Na mednarodni dan revščine Slovenija na poti v leta revščine

Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj obžaloval svojo udeležbo pri osamosvajanju naše male podalpske. Niti to, da sem bil takrat mlajši in primerno naivno verjel nasitnim obljubam takratnih politkov, ki so obljubljali neko pravično, složno in napredno državo. Predvsem pa državo brez lakote. Jebat ga, sam sem si kriv, bi lahko rekel, da sem jim verjel, ampak zdaj moram to popraviti…..

Danes je vsakoletni Mednarodni dan boja proti revščini. Ne, to ni praznik. To je dan žalosti. Še bolj kot 1. november. Tisti na tisti dan so vsaj mrtvi, boj proti revščini pa je namenjen živim, živim mrtvecem in tistim, ki gredo v to smer. Vem ja, zveni povsem kruto in nečloveško, ampak pred dejstvi si ne smemo zatiskati oči.

V bistvu si nisem nikoli mislil niti, da bo dan boja proti revščini kdaj zaznamoval tudi Slovenijo. Obljube politikov so bile mogočne in zajetne v nasprotni smeri. Da vsaka šola nekaj stane ni dvoma in je tudi prav, zelo narobe pa, če se iz te šole ne bi nič naučili.

Ne, tokrat ne bom o tisti umski ali duhovni revščini določenega dela. Niti ne bom o materialni revščini po svetu ali naši mačehi Evropi. Ni potrebe. Revščina – tako brutalno kruto zveni – je namreč začela krepko nažirati tudi po naši mali podalpski.

V prvih treh osamosvojitvenih letih je stopnja revščine skočila na 100 tisoč in se potem počasi začela dvigovati. Drugi močnejši skok se je zgodil v času prve Janševe vlade, ko je število doseglo in preskočilo 200 tisoč. Pahorjeva vlada je število sicer znižala v prvem letu vladanja, a ob odhodu zapustila približno isto, kot prevzeto. S to razliko, da so v nepozabni socialni reformi ustvarili vse pogoje za novih 100 tisoč revnih državljanov. A Janši je uspelo, kar ni Pahorju v treh letih.

500 tisoč. To je predvidena številka državljanov te obljubljene dežele ob koncu letošnjega leta, ki se spopada z revščino. Misliš, da se tebi ne more zgoditi, ker imaš, zaenkrat, še vedno dobro plačo in prihranke, poleg svoje bajte in avta ali dveh. Ne bodi tako prepričana/a.

V resnici je zadeva lahko še bolj grozna. Če bi se občutno znižali ali celo ukinili socialni transferji, kar je eden od ciljev Janševe vlade, bi stopnja revščine čez noč poskočila na čez 700 tisoč državljanov. In tem bi se v kratkem času pridružilo še predvidenih dodatnih okoli 100 tisoč, v primeru sprejetja pokojninske in reforme trga dela v trenutni podobi, kot jo hoče plasirati ta vlada.

In ne, z revščino se ne ubadajo zgolj brezposelni in/ali upokojenci, vedno bolj se morajo z njo soočati tudi ljudje, ki pošteno, trdo garajo, od jutra do večera, v zahvalo pa ne dobijo zgolj tistih borih 500 € plače, ampak je sploh ne dobijo. In ravno tisti delodajalci, ki plač sploh ne dajejo ali jih v minimali, celo po obrokih, pa še to v zamudah, imajo največ povedati, kako bi morala izgledati reforma trga dela.

Slovenija je na odlični poti proti vrhu držav EU po revščini.

Jasno je, da so v tej zgodbi najbolj ogroženi tisti, ki že po zakonu narave praktično težko ali ne morejo skrbeti zase. Torej starejši in otroci. In če se starejši še nekako lahko znajdejo, čeprav težko, so otroci povsem nemočni pri ustvarjanju pogojev samooskrbe.

Da so otroci lačni, brez tudi minimalnih materialnih pogojev in posledično izključevani iz socialnega okolja je seveda povsem narobe. Zelo narobe in zelo žalostno. Današnji otroci namreč v ničemer in nikakor niso krivi, da se jim to dogaja. Nekoč so bili otroci naše največje bogastvo.

In otroci težko razumejo, kaj so narobe naredili, da ne morejo in ne smejo malicati ali kositi v vrtcu ali šoli. Težko razumejo, da jih ta država izloča, izbrisuje iz socialnega okolja. In kako potem, ja, le kako, od teh otrok, ko odrastejo, pričakovati in zahtevati, da s svojim znanjem in delom vračajo državi tisto, kar jim je država odvzela ali celo sploh ne dala.

Revščina lahko ljudi potisne v neke druge dimenzije obnašanja in posledično se potem čudimo porastu kriminalitete, nasilju, samomorom, prostituciji in drugim nepotrebnim dejanjem otrok in zaposlujemo vedno več kvazi strokovnjakov za odpravljanja teh težav in zapravljamo vrtoglave cifre za neke prevzgojne programe. Zanimivo, da denarja za te terapije in ustanove ne zmanjka nikoli, bistveno manj denarja za nahraniti vse otroke pa ni od nikoder.

Obenem pa nikakor ne morem razumeti dejanj humanitarnih organizacij ala Rdeči križ, Karitas in podobnih, ki neumorno nabirajo podarjena sredstva in jih potem plasirajo v Afriko ali kam po svetu. Res je, tudi njim je treba pomagati, ampak hej, dajte najprej poskrbeti za revne v naši deželi in potem kar ostane posredujte naprej drugam, lahko tudi v vile, hotele in ostalo razkošje..

Ta zapis bi sicer lahko strnil v krajšo verzijo, v manirah klero fašističnih metod in v njih običajni retoriki desnega materialističnega kvarta, “modro” prijavil, da si je vsak sam kriv in da me revščina drugega ne briga. Naj pač prodajo stanovanja, avte, pohištvo, ponos, karkoli že. In seveda nehajo metati kruh v kontejnerje za smeti.

Ampak zadeva je globlja in je odraz družbe. Revščina, sploh otrok, je namreč močno odvisna od vladnih politik in njih načinov delovanja, v tem primeru Janševe ganiture. Povsem jasno je namreč, da vsako t.i. saniranje proračunov v jeziku večine politikov pomeni zgolj prevod za dodatno ustvarjanje revščine.

Čeprav bi prav vsak minimalno socialen in moder politik ravno obdobje recesije uporabil tudi za utrjevanje in omogočanje nemotenega dostopa do socilnega varstva in transferjev za državljane pomoči potrebne, kakor tudi varnih dohodkov in dostojno, seveda plačanega, dela.

Dvoma namreč ni, da so se tiste države, ki imajo boljše sisteme socialnih zaščit bistveno uspešneje spopadle s krizo. Njih politiki pač opravljajo državljansko dolžnost, za katero so bili izvoljeni.

Dvoma pa obenem ni tudi za dejstvo, da ustvarjati revščino zna vsak bedak in tako imamo napolnjen parlament, a nikakor ne gre zanemariti, še manj pozabiti, da kolikor krat bodo naši politiki poglabljali revščino, 10x toliko dražje bomo imeli potem v izvajanje postopke zmanjševanja in izhodov iz revščine.

Tega topoumna Janševa vlada v svoji nesposobnosti sploh ni sposobna dojetii, a tudi če bi, bi ignorirali, ker to vlado, zanima zgolj expresno sprejetje ukrepov diktata nekih zunanjih elementov. Ker edino kar je pomembno za našo malo podalpsko je to, da ne zaostajamo za Evropo.

Ja, naravnost grozljivo je, da imamo vlado, ki v revščini svojega uma in duha spravlja namerno v revščino vse državljane. A še bolj grozljivo je, da vladi to dopuščamo. Tovarišice in tovariši, gospe in gospodje, za to se sigurno nismo borili tistega poletja 91′. Nekdo bo moral, v dobro državljanov in čimprej – oditi. Ali vlada oz. komplet parlament, ali ljudstvo. Odločimo se.

Don Marko M

12 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Na mednarodni dan revščine Slovenija na poti v leta revščine

  1. Sam sem bil v mladosti velik nacionalist, še posebno v študentskih časih, ko so nam jugovići in črnci speljali najboljše ” babe”.
    Osamosvojitvene težnje pa sem podprl, ne zato, ker bi verjel zgodbam o izkoriščanju in o drugi Švici, pač pa zato, ker je porast velikosrbskega nacinalizma zapiral vrata federalnega in morda konfederalnega skupnega življenja. Morda sem bil le toliko naiven, ker sem pričakoval od ZK ( od levice) , da bo skušala ohraniti pozitivne dosežke preteklosti in da se ne bodo njeni akterji spremenili v največje plenilce zaradi bližine plena.

  2. Zmrazilo me je ob prebiranju.Smo res kot družba tako zašli,da nimamo več obraza do nesreče bližnjega?Otroci nikoli ne bi smeli biti lačni v naši državi in tudi za njih se bomo morali boriti odločno.

  3. Lahko se govori o jugo socializmu kar hoče sam otroci v vrtcih in šolah niso bili nikoli lačni.Ni bilo izobilja sam revežev tudi ne kot danes.Bo treba kmal ulice napolnit preden nam še gate prodajo da sploh ne bi vedli.Boljš prazen parlament kot tej lipeti tam.

  4. Čisti kapitalizem temelji na izkoriščanju večine, da manjšina živi lagodno. Upret se izkoriščevalskemu sistemu in ga narediti po meri človeka.

  5. /”jaz sem se odločil za ljudstvo…..”/

    Da ostane ali gre, Klemen?

    Don Marko M, dobro si izpostavil bistvo. Situacija je dejansko grozljiva, zdi se brezizhodna. Tudi meni neprestano roji po glavi – kako iz nje rešiti Slovenijo. Naravnost smešno (žalostno) bi namreč bilo, da se za tako minorno teritorialno površino s komaj dvomilijonsko populacijo, ne bi našel nek, nevem, morda povsem predugačeno-zastavljen eksistencionalni koncept, ki bi ljudstvu omogočil dostojnejše, človeka vrednejše življenje. Tuhtam in tuhtam. Ali Slovenci res potrebujemo tako velik državni (beri: stroškovni) aparat in toliko občin??? Ko bi svoje delo, v službi naroda, vsaj učinkovito opravljali, pa ga ne. Absurdno.

    😉 Sanjalo se mi je o nezmotljivo preciznem instrumentu za pravičnost, vprogramiranem v najzmogljivejši komp, ki je ob pritisku na backspace seštel vse dosedanje topogledne pluse in minuse, z entrom vnesel še faktor geostrateške pozicije, pa razmer v času, kot tudi dejavnike načrtnih zavajanj in vplivov drugih zatiranj v škodo naroda neenakih možnosti, ter subjektivno predisponiranost in objektivno odgovornost vsakega posameznega prebivalca posebej, ipd. S pritiskom na caps lock je tako pametni računalnik hipoma vzpostavil predpogoj, da se nemudoma pozapro vsi tajkuni, ki so se na plečih davkoplačevalcev, v času od osamosvojitve, okoristili z javnim premoženjem in ostale, po teži večje plenilske tatove, ki so ta narod (kakorkoliže) opeharili in s tem dokončno zlorabili zaupanje – za opravljanje njihovih funkcij v (plačani jim!) javni službi naroda. Ob čemer se je samodejno zagnal še RAM, s spominsko kartico omrežja Vatikan. Nakar so, ob pritisku na ctrl alt E, potem iz printerjev vseh oškodovancev začeli lesti povsem unikatni, res originalni šopki samih rožnatih bankovcev, z dodanim zelenjem. S še svežimi so se napotili v parlament, razpustili vlado, ‘odkupili’ svojo deželo nazaj in jo poslej, s pomočjo preciznega kompa, odlično organizirano, z vso skrbnostjo, odgovorno in pošteno, vodili kar sami. Slovensko ljudstvo je tako v svetu že kmalu postalo zgled prave demokracije, kot tudi vzor(č)ni primer države s pretežno samooskrbo (cenejša, a kvalitetnejša prehrana, koriščenje alternativnih energetskih virov, naravnih materialov …) Poleg domišljenega koncepta finančnih vlaganj v razvoj gospodarstva, predvsem na področju znanosti in tehnologije, so inovativnejši predstavniki ljudstva, soglasno ustanovili prvo “tovarno idej” (CleVerMen). Know-how vizije so tako postale neizčrpen motivacijski vir kreativnosti ožjega smisla – s širše ustvarjalnim dometom (export). Na svoj račun so prišli nadarjeni mladi, stroka, praktično znanje izkušenejših, tudi starejših in pa delovna vnema marljivega naroda. In kar je najpomembneje, suverena državica si je s tem povrnila ugled, saj je končno postala v svetu prepoznavna, po nečem kar ji ni v hlapčevsko pogubo, temveč v veselje samogospodarjenja, seveda ob povezovanju in sodelovanju z – v tem duhu bolj naklonjenimi ji – državami. Čisti računi, dobri prijatelji.

    Če sem se zatem prebudila??? Ne povem. ;D

  6. Nelson Mandela : Premagovanje revščine ni dejanje dobrodelnosti. Je dejanje pravičnosti. Je zaščita osnovnih človekovih pravic, pravice do dostojanstva in spodobnega življenja.

  7. Mucek ni kaj dosti za misliti za se odločiti.Žalostno kaj smo pustili,da nam naredijo.Proč s takšnimi politki, ki delajo državljane revne.

  8. @Clemen: ti nisi tisti Klemen, kajne?:)

    Heh … da mi/nam (vsem prebivalcem tega planeta) gre dobro, bomo lahko upravičeno rekli šele tedaj, ko bomo kot razumska bitja – s pametjo in sočutjem sposobni uspešno odpravit revščino. Ko ne bo ne v Sloveniji, ne nikjer na svetu, nihče več občutil manjka. Ko ne bosta nikogaršnja človečnost in dostojanstvo trpeli zaradi pomanjkanja (mar res???) hrane, ter drugih osnovnih materialnih dobrin, ki pogojujejo dostojno preživetje slehernika. Dana nam je svobodna volja, zato si nikakor ne smemo dopustiti odvzema pravice do izbire, odločanja in soodločanja pri stvareh, ki se tičejo svoboščin in izhajajo iz temeljnih človekovih pravic: do izobrazbe po izbiri, željenega dela, ovrednotenega plačila, zagotavljanja socialne, pokojninske in zdravstvene varnosti. Tudi bolj inovativnih pristopov za spodbujanje ustvarjalnosti in razvijanja širine duha ne gre zanemariti, seveda, a najprej morajo bit zagotovljeni osnovni pogoji. To kar se trenutno v svetu in pri nas dogaja je skrajno žalostno in pa naravnost nedopustno, ter za celotno človeštvo sramotno … Ob čemer so vodilni na položajih, kakopak, sprejeli toliko večje breme odgovornosti!!! Vendar, če se je RS z ustavo opredelila kot socialno-demokratična družba, potem za državo pač velja upoštevanje volje večine ljudstva, brez pardona, sicer vodstvo krši lastne zakone, kar je ravno tako nezaslišano in nedopustno!!!

    Hvala za priložen link. No, ja. Če mene prašaš, gre za kapljico v morje. Seveda je to bolje kot nič, obetavno za razvoj na področju znanosti in tehnologije, ampak … še bolj fino fajn bi pa bilo, ko bi se iz tega kaj za prihodnost koristnega izcimilo, a ne. Koristnega v smislu občega razvoja, kot tudi v napredek Sloveniji, ter s tem povezanih novih možnosti za delo. Bomo bli videl. Vsekakor pa menim, da je pod urgentno potrebno najprej zaustavit in nekako tudi rešit stisko revščine, da se sploh vzpostavijo pogoji za voljo do delovanja, ugodnejše razmere za ustvarjalnega duha in s tem motivacija za življenje.

    Sicer pa ja, prav si uganil. Nisem se zbudila. Nočna mora namreč še kar traja. Še posebej, kadar prisluhnem trpkim izpovedim – sistemsko (opeharjenih, zapostavljenih, ogoljufanih, na rob potisnjenih …) ljudi, ali ko naletim na zabeležene zgodbe ničkrivih lačnih otrok (na eno teh, ki so jo opazili mediji, je že predhodnica, komentatorka Stanka opozorila, a skritih, utišanih in izločenih je bržkone še mnogo več) ki jim nehumano usodo kroji disfunkcionalna oblast, z nedopustnim kršenjem osnovnih človekovih pravic in svoboščin. Pač. Genocid ni ne prava, ne modra odločitev za preprečitev revščine!!!

    http://www.24ur.com/novice/slovenija/revscina-ne-trka-na-vrata-revscina-je-ze-v-slovenskih-domovih.html

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *