Ko sem zelo pozorno s pogledom sledil njegovi sinhronosti z gravitacijo, sem hotel še. Pa še in še. Ker paše. Tako osvobujoče. Tako sproščujoče. Tako zabavno. Pograbil sem naslednjega in vajo ponovil. Dan na dan, leto za letom. Ja, kamen je zame pravo remek delo, čista umetnost, uporabnost, relaksacija. In kamenčkanje je zakon. Nenasitna družabna igra. Nacionalni šport. No, tukaj se začenja zgodba leta nekega morskega kamna….

A najprej malo predigre. Da ima kamen v človeški zgodovini bistveno večjo vlogo, kot si kateri površen opazovalec utegne priznati, so vedeli že Kremenčkovi. S kamnom so zanetili prvo iskro ognja, pognali prvo kolo, na kamnu ustvarjali nova življenja, s kamnom jih odvzemali, kamen je gradil, kamen je podiral, kamen je čaral….

In tako se kamnu, od nastanka človeštva in še dosti prej, godi še danes. Čeprav je trd, ima v sebi dušo. Zato tisto ljudsko metaforično “trd ko kamen” vidim kot resno žalitev. Za kamen seveda.

Prve zabavne trenutke, katere mi je omogočal kamen, segajo v otroška leta tiste naše obmejne vasice. Istrskega kamna, danes sicer zelo dragega, je bilo za izvoz in praktično vsak od mularije smo si na “svojih” ozemljih, dobesedno zgradili kamnite hiške, v katerih smo se potem izmenično gostili.

Ampak kamenčkanje, hja, kamenčkanje pa je bil eden glavnih virov zabave. Kamenčkanje je sicer paleta različnih iger, v katerih je nosilna igrača – kamen.

Različnih velikosti, barv, oblik in posledično namembnosti. Za razliko od današnje mularije, ki znajo vse kupiti tudi s plačilno kartico, smo bili takrat mularija bolj po sistemu “sam svoj mojster” brez plastične kartice in tako iz predvsem naravnih materialov ustvarjali v sproščanju domišljije.

Skrajšano rogovilo, seveda lastnoročno izrezbarjeno, je bila pištola proti kateri še Kolt ni imel kaj iskati, Čak Noris pa itak. Lok je bil narejen tako, da bi ga še Vinetu hotel v svoji zbirki, vsaka puščica posebej pa pravo ročno unikatno delo s sentimentalno vrednostjo, zato smo res pazili kam in kaj smo ciljali, ker kopanje po robidi ni ravno šport za se hvaliti.

Frače pa so bile sploh remek dela. Praviloma si je izdelal vsak po tri – za kratki, srednji in dolgi domet. Izstrelki, torej kamni, so seveda morali podlegati frači in dometu. Višja fizika, dostojna Ajnštajnu.

Za fračanje so bile primerne vse tarče, razen živih bitij. Najbolj priljubljena tarča je bila elektro omarica transformatorja. Iz 100m je ni bilo ravno enostavno zadeti, sploh v tisto točko, da je potem vse iskrilo iz nje in je polovici vasi zmanjkalo elektrike. Ja, so trenutki, za katere se splača živeti….

Kamen je “kriv” tudi za moj prvi spopad z večjim in močnejšim. Eden sosedov je imel namreč pred bajto 7 palčkov. Saj veš, tistih vrtnih porcelanastih. Vedno firbčen sem lepega dne vprašal soseda, zakaj palčkom ne doda še Sneguljčice. Premeril me je mrko in navrgel : “Ajde mali ne seri….”.  Prav, če hočeš vojno….

Vrnil sem se še isti dan. S fračo. V grm, na ene 30 m od tistih palčkov. Iz žepa stresel ene 20 po poti zbranih kamnov in začel izbor primernega. Ko se je prvi ulegel v gumo frače in hip zatem poletel proti tistim 7 palčkom, mi je dih zastal. Šit, zgrešil sem. Polnjenje 2. Tokrat sem umirli dih, misli in roko. Kamen je poletel iz frače.

Ja, točno tisti sredinski palček se je razcvetel kot tavžentroža, čeprav se ciljal tistefa poleg. Je pa zato kamen dobil oceno za slog 10. Jaz pa šprint za svetovni rekord.

Bil sem sicer prepričan, da me lastnik ni videl, a ker na vasi niti zemlja in noč ne moreta nič skriti, je naslednji dan lastnik palčkov prišel na “plac” in mi pred celo mojo klapo storpediral : “Ma jebaču ja tebi majku….”. Ma čigavo mamo bi ti…Prav, če hočeš mirovno pogodbo…..

Naslednji dan sem šel v isti grm. Z isto fračo. Z drugimi kamni. Tokrat je že iz prvega poskusa padel palček numero 2. Po tistem me tisti sosed ni več ogovarjal, le s pogledom sva si izkazovala naklonjenost.

Pri nas je recimo kamen tudi poglavitni element tradicionalne istrske igre – pandolo. Na pandolo lahko gledamo tudi kot na predhodnico po ameriki popularnega baseball-a, le da je razlika v, kakopak – kamnu. Za otroške vaške treninge je sicer primernih večina kamnov, a za tekmovanje mora biti kamen že ustrezno oblikovan. Poleti imamo v mestu prvenstvo v pandolu, pa si pridi pogledat.

Kamen pa odlično poleti tudi – iz ramena. Tako gre namreč ta igra “bacanje kamena s ramena”, še danes popularna tudi v vaseh po Istri. Če mene vprašaš, se je ta oblika zabavnega kamenčkanja razvila iz delovnega opravila. Vsaj če sodim po sebi.

Na vasi je bilo namreč treba, da bi njiva postala njiva, najprej odstraniti kamenje. In ker smo imeli nekaj utripizdematerine  velikih njiv, sem jih moral tudi jaz čistiti kamenja. V bistvu sem jih čistil samo jaz, ker je očim crnogorac čovek dobil takoj kamnito slepoto, če mu je kdo omenil njivo, gospa mati je izgubila orientacijo na vrtu več od 3eh kvadratov, le sestra je tu pa tam razmetavala kamne, bolj kamenčke.

Tako sem bil do tilta natreniran s tem metanjem kamna z ramena, da nisem rabil dodatnih priprav za tekmovanje. Včasih je bilo kamenja po njivi za cel teden čiščenja, torej metanja z ramena, in ker sem srečen človek, sem štel tedne.

In zdaj še fil ruž tega zapisa.

Otroci smo zelo radi metali kamenje – v morje. Ne vprašaj, koliko kamenja sem že zmetal v morje, ampak vseeno me malo čudi, da še ni zrasel otok sredi koprskega zaliva. In ko sem že podvomil, da mogoče malo pretiravam s tem kamenjem….

Dobil sem konkurenco. Resno in številno. Tako zelo, da razmišljam o državnem prvenstvu panoge kamenčkanja – metanju kamna v morje.

Zadnja leta se, predvsem ob lepem vremenu v zimskih vikendih, ko kontinentalci okupirajo obmorski del, vrstijo zanimive slike. Cele vrste, ampak dobesedno cele vrste malih in velikih se postrojijo ob robu morja in vsi se igrajo – metanje kamna v morje.

Nepozabne slike za opazovanje. Toliko različnih človečkov, toliko različnih stilov, toliko različnih kamnov. Eni vržejo kamen v morje bojažljivo, drugi energično, tretji radovedno, četrti zasanjano, peti ne najdejo kamna, čeprav se pogrezajo v prod…..

Očetje učijo svoje malčke različnih tehnik meta kamna, malčki se pridno učijo in spremljajo let svojega kamna, dokler se ne dotakne vodne gladine. Takrat se refleksno sklonijo, poberejo naslednji kamen in vajo ponovijo. In ja, mlajši in manjši kot je malček, večji mora biti kamen za met. Po možnosti takšen, da ga oba starša skupaj komaj dvigneta.

No, če tisti del metanja kamna v daljavo morja obvlada večina nagonsko, je povsem druga pesem pri posebnih tehnikah. Recimo pri – žabicah. Tukaj zajebancije več ni, ker za zmagovalne žabice ni dovolj več samo veselje, ampak se je treba že zliti z morjem in seveda kamnom.

In potem sem gledal ta naš zalivček in četico kamenčkarjev. Vsakič znova. Nekaj vrhunskih talentov, nekaj vztrajnih do talenta in nekaj takšnih, kjer je kamen bil talent. V morju pa so iz vseh strani in na vse načine poskakovale žabice.

Ob vsem tem opazovanju pa sem zaključil, da toliko plemenitega in družabnega, kot lahko naredi en sam povsem običajen, čeprav morski kamen, ne zmore noben plej stejšn. Kamen pač vržeš in leti. Ajde, pa vrzi plej stejšn za foro…..

A da koliko sem najdlje vrgel kamen v morje ? Ne morem točno oceniti in nočem se, čeprav upravičeno, hvaliti, ampak, tako na oko…… Kolikor mi je znano je tisti ruski lastnik jahte že uveljavil kasko za okno na kabini…..Ampak, kar je res je res – bil je res lep let morskega kamna.

Don Marko M