Ko starši zaigramo otrokom….

Življenje je igra in igra je življenje. A tokrat ne bom o tistih (samo)škodljivih igrah, pač pa o tistih igrah, ki razveselijo tako občinstvo, kot igralce na odru. Priznam, nisem se pozanimal, kako potekajo decemberski praznični programi v vrtcih po širni naši mali podalpski, ampak v našem vrtcu v Kopru je tako, da v teh prazničnih dneh starši pripravimo gledališko predstavo – našim malčkom v vrtcu…..

Teh trenutkov se verjetno veselim še bolj, kot moje male smrkete. No, zdaj je ostala samo še ena moja potomka v vrtcu, ampak moje veselje nič manjše. Kot leta poprej, smo se svet staršev tudi letos odločili našim smrkcem, poleg ostalih “profesionalnih” gledaliških predstav, katere bo vrtec gostil, pripraviti svojo gledališko predstavo. Smo pač aktivni državljani.

No, ne ravno vsi. Večina staršev iz tega ali onega razloga ne kaže pripravljenosti sodelovanja in to me, priznam, na nek način kar malo jezi. Mislim, a je sploh lahko kaj lepšega, kot sodelovati v gledališki predstavi za svoje potomce, ki odprtih ust in skrajno doživeto spremljajo vsako potezo igre, da nas na koncu predstave, ko snamemo maske, nagradijo s spontanim iskrenim aplavzom in objemom zahvalnosti in ponosa za darilo, katerega smo jim pripravili.

Ja, prejšnji teden, kakor tudi ta, sem bil v časovni stiski, saj smo starši izvajali tudi vaje za gledališko igro, katero bomo v ponedeljek podarili našim malčkom. Zavedam se, da so otroci sicer najbolj hvaležno občinstvo, a obenem tudi najbolj kritično in bistro dojemljivo, kar pomeni, da odvečnemu balastu ne nasedajo, po drugi strani pa hipno nagradijo iskreno spontanost odigranega, četudi kdaj scenarij odstopi od tistega knjižno zapisanega.

V bistvu sem že od svojih otroških let dalje sodeloval v javnih nastopih in gledališke predstave so bile le eden teh elementov, vse od vrtca dalje pa do konca šolanja. Po končanem šolanju me ta gledališki del ni več zanimal do te stopnje, da bi sodeloval v kakšni amaterski gledališki skupini, čeprav me še vedno marsikateri znanec opomni, da sem “glumac”.

Sem pa zato predvsem moji mali smrketi že od res malega popeljal v svet lutk, kar je tudi gledališče. Doma sem, seveda s pomočjo malih prstkov pomoči, iz reciklažnega materiala izdelal oder za lutke, takšnega z zastorjem, ki se odpira in zapira in napisom domačega gledališča, pa seveda še kar nekaj lutk za različne predstave, seveda vse iz reciklirnih materialov.

In potem smo odigrali doma lutkovno predstavo, včasih za dodatno povabljene, včasih zgolj za družinsko veselje, še največkrat pa sem jo za moje  družinsko občinstvo odigral kar sam, ob čemer sem se pošteno namučil tudi pri glasovnih oponašanjih različnih likov. A vse se da, če se hoče in kot sem že rekel – tisti aplavz malih ročic in velikih iskrivo radovednih oči po zaključku predstave je tista neprecenljivost, ki odtehta v trenutku ves vloženi trud.

No, tokrat bomo starši našim malčkom v vrtcu odigrali Mojco Pokrajculjo. V dveh tednih smo za te potrebe izvedli 6 vaj in se res zabavali, čeprav smo se obenem potrudili obdržati profesionalnost izvedbe. Izdelali smo kostume in vso potrebne rekvizite, vlogam dodali še svojo zabavno noto in predstavo spravili na 30 aktivnih minut.

Včeraj smo na zadnjo vajo, ki je bila v bistvu že generalka, povabili v občinstvo še nekaj otrok starosto med 8 – 12 let, da nam podajo kritično oceno. Test smo opravili z odliko, saj so pionirji, ki sicer raje nabijajo plejstejšne in podobno, z navdušenjem izjavili, da bodo naši malčki navdušeni nad predstavo.

Ta njih, sicer nesporno strokovna ocena, nas seveda ni uspavala na lovorikah, saj nas v ponedeljek šele čaka polna izvedba predstave. Zato se bomo zbrali še dobro uro pred predstavo, da izpilimo morebitne spregledane malenkosti, ker, saj veš – naši mački si pač zaslužijo najboljše in z osebnim vzoroom jim lahko to najboljše tudi omogočimo.

Neuradno pa smo že izvedeli, da nam naši mali lumpiji po predstavi, če bomo zadovoljili njih okus seveda, prirpavljajo zakusko in obvezno slikanje s slavnimi. Ja, komaj čakam, da se bom lahko slikal z malimi velikimi slavnimi upi naše prihodnosti. Naša četica koraka…..

Don Marko M

Mojca Pokrajculja (blog Don Marko M)

Deli:

2 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Ko starši zaigramo otrokom….

  1. Komaj čakam da ti bova z najino malčico lahko dali najglasnejši aplavz ki si ga zaslužiš…..

  2. Mucek,pravi si ti naš glumac.Zdaj bi si že lahko omislil svoje potujoče gledališče. 😉 🙂 Verjamem,da bo predstava uspešna in vaši cicibančki navdušeni ploskali.Potem da mi daš avtogram. 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *