Zlatih 50 Rolling Stones – total sadisfekšn

Alora, ne pričakuj od mene v nadaljevanju neke hude glasbene kritike, polne nekih “strokovnih” izrazov, za katere še glasbeni kritik nima pojma, kaj pomenijo. Sodim pač med tiste, ki glasbo poslušamo s srcem. Torej, če srce zavibrira, zaigra in/ali zapleše ob določenem komadu, ne glede na zvrst, potem je to zame prava stvar. In Rolling Stones so zame eni od tistih, ob katerih mi srce zavibrira, zaigra in zapleše. Vedno…..

Ker rock’n’roll ni zgolj glasba, rock’n’roll je način življenja. In življenje je kot Rolling Stones, Rolling Stones pa življenje.  Prepletanje vzponov in padcev, zmag in porazov, veselja in žalosti, adrenalina, uporništva in romantike. In seveda, vsem lahko (po)kažeš jezik, ne da bi ob tem kršil moralo in bonton.

Ja, ta sloviti jezik. Brez dlak. Tako nalezljiv. Jezik, katerega nastanek je “zakrivil” John Pasche po navdihu Jaggerjevih ustnic še v 70-ih in ga tako naredil za najslavnejši rock logo vseh časov. Tako slavnega, da ga je letos londonski Victoria Albert muzej od njega odkupil za 63.194 evrov in ga uvrstil v svojo stalno muzejsko zbirko. Prave ideje so pač najdražje ravno zaradi svoje enostavnosti….

In enostavno so začeli tudi Stonesi. Tako enostavno, da Jagger še danes za tisto obdobje trdi isto, kot takrat :  “Ko smo Stonesi začeli si nismo mislili,da smo postavni – mislili smo da smo prekleto dobri!”. Samozavest serijsko. Če tako misliš o sebi, potem sploh ni pomembno, kaj drugi mislijo……

Kaj točno pa so si mislili tistega dvanajstega julijskega večera 1962 obiskovalci v klubu Marquee, na ulici Oxford Street 165 v Londonu, ko so na oder stopili Mick Jagger, Keith Richards in Brian Jones, niti ni več pomembno, ker je danes več kot jasno, da so Stonesi s tistim nastopom začeli totalno spreminjati podobo pop glasbe.

Spremenili so smisel glasbe, spremenili so modo, spremenili so pogled na življenje, spremenili so ljudi in podkurili vulkanu revolucije.

In brez usmiljenja  so spreminjali vseh teh 50 let. Z vsako izjavo, z vsako pesmijo, z vsakim koncertom, z vsako črtico, z vsakim decilitrom, z vsako grupiko, z vsakim dnem posebej in vsemi skupaj. In tako so, začuda še vedno živi, celo bolj živi kot večina mladincev. Tudi, ker je njih konkurenca že prej tako ali drugače postala nekonkurenčna.

Po zakonih preživetja v divjini sveta bi sicer morali biti že lep čas preživeti ali sploh ne več živeti, a namesto tega so živi bolj kot kdajkoli in že leta v preživljanju kulminacije kulminacij svoje kariere – Olimp je poslej njih last.

In veš kaj še posebej cenim pri Stonesih, poleg tega, da so prvi rock’n’roll band s 50 letnim stažem in še trajajo. To, da so drzni in predrzni, otroško navihani in primerno uglajeni, neobvezno v tem zaporedju, predvsem pa, da si vedno znova upajo sprejemati nove izzive in jim stlakovati svojo pot.

A to je bila njih vrlina, vrednota. Že od dne, ko je Mick Jaggerju prekipelo obračati svoje prazne žepe, iz katerih ni stresel niti za štruco kruha. Pesimist bi si zašil žepe in začel obračati hlačnice…..Ampak Mick….hja….Mick se je odločil zamenjati hlače v tiste brez žepov…..

Odločil se je postati rock pevec. In že od samega začetka “glasbeni poznavalski kritiki” še vedno trdijo ne le, da je Mick antitalent petja, ampak, da sploh nima pojma o petju. Niti o glasbi. Niti o plesu. Totalno zgrešen tip. Ampak oni so pač bili in ostali ugledni glasbeniki kritiki, med njih modrovanji pa je Mick Jagger postal največja rock zvezda vseh časov. Kaj bi šele bilo, če bi znal peti…..

Seveda pa Rolling Stones niso samo Mick, ampak skupek nepotešene prvinskosti harmonije rock’n’rolla, R&B in  bluesa, polnosti torej, ki še impotentne naredi super potentne. Mick, Keith, Charlie in Ron so v bistvu družina vitalnikov zrelih srednjih let, ki se medsebojno pozna do obisti. A medtem, ko je v času njih kariere razpadlo že na milijone družin, so oni še vedno družina. Evo, še ena njih (moralna) vrednota in izziv…..

Kar se mene tiče priznam, da me njih komadi zadanejo, tudi če nisem zadet, čeprav sem v in po njih zadet. Kriva za to pa je bila ženska. Kakopak. Angie. Bila je pač prva moja in prve so nepozabne. Še danes trdim, da ni prave ženske, ki ne bi razdala sebe v trenutku, če bi ji tip odpel ta komad. Ni mi sicer znano, kako se je odzval David Bowie, ko je Mick nažigal ta komad zaradi njegove in njegovi Angie, ampak hej – srečo je treba deliti.

Po Angie mi je naenkrat vse postalo jasno. Jano, da še nič ni jasno. In tako sem začel prebirati še njih ostalih preko 400 besedil. Ko sem jih prebral tudi 100tič, mi je postalo jasno, da sem jih prebral 100x  premalo. In zdaj mi je jasno, da lahko samo nekdo s takšnimi besedili v sebi pričaka Abrahama. Tudi 2x.

In tukaj na koncu se zgodba 50 zlatih večno nepozabnih let Rolling Stones šele začenja – ustavili so čas, ker potujejo skozi čas.

Don Marko M

 

Deli:

6 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Zlatih 50 Rolling Stones – total sadisfekšn

  1. Porabil si eno stran in povedal o Rollingih bistveno več,kot številni glasbeni kritiki,katere sem prebiral.Super.Peace 2 you.

  2. Markec,Markec.Sm že skor verjela,da ne boš nobenih težkih strokovnih izrazov uporabljal.Pol pa napišeš sto zgodb v eni in vmes še koamade prlimaš,da je zgodb še več.Morm še vse to povezat.:)Za to zaslužiš 10+ kot Rolling Stones.

  3. Jaz sem bolj Beatlovka samo si me zdaj prepričal,da bom bolj prisluhnila Rolling Stones da najdem pri njih vse kar si napisal. 😉 Samo zaslužijo vse Oscarje,da še vedno rolajo skupaj. 😉

  4. Jolanda tnx….

    Billy tnx….hja, res si nič ne morem…..

    Ivonca….daj, ne provociraj tukaj z hrošči….tukaj je govora o živih, kamnito čvrstih, legendah…. 😎

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *