Družinsko drevo

A veš, do kod segajo tudi najmanjše koreninice tvoje krvi, tvoje rodbine oz. familije ? Mogoče te zgodovina tvojih korenin zanima, mogoče ne. Ok, priznam, tega družinskega projekta sem se sprva lotil predvsem iz spoštovanja do mojega pokojnega očeta, kasneje pa tudi zato, da bodo lahko moji potomci to drevo negovali naprej. Na koncu sem ugotovil, čeprav konca ni, da sem bil prvi v familiji po očetovi in mamini strani, ki se je družinskega drevesa tudi temeljito lotil. A potem se je moja familija… po očetovi strani, čisto nalezla mojega raziskovalnega duha in družinsko drevo je začelo širiti svojo krošnjo v višino in širino. No, med “koncem” in “prvi” je poteklo dobrih 30 let. Od tega je bilo 29 samo mojih, ko sem, periodično, ker je pač v življenju treba tudi kaj za živet početi, vrtal in brskal na zajetnem koncu ozemlja.

Zadeva bi sicer lahko bila bistveno enostavnejša, če bi mi moja gospa mati hotela kdaj dati vsaj žarek upanja pri iskanju po očetovi strani, a te sreče od nje nisem bil deležen, ker pač še vedno, po neki ženski nepotrebni logiki, goji neke svoje zamere do mojega očeta. Ampak ne bom zdaj o zaviralcih v tem mojem projektu, ker je bilo vse skupaj, čeprav težko, v bistvu zelo zabavno, sploh v letošnjem letu, ko sem bil poplačan za vsa leta truda nazaj.
Ja, v tem letu so se v oblikovanju mojega družinskega drevesa zgodili zajetni tektonski premiki in zadevo pripeljali praktično do zaključka. Čeprav, zdaj mi je že jasno, da se družinsko drevo praktično nikoli ne zaključi, vsaj ne pri takšni zajetnosti familije, kot je moja. V oblikovanju DD pa sem tudi dokončno spoznal, čemu tisti rek, da kri ni voda. Res ni.

Moja pot raziskovanja, ki je bila včasih že na meji raziskovanj Indijane Džons, se je začela pri mojih 7ih letih. Leto potem, ko je moj oče zaključil s štetjem emša tukaj zgoraj in ga začel na novo odštevati tam spodaj. Dopuščam seveda tudi obratnost položaja.
Pri sedmih letih seveda nisem imel kaj prida možnosti zadani cilj osvojiti. Skrbno ga čuvati, negovati in iskati pot proti cilju pač. Po mamini strani sem polovico drevesa v bistvu zaključil že takrat, ker je njena stran familije v bistvu, že nekaj čez 200 let, korenine začela poganjati tukaj na Obali, v slovenski Istri.

Do mojega 15ega leta sem tako bil pač prisiljen na tem področju tavati zgolj po moji vasi, brez vsake pomoči, čeprav sta takrat že obstajala tako internet kot računalnik. A ne še v naši podalpski. Takoj po končani osnovni šoli pa mi je bilo, večno uporniško in kozorogovsko trmasto dovolj maminih puhlic in spokal sem od doma na samostojno pot. Trdno odločen, da dopolnem moje korenine in deblo po očetovi strani. Tudi to.
No ja, začetni zagon iskanja na samostojni poti sem moral kmalu shraniti za neke druge čase, ker mi ga je enostavno zmanjkalo ob delu in šoli. Je pač bilo treba plačati najemnino, hrano, obleko in še šolo. Vmes sem skočil še v JNA in tam preživel zaenkrat še vedno najlepše leto mojega življenja samskega statusa.

Po vrnitvi pa se je začelo bolj resno. Še vedno namreč nisem prišel do izhodiščne točke, torej do kraja groba mojega očeta. Tako sem obiskal uradne registre na enotah in po temeljitih pregledih bil – spet na začetku. Noben register na Obali namreč ni beležil dneva smrti mojega očeta, kakor ne kraja pokopa. Zmeda je bila tako popolna, da sem na trenutek pomislil celo, da je še živ. Čeprav mi je kar nekaj ljudi, ki so ga tako ali drugače poznali, zagotovili, da je pokojni. Nekateri so mi celo opisali dve osebi, ki sta bili ob njem pred smrtjo in kateri bom zagotovo še obiskal. Ampak uradni podatki so kazali drugačen pogled.

Edini podatek o njem, katerega sem tako imel še vedno nedvoumno zapisanega, je tako bil in ostajal tisti njegov rojstni kraj v mojem rojstnem listu. Logično je bilo torej, da spokam na urade v tistem mestu, a pojavil se je velik problem. Na Balkanu se je začela v vsej svoji strahoti razvijati, povsem nepotrebna, državljanska vojna. In po tv so kazali posnetke bombardiranj tudi rojstnega kraja mojega očeta. Pot sem preložil.
In pred par leti, ko sem končno spet zložil vse potrebno za na pot, je tisto sončno spomladansko soboto potrkalo na moja vrata. Pred vrati pa je stala – moja sestrična. Po očetovi strani. Pripotovala je iz čisto drugega konca Balkana, ker ji je njena prijateljica v Izoli povedala o mojem projektu. Ta njena prijateljica je bila z njo in takrat sem jo prvič videl, našla pa me je…no ja, na Obali spet nisem tako neznan, da me ne bi mogel najti, kdor me išče.

Če bi hotel vsa ta leta teh mojih dogodivščin v tem projektu zapisati, potem bi bila ena zajetna knjiga premalo. Zato tukaj krajšam. Finale oblikovanja drevesa se je itak zgodilo ravno letos poleti, ko so drevesu začeli pristopati še preostali člani familije po očetovi strani in zdaj nas je čez 300, iz praktično vseh evropskih držav in Balkana, vključno z našo malo podalpsko seveda.
S skupnimi močmi smo tako prišli do zame osupljivega podatka, saj moje korenine po očetovi strani segajo 310 let nazaj. In zdaj je v to raziskovanje vpletena že cela familija, kar pomeni, da še ni konec. Ampak zdaj je to oblikovanje DD, s pomočjo cele familije, bistveno lažji in zabavnejši proces.

Še večji izziv se mi je pojavil, ko sem moral vse te zbrane podatke pač shraniti na eno mesto, torej narisati naše družinsko drevo. Kaj kmalu pa mi je postalo jasno, da, zaradi kompleksnosti podatkov, odpade verzija klasičnega grafičnega prikaza in zato sem na pomoč poklical – internet. Ki mi je, čeprav v plačljivi verziji, predstavil program družinskega drevesa, ki v celoti zadovoljuje oblikovanje baze, obenem pa lahko moji svojci tudi v drugih državah po Evropi dopolnjujejo drevo kar sami preko računalnika. Vseeno pa bom, ker imam pač rad določene tudi redno pred očmi, sprintal ta že kar zajeten plakat mojega družinskega drevesa.
Od tu dalje pa ga bodo dopolnjevali naši potomci, tisti, ki bodo to želeli seveda. Vsekakor pa sem prepričan, da nobeden od mojih potomcev zdaj ne bo potreboval toliko let, desetletij, da bi izvedeli, od kod, kdaj, kako in zakaj je bil njih nono in preostanek rodbine.

Seveda pa zgodbe tukaj še ni konec. Zdaj sledi še osebno spoznavanje familije po očetovi strani, torej tistih, katerih še nisem osebno  spoznal, čeprav smo že na liniji. Kar pa pomeni, da se bom končno lahko najprej zahvalil na grobu mojemu očetu, da me je ustvaril in mu predstavil moje, torej tudi njega potomce, potem pa gremo družinsko na popotovanja do ostalih članov familije po Balkanu in Evropi.
Če še nisi, pa nameravaš oblikovati svoje družinsko drevo, potem ti privoščim bistveno lažjjo pot, kot sem jo sam preživljal. In upam, da te bo cilj poplačal. Mene je. Najprej, ker sem, po očetovi strani, spoznal res iskrene in čudovite ljudi, mojo kri, ki so zdaj del mojega vsakdana. Za finale pa itak ni lepšega, kot iz leta v leto gledati, kako potomci skrbijo, da drevo raste in se širi v svoji bujnosti – en list odpade, dva nova zrasteta.

Don Marko M

2 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Družinsko drevo

  1. Jaz za moje korenine vem za štiri rodove nazaj več pa se mi ne da.Ti mucek pa si bil priden in sem vesela zate,da ti je končo uspelo to zložiti.Mi je všeč,da nikoli ne odnehaš.

Leave a Reply

Your email address will not be published.