Prišel je tudi tisti dan “spomladanskega” čiščenja, namenjen selekciji poslikanih fotografij minulega leta. Tega opravila še pred kakšnim letom nisem imel, dokler nisem sprejel digitalizacije fotografiranja. Seveda ne obtožujem digitalizacije fotoaparatov, ker ima človek pač vedno izbiro pred odločitvijo…..

Kot ponavadi pa bo med temi, selekcije potrebnimi fotografijami, vsakega in vsega, le mene najmanj. Tako mi ne bo treba pucati tistih fotk v Adamovem kostimu, v katerem me je poslikalo kar nekaj pravih žensk za svoj osebni arhiv, katere predstavljam v nadaljevanju….

Vedno bolj sicer ugotavljam, da smo bili v času mojega otroštva mulci dosti bolj zaščiteni pred razno raznimi izpadi staršev v želji, da bi nas na vsak način, v vsakem trenutku in prav vsakem položaju poskušali stlačiti na fotografijo. Seveda pa še vedno ostaja vprašanje brez odgovora ali je bilo tako zaradi njih treznosti, lenobe ali ker so bili fotoaparati dokaj dragi, tisto klasično razvijanje fotk, katere so izvajali itak zgolj v temnicah, pa tudi ni bilo ravno poceni, pa še trajalo je kakšen teden, dva, preden so razvili slike.

Sploh se ne čudim, da so imele in imajo slike, ki so nastale pred izumom fotoaparata tudi vrtoglave cene. Redki so bili tisti, ki so slikanje obvladali in redki so bili za slikanje izbrani. Poleg tega pa so se mučili dneve, tudi mesece, preden so zložili na kup omembe vredno sliko.

Ne bom zdaj razlagal razvoj fotoaparata skozi 200 letno zgodovino, ker si to lahko tudi sam/a izbrskaš, bom pa o tem, da je bila fotografija nekoč dosti bolj cenjena kot danes.

Sam sem namreč še vedno ljubitelj klasične fotografije, po možnosti črno bele, za katero še vedno ponosno uporabljam analognega Zenita, katerega sem prejel v darilo že pred kar nekaj leti, čeprav se spomnim tistega trenutka, kot bi se zgodil malo prej.

To analognost fotografiranja pa obožujem iz večih razlogov. Prvi je nedvomno ta, da se digitalna fotografija ne more kosati po kakovosti z analogno. Za razliko od digitalnega, ko škljocaš vse povprek, si moraš za analognega vzeti čas izbire trenutka, tudi zaradi omejenosti dolžine filma. Predvsem pa je ta analognost užitek…..

In ja, mogoče analognost fotografiranja prehaja v fazo dinozavrov, a tudi v dragoceno neprecenljivost.

Fotografija je sicer po mojem še najbolj zadeva ujetega trenutka, torej ko praviloma ujameš tisti trenutek prej ali tistega potem, čeprav si hotel natanko tistega vmes. Ja, dragocen je tisti vmes.

Obenem pa ne verjamem več, da digitalna fotografija pove več kot tisoč besed, kar je sicer povsem upravičeno veljalo za analogno spočetje le te. Digitalna fotografija danes namreč omogoča vse preveč opcij obdelav, predelav in montaž tudi do te stopnje, da od fotografije ostane praktično nič izvornega, zato pa ostane dosti možnosti manipulacije.

Seveda sem tudi sam, kljub ljubezni klasično analognega fotografiranja, podlegel sodobnosti in klasiki dodal digitalnost točno zaradi prej omenjene praktičnosti, ko fotoaparat lahko spraviš v žep in se brez razmisleka razmetavaš s fotografiranjem v vsakem trenutku.

Ta možnost občasnega nekontroliranega fotkanja, dokler v enem jurišu ne pokuriš baterije do tilta, zna biti tudi sproščujoča in zabavna zadeva, a obenem tudi napoved nekega “mučeništva”.

Najprej je treba te fotke iz digitalca spraviti nekam, recimo v pc, če ne prej, pa ko je aparat nafilan do onemoglosti.

Ta del gre sicer še hitro skozi, če ti je le do tega, da vse skupaj nekam zmečeš. Ampak potem je treba te fotke pregledati, izbrati, brisati, shraniti…..

Ure tečejo. Praviloma dosti več, kot jih je bilo porabljenih za fotografiranje.

Ko sem zagledal številko nekaj čez 3000 fotografij minulega leta, katere sicer že ob prenosih nekako takoj popredalčkam po osnovnih kategorijah, me je kar malo minilo. Pa odkod vse to ?

OK, ene 100 sem sam poslikal, ampak preostalo je delo mojega ženskega harema, ki gre težko skozi dan brez vsaj 10 fotk “nikoli ne veš, kdaj prav pride”, katere si potem po mailu ali gsm izmenjujejo s sestrami, nonami, mamami. Sploh naše malčke morajo fotkati na vse načine in jih občudovati v izmenjavah.

Sam sicer v tem ženskem športu ne vidim nič posebnega ali normalnega, imajo namreč tudi še bolj travmatične in dramatične športe na zalogi, ampak, dokler vseh teh fotografij pri prenosih ne nosim sam osebno v vročitev naokoli, me tudi ne gane kaj posebej.

V dvo dnevnem pucanju sem seveda imel še največ težav pri izboru, kaj obdržati, kaj pobrisati. Lahko bi sicer šalabajzersko zmetal vse na kakšen nosilec in potem nekoč nekje izgubljal čas v iskanju med fotografijami, za katere bi sicer vedel, da so tam nekje, ne pa tudi kje, ampak to ni to.

In ko sem izbor po nekaj urah skrčil na 1000 sem mislil, da bo naprej lažje. A na tej točki se je komaj začelo še nekaj urno fino finiširanje do številke 500. In potem je bilo treba seveda še teh 500 razmetati po kategorijah in vse skupaj zapakirati v fotke datuma minulega leta. Potem je bilo treba izbrati še 50 tistih, ki so ugledale luč tiskanja, da so postale otipljive med prsti in polepljene v album. In potem sem imel že vsega poln penis…..

Ugotavljam torej, da je z digitalno fotografijo že za samo osnovo bistveno več dela in stroškov, kot analogno, kljub neprimerljivi kvaliteti v prid klasike. Pri klasiki pač film poslikaš in tukaj si delo končal, saj film potem odneseš v foto studio, kjer ti film razvijejo v fotke in jih potem samo prevzameš in se čudiš kaj si oz. kaj nisi naredil.

Zato bom poslej to zadevo digtalnega foto čiščenja zaupal v roke mojemu ženskemu haremu, seveda z isto kvoto krčenja števila fotografij in nekako se mi dozdeva, da bom med tem njih početjem lahko na miru in užitku obiskal svetovno nogometno prvenstvo v nogometu.

Ampak, kakor obračam so mi, še vedno in za vedno, najboljše in največ vredne tiste fotografije, katere poslika lastno oko in jih skrbno shrani v spomin nepozabnosti organa med ušesi.

Don Marko M