Vozi me vlak v daljave….

Vse se je začelo tistega davnega 1821, ko se je Anglež George Stephenson, danes znan kot oče železnice, lotil gradnje prve prave železnice od Stocktona do Darlingtona. V bistvu je železnico v določeni podobi, katera je bila  v rabi, predvsem rudarjem že od 16. stoletja, temeljito poosodobil in dodal lokomotivo ter vagone. Oni dan, ko sem se z vlakom  spet zapeljal iz močvirja do morja, sem se zalotil, da bi lahko malo spletnega firbca nasitil glede železnice. In sem. Kombiniranje pogleda na okolico polne narave, brez vsakih drugih znakov življenja, katero je tema že priganjala k počitku, mi je godilo. Kakor tudi tisti famozni ‘tudum,tudum’, katerega so tiri občasno oddajali. Nameščen sem bil ravno toliko udobno, da bi me ta melodija tirov kmalu…. popeljala v svet sanj. Ja, še hitrost vlaka je bila prilagojena zimskemu spanju.

Od spanja seveda ni bilo nič, sploh, ker si imajo študentje na vlaku bistveno več povedati, kot na predavanjih, se mi je pa v zameno pričel vrteti film nekih let pionirstva, ko smo v osnovni šoli dobili nalogo narisati vlak. Tempera. Do takrat se z njim nisem vozil, čeprav sem ga večkrat videl na postaji v Kopru. Pač ni bilo potrebe, ker so itak z njim vsi prihajali k nam na morje.
Najprej sem sicer, tako kot praktično vsi v razredu, poskušal narisati takšno lokomotivo in vagone, kot na peronu v Kopru, ampak, ker je vse skupaj postajalo podobno nepodobnemu, sem obrnil list in zložil svoj futurističen vlak, ki je bil zelo podoben današnjim japonskim hitrim vlakom. S takšnim sem se pač hotel peljati nekoč.

In potem je moj vlak speljal. Izbran, da zastopa našo šolo, se je odpeljal na regionalno tekmovanje, odkoder se je zapeljal še na republiško, da se je končno parkiral na državnem (v Jugi) prvenstvu kao 10ih nadarjenih v Zagrebu. Zmagal sicer nisem, mi je pa vse to dvignilo rejting na šoli do te stopnje, da sem imel potem opravičeno marsikatero prešpricano uro.
Medtem, ko je svetloba iz kupeja skozi okno osvetljevala sneg ob progi in prvo vrsto dreves, mi je zavrtelo še v leta mlajšega mladinstva, ko smo z vlakom, s klapo, ‘jurišali’ po bratskih republikah. Za 1200 km do Dubrovnika smo se guncali 3 dni in 2 noči. Ampak na vlaku se je stalno dogajalo. Bife se ni praznil, sevdalinke harmonike so odmevale v skoraj vsakem vagonu, zakajeno pa tako, da bi še Titanik že po startu nasedel.

Ja, tudi vlaki niso več, kar so bili. Ko sem na tokratni vožnji vstopal na vlak, sem bil skoraj prepričan, da vstopam v iste vagone, kot takrat, le drugačne vsebine. Do konca me je potem dotolkel, na Pohorju expres, kar kelner v bifeju, sicer prava štajerska faca, ki mi je raportiral, da so vagoni stari čez 50 let.
Lokomotiva sicer ni izgledala kaj mlajša od omenjenih vagonov, ampak mene je naenkrat zanimalo, zakaj, tudi po 20ih letih svoje podalpske, še vedno vozijo lokomotive in vagoni še iz Juge. Potem sem zaključil, da to naši politiki, kot gospodarji Slovenskih železnic, to namenoma počnejo. Ohranjajo te potniške kompozicije namreč. Še kakšno leto tako, pa bomo naši turistični promociji lahko dodali slogan “Slovenske železnice – zvesti zgodovini !”

Ampak, kot mi je zagotovil njih vodja marketinga, ko sem pred kakšnim mesecem obiskal prostore SŽ v Laibachu, jim  potniški promet sploh ni  v interesu, ker ni profiten in ga imajo bolj ‘reda radi’. Posledična je tudi skrb za potnike, konkurence pa itak nobene.
Osebju SŽ, tako ob nakupu karte, kot kasneje na vlaku, sicer nimam kaj očitati na profesionalnosti, imam pa tistemu pametnemu, ki je določil ceno kart. Razlika med ceno 1. ali 2. razreda je bila nekaj čez 6€. Pa sem vprašal punco na šalterju, kaj več mi ponujajo SŽ, če izberem 1. razred, razen višje cene. “Kako to mislite ?”, me je rahlo zmedena pogledala. “Hja, točno tako, enostavno”, sem ji odvrnil. Ni imela dnevne forme razlag. Na vlaku sem potem osebno videl zakaj. Ker ni razlike, razen v tistih 6€.

Hitrost pa je itak posebno poglavje SŽ. Medtem, ko potniški vlaki po EU, Japonski, sploh pa zadnji tehnični čudež Kitajske, ki bliskne s hitrostjo 416 km/h, prevozijo že 100 km, se vlaki SŽ komaj dobro premaknejo iz mesta. V resnici te SŽ od Lj do Kp (140 km), tako kot pred 50 leti, še vedno vozijo polni 2 uri in pol. In čeprav tuji strokovnjaki zagotavljajo, da bodo že čez kakšno leto Maglevi brzeli tudi do 700 km/h, sam upam, da bodo do takrat vlaki SŽ šibali vsaj 100 na uro, ker če ne je bilo 20 let ‘samostojnosti’ res škoda časa.

Sicer premorejo SŽ tudi nekaj sodobnejših Siemensovih vlakcev, ki pa so sodobnejši zgolj zaradi grafitov, ki jih krasijo. Hitrost opravljene poti je enaka tistim muzejskim eksponatom in če moraš slučajno sedeti več kot 20 km na tistih sedežih, ti fizioterapija ne uide naslednji dan. Za tiste grafite po teh vlakcih pa me res zanima, kako risalcem uspe posprejati cel vlak, nekateri so celo prave umetnije, ne da bi jih sploh kdo od SŽ opazil v tistem nekaj urnem početju.
Imajo pa vlaki SŽ seveda, tako kot vse na tem svetu, tudi dobre plati. Meni je recimo všeč to, da poleg naravnih lepot in življa, katerih iz ceste praviloma ne vidiš, opazujem tudi zadnje strani hiš blizu proge. Če so že nekateri sprednji deli hiš, z dvorišči vred, na videz urejeni, ker je pač spredaj cesta, so pa tej zadnji, sicer vidni zgolj iz vlaka, kot bi jih atomska bomba zlagala. Ja, dva obraza res obstajata.

Tako počasen vlak, kot ta od SŽ, je dober tudi za otroke. Starši se jim namreč lahko takrat, tudi takrat, povsem neobremenjeno od ostalega prometa, posvetimo v dialoge in ostale poučno zabavne dogodivščine. Z mojo malo Carico sva to že večkrat preizkusila in preverjeno deluje.
Vlak jo dobro odnese tudi kot redno prevozno sredstvo za službo, čeprav nismo preplavljeni s podzemnimi železnicami, kot v tujini. Prihranek prevoza v primerjavi z avtom, je več kot opazen, poleg tega ni skrbi v mestu za parking, pa še ekološko se tako obnašaš. Predvsem pa vlak ne pozna dolgih, čakajočih in polžje premikajočih se kolon. Je pa res tudi, da prehitevati ne moreš.

V začetku 19. stoletja smo tudi na Obali, za dobrih 30 let, imeli ‘svojo’ železniško progo, imenovano Parenzana, kar je italijanski prevod za Poreč. Proga je potekala od Trsta do Poreča, ker pa je zaradi visokih cen vozovnic služila predvsem višjemu sloju, jo je vseskozi najedala nerentabilnost, do zaprtja. V tisti spomin sta v Kopru in Izoli še vedno razstavljeni lokomitivi in vagoni tistega obdobja, sama trasa proge pa je danes spremenjena v Pot zdravja in prijateljstva, katero radi uporabljamo pešci in kolesarji.
In potem mi je postalo jasno, da se bom moral, za izpolnitev tiste pionirske želje katero sem naslikal, odpraviti najmanj v Francijo, če že ne na Japonsko ali Kitajsko, če bom hotel še v tem življenju doživeti pospeške vlakov nekih drugih dimenzij. Pa bom, ker čakati na ta trenutek v naši podalpski je še najbolj primerljivo trenutku mojega vstopa v penzijo, kar pa je, sploh po morebitni novi zakonodaji, predaleč. Sploh pa, čeprav obožujem eksotiko uhvati ritam stila, se posebnim adrenalinom ne mislim odpovedati. Sicer pa ima tudi tista ‘vozi me vlak v daljave’ svoj pomen….čuču…

Don Marko M

Legendarna Gomilka, ki je drugod že muzejski eksponat je pri nas še vedno polnega delovnega urnika. Vir : grega

Pa še malo nikoli uresničenih slovenskih železniških sanj – kitajski CRH, ki je leta 2010 z hitrostjo 420 km/h postal najhitrejši vlak na svetu. Zaenkrat. Vir : chinatravel.com

 

Deli:

10 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Vozi me vlak v daljave….

  1. Po vsem prebranem imam srečo, da vlak ne vozi do Debelega rtiča in tako moja dobra volja ostane neokrnjena 😆

  2. Jaz ne bom več razmišljala o vlakih. Zdaj sem namreč dva dneva in hotela napisat, kako sem se celo srednjo šolo in faks vozila pa kaj vse sem doživela na vlaku, pa ne bom. Smotan si 😉 Zakaj? Ker si o vlakih nekaj napisal …

  3. Mucek,kaj takšen nohtar si bil v šoli? 😉 Jaz imam vlake tudi rada še ko sem kot otrok s starši vozila v Srbijo in nazaj.Vedno je bilo doživetje.Se spomnem,da so bili kupeji zadimljeni kot komora za dimljenje mesa,danes je pa no smoking.Nazadnje sem se peljala z vlakom lani službeno v Lublano.Avtobus sicer prej prepelje je pa dražji in ne moreš se po njemu sprehajati gor dol,kot na vlaku,kar je zame bolje,ker ne morem biti na miru niti sekunde. 😉 🙂

  4. Don,mogoče kitajski vlak iztiri pa pristane na naših tirih.;)Kot si rekel,za v službo je vlak pravi.Čeprav imam avto se v glavnem vozim z vlakom v službo teh 30 km do Ljubljane.Časovno pridem v glavnem celo prej sploh ko se zabijejo kolone iz obvoznic proti centru.Če bi bil na vlaku še prostor za kolo potem bi ga vsakič v službo s seboj vlačil in iz vlaka samo na kolo skočil pa v službo.Pri nas se igramo tudi družinske izlete z vlakom vsaj dva krat letno in mulariji je takšen sprehod zanimiv.V Sloveniji gre vse bolj počasi,vlak ni izjema.Lp

  5. noah

    ja, imaš srečo, da so italijani tistega 1935 lepo spakirali tračnice Parenzane in jih poslali v Etiopijo….ampak ti itak opališ iz Izole čez zaliv do Debelega rtiča in to brez čelade…. 🙂

  6. Špelca

    pa jasno, da sem (tudi) smotan….ampak če mi ti na ta način polaskaš, potem se počutim v hipu odmotan…. 😉
    ja sorcy no za zapis….ma, nič se ne bom finega delal – prav ti je, kaj pa zamujaš vlak…..sem ti že enkrat lepo rekel, da je treba narediti, ne pa misliti…. 😉
    ti kar napiši svoje dogodivščine….jih bom z veseljem prebral, ker bo sigurno povsem drugače kot moje…. 😎

  7. Ivonca

    haha, nohtar….pa sem ja, ko se kresnem s kladivom po prstu ali mi pade omara na nogo…. 😉
    veš, da je meni ta možnost sprehajanja po vlaku tudi super…..malo sicer pogrešam kadilnice, pa saj ima wc tudi pogled na naravo…. 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *