Zgodilo se je, kar bi se že itak moralo. Odstop Dimiceve. O razlogih ne bom posebej, ker verjamem, da si se jih naužil/a v medijih v teh dneh, ki Dimiceve nikakor niso spuščali s prestola. Tudi to, kako bo zdaj Dimiceva odplačevala tisto bajno posojilo, katerega 90% slovencev lahko samo sanja me ne zanima, ker je to pač njena zadeva. Me bo pa zanimalo, če ji bo NLB dodala na ta račun kakšne nove bonitete. A nekaj mi je kristalno jasno – Dimiceva ni odstopila zaradi pritiskov medijev in javnosti, kot navaja, ampak zaradi tega, ker sta se preiskava in novinarska ‘vohanja’ začela spuščati tako globoko, da je obstajala vsa… verjetnost, da bi izvedeli še za cel kup vpletenih, tudi iz političnih vrst. Še vedno je pač lažje ponuditi Dimicevi še boljše delovno mesto v tujini v zameno za molk, kot pa tvegati nekaj ‘poštenih’ političnih glav.

Seveda je jasno, da je s to potezo Dimiceva avtomatično zaprla oči, ušesa, jezik in pero vsem medijem in ostalim državljanom, željnim opisovajna njenega statusa. Poslej je namreč zgolj navadna državljanka in je torej nima več nihče pravice drobiti o njenem premoženju, ne da bi ob tem izzival kakšno tožbo, tudi odškodninsko.
Čeprav ne razumem odstop Dimiceve kot iskreno dejanje kesanja, pa bi lahko vseeno bila za vzgled s tem dejanjem , odstopom seveda, vsem našim politikom, kakor tudi raznim tajkunom in moneyžderjem podjetij, kjer je država (so)lastnica. Obenem pa se mi dozdeva, da če bi obveljalo to pravilo, kar bi že itak moralo od 91ega dalje, da bi v slabem tednu ostali brez cele vlade in celega kupa moneyžderjem. Čemur itak ne bi nasprotoval.

Ampak ozadje te Dimic afere se mi zdi dosti, dosti globlje. Tako globoko, da me zdaj že res zanima, kdo se tako trudi rušiti sedanjo vlado, predvsem Barbiko in njega vodilni štab. Eh, saj ni dosti za ugibati – belo je pač belo in to ostane.
Reden bralec mojega bloga itak veš, da o naših politikih nimam sploh nobenega mnenja, pa naj gre za leve, desne ali tiste vse vmes. Kakor že vse se jih pač imenuje se vsak naziv zanje vedno konča z – isti.
Ne morem pa mimo dejstva, da toliko pritiskov, (s)podtikanj in raznih afer, kot jih doživlja v teh dveh letil vodilna garnitura res ne pomnim. Čeprav je res, da si večino teh zakuhajo kar sami. Ampak ljudje bi se morali zavedati, da je trenutno stanje v državi v enaki meri zasluga ali krivda tako Pahorja in njegovih, kakor Janše in njegovih.

Niti pod razno in še nikjer se nikoli ni zgodilo, da bi vlada, ki privija in zateguje štrik okoli vratu svojemu ljudstvu doživljala kakšno popularnost. Vse prej kot to oz. popularnost, da ta njih isti narod hoče brez pomislekov natakniti njim prej omenjeni štrik okoli vratu.
Dejstvo je, da je tudi naša podalpska, kot večina sveta, v neki recesiji, katero so seveda ustvarili mogočneži tretjega sveta. In dejstvo je, da se naši politiki zelo radi družijo z njimi. Pač nimajo svoje hrbtenice. Po 18 letih brezglavega in neodgovornega zapravljanja naših politikov je pač nastopil trenutek resnice. Resnice, katere plačilo sedaj naši politiki valijo na vse nas, čeprav so prej veselo zapravljali brez nas.

Da bi se rešili iz tega dreka nam je pomagala tudi EU, naša nova mati. Ali mačeha. Vseeno. Za denar, kupe denarja, katere nam je namenila je jasno poudarila, da je namenjen izključno financiranju gospodarstva, torej novim delovnim mestom in tako odpravljanju nejevolje med ljudstvom.
Ampak naši politiki so ocenili, da so slovensko gospodarstvo zgolj in edino – banke. In vsa nakazana sredstva usmerila v pretežno NLB. Ljudstvu pa pihnila na dušo, da bomo vsi lahko deležni kreditov, ugodnih kreditov, tako navadni smrtniki kot podjetja. Nekaj podjetij je, začuda z deležem države, res dobilo ugodna posojila.

Ogromna večina državljanov pa spoznanje, da tista tako opevana posojila ne bodo zapustila bank. Razen, če se pišeš Simona Dimic ali kaj podobnega. Prav vsi pa smo, hočeš nočeš, dobili možnost dokapitalizacije NLB. In predsednika vlade brez desne roke. So what !

Don Marko M