisanjih blogerskih kolegov ne kaj dosti.
Za finalni večer pa sem si že vnaprej določil, da si ga moram ogledati. In ja, bilo je kaj videti. Nastopajoči talenti, čeprav amaterskega statusa, so na odru v polnem zamahu in profesionalnosti odčitali lekcijo slovenskim profesionalcem. Tako na umetniškem, plesnem, pevskem in kreativnem področju.

Naenkrat je postalo jasno, da so vse cene slovenskih “profesionalnih” plesnih koreografov in glasbenih izvajalcev zelo precenjene. Postalo je jasno, da imamo, po večini, sposobno mladino, željno in sposobno dokazovanja svojih avtorskih stvaritev, ki mirne duše parirajo najmanj evropski konkurenci. Enostavno moramo biti ponosni na njih. Ne le na finaliste, ampak na čisto vse, ki so zbrali pogum, verjeli vase in nastopali v izvedbah SIT.

Potem, ko so včeraj svoj nastop izvedli vsi finalisti, sem svojo naklonjenost podelil pubertetniku Petru V. Najprej zato, ker je dojel, čemu je finale SIT sploh namenjen. Avtorski komad, katerega je predstavil, je bil, za slovenske razmere, odličen. In prepričan sem, da bi še bolje zvenel, če bi ga sproducirali kje v tujini. Vsekakor pa mislim, da v bodoče ne bo bolela glava samo slovenskih najstnic, ki bodo vriskale in lase pulile za Petrom, ampak tudi slovenske profi zvezdaše, katerim bo mali odnesel zajeten krog publike in seveda honorarja.

A kot prva največja zmagovalka SIT bo ostala zapisana mala Lina, ki je ganila srca. Priznam, tudi mojega. Princeska se je pač odločila, da bo zvezda in zvezdice so se ji tokrat pokrile na tej poti. Vsekakor je še dosti prezgodaj napovedovati nadaljno Lininio zvezdniško kariero in upam le, da sta oba njena straša spretna in pripravljena usmeriti malo Lino na trenutke, ko je ne bodo več klicali na vse možne konce, da zapoje. 7 let imaš namreč samo 1x.
Kakor obrčam lahko čez to prvo sezono SIT izrečem zgolj pozitivno. Kar bi za nastopajoče itak vedno. Če bi se že lotil kritiziranja bi to bilo na račun celotne izvedbe organizatorja. A ker je bilo licenci praktično ugodeno dobesedno, tudi v tem delu nimam razloga modrovati.

Edino, kar me je res zmotilo je bilo to, da ni bilo javno prikazano oddano število glasov za vsakega posameznika. Če je bila ta poteza POP tv storjena zgolj zaradi zavajanja davčne službe, da ne pride do točnega nabranega zneska od glasovanj, jim je oproščeno. A le v tem primeru. Enostavno smo morali verjeti voditeljema, ki sta iz prejetega zapisanega lista prebrala najprej imeni dveh z “največ” prejetimi glasovi, malo kasneje pa še zmagovalko. Hm, kaj pa če so dejansko največ glasov prejeli All that ?

Don Marko M