Priznam, nisem si še čisto na jasnem, ali mora imeti človek za skok iz višine 39 km v prostem padu proti Zemlji zgolj prašnike slona, ali pa mora biti nor že izven vseh kriterijev psihiatrije. Mogoče pa kar oboje. Enivej, izstreljeni metek je končno dobil konkurenco v podobi Felixa Baumgartner in poslej se bomo lahko za prepoznavnost po svetu hvalili, da je Felix naš sosed. Skupnega pa ima naša mala podalpska s Felixom tudi prosti pad, le da je Felix že veselo na nogah…..
Po dobrem tednu bi or not tu bi je včeraj Felixu tudi vreme dalo zeleno luč in balon ga je povzdignil v nekaj urah na točko, iz katere ni imel kam drugam, kot da je začel rušiti človeški rekord prebijanja zvočnega zidu brez dodatnega pogona.
Kako zelo močno in neučakano je bil pričakovan ta podvig je tik pred začetkom še najbolje ponazorila Felixova gospa mati v izjavi : “Naj skoči že enkrat, da bo doma končno mir.”
Čeprav je bil prikaz dvigovanja in padanja Felixa iz roba vesolja v “neposrednem prenosu” z nekaj minutnim zamikom, predvsem zaradi morebitnih nebodigatreba nepredvidenih dogodkov, priznam, da sem občudoval in dihal s Felixom vsako sekundo. In nikakor si nisem mogel predstavljati, kaj se mu mota po glavi…..ali pač.
Ob 20.15 je bilo vsega padanja konec in to potem, ko se je najprej vzdignil na dobrih 39 km, da je potem lahko že po 41 sekundah navil hitrost preboja zvočnega zidu, a po teh dveh rekordih mu je v 4 minuti in 19 sekundah zmanjkalo za še tretji rekord najdaljšega prostega padanja in padalo se je odprlo.
Toliko let, ur priprav, za nekaj sekund veselja. Ja, vse lepo kratko traja. Vsekakor pa za človeštvo dovolj nepozabnih sekund in eden poglavitnih ciljev projekta, testiranje človekovih zmožnosti, je očitno odlično uspel.
Neustrašni Felix, ki je zaključil z izjavo, da je zanj bil najbolj vznemirljiv trenutek tisti, ko je stal na robu kapsule pred skokom – “Povem vam – ko človek stoji na vrhu sveta, postane zelo ponižen” – poti nazaj itak ni bilo, je torej doživel in izživel svoje sanje še za marsikaterega Zemljana in se vpisal v večnost. Ja, za izpolnitev svojih sanj moraš vanje iskreno verjeti. Tudi na meji norosti, če ne gre drugače. Svaka ti čast Felix.
A gremo mi zdaj na eno drugo, nič manj pomembno zadevščino. Podeljena mi je bila namreč…..Nobelova nagrada.
Zajebek, drage moje in dragi vaši. Čisti in totalen zajebek, vam rečem. Življenje je res polno presenečenj. Medtem, ko sem vso svojo energijo in razkošen talent usmeril v pridobitev Pulitzerjeve nagrade, ki me seveda čaka, me je, priznam, povsem nepričakovano zadela – Nobelova nagrada. Za Mir. Ker pravijo, da je to velika čast, sem počaščen.
Pa nikar mi zdaj ne bodi tako slovensko folklorno fouš za to, ker nimaš razloga. Letošnja Nobelova nagrada za Mir je namreč razdeljena na 500 milijonov koščkov, torej bi moral/a biti počaščen/a tudi ti, ker je namenjena tudi tebi.
Čeprav je tako, da se nagrade podeljujejo za ustvarjeno v preteklosti, je tokrat, kot je bilo lansko leto ob podelitvi le te Baracku Obami, povsem jasno, da nagrada ni podeljena za nazaj, ampak je sporočilo in obveza za naprej.
Tiste 60 letne utemeljitve za nazaj namreč nikakor ne morem kupiti, sploh ob upoštevanju, da sta se obe svetovni vojni začeli ravno na Evropskih tleh, kakor tudi še sveža in nedopustna morija po Balkanu. In Evropa v vseh treh primerih ni kaj dosti naredila za njih preprečitev ali neponovitev…..
Še več. V zadnjih letih, trdim umetnega, ustvarjanja krize, se Evropa spet in ponovno dokazuje z dejanji političnih, verskih in kapitalističnih eminenc, ki dihajo z roko v roki, da bolj kot kdaj prej pospešeno ustvarja in deli vse pogoje za masovne socialne nemire po Evropi.
Posledično je jasno, da je ta Nobelova podelitev izzvala v Evropi tipičen slovenski sindrom – delitev. Ja, končno nam je uspelo dati Evropi nekaj povsem izvirno slovenskega, namesto, da bi bilo obratno.
In zato sem se, da ne bi te podelitve zapeljal v komentar nekega paradoksalno sarkastičnega cinizma, raje odločil, da si bom to podelitev drugače razložil.
Zato sem si jo razložil kot poziv podeljevalcev evropskim politikom, tajkunom in cerkvenim vse prej kot dostojanstvenikom, da naj končno nekaj naredijo za Mir v Evropi. Naj ustavijo svoj pohlep, lakomnost, izkoriščanja in teptanja človekovih pravic in naj raje ustvarjajo Evropo dostojnosti, pravičnosti, demokratičnosti in vzgleda celemu svetu in vesolju.
Koliko prej omenjenih veljakov bo hotelo dojeti sporočilo ne vem. Še manj vem, koliko od teh, ki bodo dojeli, bodo tudi dejansko kaj naredili v tej smeri Mir-a, čeprav so za to prvi poklicani in celo dobro plačani.
Vem pa, da je povzročanje zgage in škode bistveno lažje početje, kot ustvarjati in ohranjati mir. Kot vem, da se mir začne pri vsakem od nas posebej, za Mir cele skupnosti.
In če bo potrebno za Mir zamenjati cel naš parlament in pospremiti RKC fanatike v Vatikan, da tam iščejo svojo resnico, potem bo pač treba narediti, kar je potrebno. Kar se mora, ni težko. Mir pač, kot vse na tem svetu, ni samoumeven. Za Mir je treba garati in se boriti. Četudi ali ravno za Mir naših potomcev.
p.s.
Aja, tisto finančno nagrado, ki mi je bila dodana Nobelovi nagradi za Mir, v višini 0,000000000000000000000000001 €, podarjam v dobrodelne namene. V slovenski sklad za Mir v Evropi…..
Don Marko M
Še malo branja, če nisi suženj časa...
- Zakaj so dojenčki v zaporu....
- Novak Đoković - da, Nole je postal največji tenisač vseh časov.....
- 15 let bloga Don Marko M.....
- Športnik leta Slovenije 2021 Tadej Pogačar, košarkarska reprezentanca nezasluženo.....
O čem pa naj zdaj pišem, ko si že ti obdelal Felixa (skok z roba vesolja, da ne bo pomote)? No, priznam, tvoj prispevek o njegovem skoku je veliko boljši kot bi bil moj. Zadetek v polno pa je primerjava med Felixom in našo malo podalpsko 🙂
Don,še prav,da si razložil kako si lahko tudi drugače razlagam podelitev Nobelove nagrade ker sem najprej pomisli,da v podelitvenem odboru brijejo norce iz vseh.Čestitam ti zato za Nobelovo nagrado.Felixov podvig je pa kot ugotavljaš že neverjetno podoben naši Sloveniji.Lp
Sva tudi z mojim Medom gledala Felixa in sem mislila isto kot njegova mama.Je pa dober. 😉 Samo muceeeeek, kako si ti dober človek da podariš svojih 0,000000000000000000000000001 €. Ma kaj ta organizacija sploh obstaja pri nas ? Ne skrbi,sem razumela kar si povedal.Z mojimi kombinatkami delamo za mir vsak dan. 😉 🙂
Nadinka, ma ne muvaj se mimo tarče…..bemti, pa ti bi morala imeti pripravljen zapis že v trenutku, ko je Felix odprl padalo….ko je pristal bi moral biti že na tvojem blogu…..ne pa da te prehitim še jaz, ki sem vedno zadnji… 🙂
e pa pazi zdaj….jaz pa trdim, da je tvoj prispevek o Felixu veliko boljši kot moj že zato, ker je tvoj….zdaj daj samo še to malo veselja tudi meni, da ga preberem…. 😉 🙂
Billy
ja, kaj pa naj…..ker ne podlegam sindromu Janševe vlade, ki ni sposobna in nima nikoli druge možnosti, še to katero predstavljajo ni njihova, se pač rad razgledujem po drugih možnostih…..le da mi še vedno ni jasno, zakaj in kako jih celo jaz najdem, Janševa kompletna vlada, ki je zato dosti bolje plačana kot jaz, pa nikakor….nekoga bo treba čimprej zamenjati, ob upoštevanju, da sem jaz nenadomestljiv…. 😉 😎
Ivonca
seveda sem dober….dober kot kruh, če hočem….ampak vseeno ne priporočam tistim lakomnim, da si lomijo zobe na meni…. 😉 😎
O, madona, Nobelova nagrada za mir. Sem vedela, da si jo zaslužim. Ja, jaz tudi, saj sem v Evropi, čeprav se mi včasih zdi, da sem v Tunguziji ali pa vsaj Butalah. Kot humanitarka po duši se odrekam finančnega dela nagrade, lahko ga dajo v isti sklad kot tvojega – madona, zdaj imajo tam že 0,000000000000000000000000002 €. Bogastvo. Kamen na kamen palača, zrno na zrno pogača.
Felix pa je car. Nasa mora še pokazat, kako je tole dobro za znanost, pa je zmagala tudi ona. Med zmagovalce v naši potrošniški družbi spada tudi Red Bull – z marketinškega vidika. Aja, mal bom še stegnila krempeljce – Felixov podvig je odlična prispodoba za težave nekaterih moških (ja, saj vem, si že prebral tam nekje pri meni) – več kot dve uri so ga dvigovali, potem je pa v manj kot desetih minutah padel. Čist dol. 😉
ja Mavrična, bomo pa šli na pogačo….koliko je bil felix dober za znanost boš videla čez kakšno leto, ko bo nasa opremila kakšnega letečega supermena, ki bo prebijal vse zidove…..o tistem dvigovanju pa – verjamem, da obstajajo ženske, zaradi katerih moškim ne bi dvignilo niti 10 balonov….dobra plat tega pa je, da v takšnih primerih pade samo nos….čisto do tal….tisti ženski, kakopak…. 😉 😎
Pingback: noah » POTI NAZAJ ITAK NI